Svobodni verz
I: Svobodni verz ni niti iregularni silabotonicni, niti naglasni verz¹

Definirati verzni vzorec pomeni povedati, kako je zgrajena verzna vrstica. Na primer jambski enajsterec je verz z enajstimi zlogovnimi polozaji; vecina naglasenih zlogov bo na parnih polozajih. Juznoslovanski silabicni asimetricni deseterec je verz z desetimi zlogovnimi polozaji, s cezuro (v tem primeru je cezura stalna meja med besedami in naglasnimi enotami) za 4. zlogovnim polozajem, z zevgmo (odsotnostjo mej med naglasnimi enotami) za 3. in 9. zlogovnim polozajem, brez naglasov na 4. in 10. zlogovnem polozaju. Tudi naglasni verz je mogoce definirati na tak nacin: amfibrahoidni naglasni cetverec je verz s stirimi ikti, s sibkim enozloznim vzglasom in variabilnim 1- do 2-zloznim sibkim polozajem. Numericni verz definiramo torej tako, da opisemo jezikovno (silabicno ali/in prozodicno) strukturo verzne vrstice.

Iz tega je izpeljana tudi definicija verza: verz je leposlovno besedilo, ki je dvojno clenjeno: na stavke in na enote z enakim imenom --- na verze oz. verzne vrstice. Te vrstice ali verzi so eden drugemu ekvivalentni glede na neko lastnost. Ta lastnost je v silabizmu doloceno stevilo zlogov (ki s tem postane kriterij za klasifikacijo, npr. v desetercu so vse vrstice dolge deset zlogov, v osmercu osem; deseterec predstavlja en tip verza, osmerec drugega), v silabotonizmu stevilo in polozaj naglasenih in nenaglasenih zlogov (kriterij klasifikacije je stevilo zlogov, zacetek verza (krepki in sibki) ter obseg intervala med krepkimi polozaji, ki je eno- (jamb, trohej) ali dvozlozni (daktil, amfibrah, anapest)), v tonizmu stevilo naglasenih zlogov, zacetek verza in stevilo nenaglasenih zlogov med njimi.

Ce hocemo definirati SV na enak nacin, kot smo definirali numericni verz, moramo torej opisati tipicno jezikovno strukturo verzne vrstice v SV. S tega stalisca so rima, zgradba kitice, zgradba vecjih blokov besedila ipd. sekundarne lastnosti.

Konkretno: ce je neka pesem npr. nerimana, neclenjena na kitice in se v njej pojavljajo paralelizmi (za paralelizem namrec radi recejo, da v SV nadomesca metricnost), se ni ni receno, da je svobodni verz. Taki so ne le nekateri Seliskarjevi in Zajcevi svobodni verzi, ampak recimo tudi marsikatera Askerceva pesem, Zupanciceva Duma, srbska in hrvaska narodna pesem itd. Treba je vec, treba je definirati strukturo vrstice. Ker SV nima take prozodicne in silabicne urejenosti, kot jo ima silabizem ali silabotonizem ali tonizem, je pozornost pisocega in berocega usmerjena ne vec na tovrstne pravilnosti, ampak na odnos med dvema osnovnima elementoma clenitve: na odnos med stavkom in verzom oz. na odnos med verzno in skladenjsko clenitvijo.

Za definiranje verza je zgolj lingvisticni kriterij premalo. Sama lingvisticna definicija svobodnega verza, ki jo bom ponudil v nadaljevanju, ne zadosca za locevanje npr. Stiskega rokopisa od t.i. stavcnega SV, recimo Fritzovega. Zato je vcasih (na zacetku formiranja novega verznega sistema, tj. v prehodnih literarnih obdobjih ali pri zelo starih, malostevilnih besedilih) treba upostevati kontekst in sekundarne metricne znake. Cervenka (1997) sklepa nekako takole: Da bi besedilo sploh dojemali kot verzificirano, mora imeti vsaj nekaj skupnih lastnosti s predhodnimi, starejsimi verzificiranimi besedili. Sele takrat bo bralec dolocene jezikovne elemente dojel kot verzotvorne oz. ritmicne (ritmicne v sirsem smislu: periodicno, predvidljivo ponavljanje ne le naglasenih zlogov, ampak tudi stevila zlogov, zvocnih skupin (npr. rima), besed, stavkov ipd.). To ne pomeni, da bo te skupne znake bralec ze dojel kot verzotvorne (to je predpostavka tistih, ki v SV iscejo posamezne fragmente silabotonizma in torej SV reducirajo na nekaj stoletij starejsi verzni sistem); to bo le opozorilo, da je tekst treba brati kot poezijo. Katera ponavljanja so verzotvorna, pa je odvisno od casa in literarne tradicije.

Da bi konkretni tekst sploh lahko zbudil ritmicno pricakovanje, so poleg teh lingvisticnih navezovanj na druge pesmi potrebni se drugi, »zunanji« faktorji. V primeru SV se posebej, ker gre tu za obstoj verza kot verza. To so: besedilo se tiska v knjigah poezij, avtor je pesnik, ki svoja dela imenuje pesmi in jih prebira na pesniskih srecanjih, naslovi nekaterih pesmi so pesniski, stil nekaterih besedil je pesniski (paralelizmi, inverzije itd.), pozorni smo na pojav tipicno pesniskih tem, na pojav zvocne instrumentacije, zelo vazen sekundarni znak je tudi graficna clenjenost itd. (Cervenka 1997).

Ko na ta nacin spoznamo, da imamo opravka s pesmijo, je treba (zavestno ali ne) identificirati tip ekvivalence: zamisliti ali zacutiti je treba, kateri elementi se ponavljajo in tvorijo ekvivalence. Pri uveljavljenem sistemu to ni tezko. Pri uvajanju novega oz. redkega pa so vcasih pesniki sami povedali, kako je treba brati te drugacne pesmi. Táko je bilo npr. eksplicitno uvajanje silabotonizma pri Nemcih in Rusih, Presernovi komentarji k elegiji V spomin Matija Copa, ki je napisana v dveh verzijah, »kvantitativni« in naglasni (gl. npr. Pretnar 1998: 152 id.), znani Coleridgov komentar njegove v naglasnem verzu napisane Christabel iz. leta 1797-1800 (»the metre of Christabel is not, properly speaking, irregular, though it may seem so from its being founded on a new principle: namely, that of counting in each line the accents, not the syllables«) ipd. Tako so svoj svobodni verz komentrirali nekateri poljski pesniki iz medvojnega obdobja, nekaj takih verzno-progarmskih izjav najdemo v jugoslovanski reviji Zenit, med slovenskimi pisci svobodnega verza pa takih izjav nisem nasel (razen splosnih izjav, da gre za SV, ki je ali ni melodicen ali ritmicen, ki je pravi odraz zivljenja ipd.). Ker pa je SV internacionalni pojav, bo zanj veljala, vsaj v splosnih obrisih, enotna tipologija verzotvornih jezikovnih elementov, ki jo uvajajo ruski in poljski verzologi.

2.  Osnovna izhodisca.

Termin svobodni verz uporabljam za tisti tip pesmi, ki se je oblikoval v dvajsetih in tridestih letih 20. stoletja, v casu avantgard (z nekaj predhodniki v moderni), in ga pisejo se danes. Te pesmi so namenjene predvsem tihemu branju in verjetno merijo najprej na vidni ucinek. Za tak verz zato ni bistvena navezava na (izvorno menda glasbeni) ritem naglasenih in nenaglasenih zlogov, ki je v slovenski poeziji prevladoval od Pisanic do vkljucno moderne. Organizacija SV je drugacna: nekateri srbski in hrvaski, poljski, ruski, ceski in angloameriski verzologi domnevajo, da je za SV bistven njegov odnos do skladenjske clenitve oz. do stavcne intonacije. Po poljski klasifikaciji, ki jo tu predstavljam, dobimo na ta nacin tri tipe svobodnega verza: a) meje verzov so na mejah stavkov, b) meje verzov so na mejah sintagem, c) meje verzov so znotraj sintagem. Prva dva tipa lahko ohranjata doloceno ritmicnost² s pomocjo paralelizmov, tretji pa je neritmicni. Ker je SV predvsem pisna in ne govorna forma, ker se predvsem v povojnem SV pojavljata tudi opuscanje locil in velike zacetnice, ker se zmanjsuje razlika med krepkimi skladenjskimi mejami (to so meje med stavki) in sibkimi skladenjskimi mejami (to so znotrajstavcne meje, meje med sintagmami), nastajajo »nevezane« sintagme (v skupini besed je sintagmatska meja premicna, zato se spreminja pomen) in »navidezne« sintagme (verzna clenitev osamosvaja nize besed, ki so skladenjsko in pomensko nepovezane). Za SV je zato bolj kot za numericni verz³ znacilna vecpomenskost.

Tu zagovarjam mnenje, da je bistvena lastnost vsakega verza (v opoziciji do proze) ekvivalenca vrstic in ne njegova ritmicnost, se posebej ne ritmicnost v ozjem smislu, tj. táko predvidljivo ponavljanje naglasenih zlogov, kot ga najdemo v silabotonizmu in tonizmu. To stalisce je eno od dveh moznih: drugo pa pravi, da je ritmicnost (minimum ritmicnih elementov) bistvena za verz (Cervenka 1997). Nekateri pa trdijo se vec: da je svobodni verz se vedno verz zato, ker ohranja nekatere ritmicne elemente iz numericnih sistemov (silabizma, tonizma, silabotonizma). Tega mnenja je kar vecina nasih literarnih zgodovinarjev.

V strnjeni, ilustrativni obliki sem to slednje mnenje nasel pri Philipu Hobsbaumu v knjigi Meter, Rhythm, and Verse Form, 1996. Poglavje o svobodnem verzu zacne z navedbo neke pesmi, ki je bila poslana na neko pesnisko tekmovanje (Hobsbaum je bil v komisiji za ocenjevanje prispevkov). O njej pravi, da to ni verz, ampak samo na verze (!) razpisana proza. To delo da kaze zgolj piscevo dobro voljo, da bi napisal pesem, pesem(=verz) pa to ni. Mislim, da je to mnenje (med prvimi ga je zagovarjal T. Eliot) precej razsirjeno, tudi med nasimi pesniki (B. A. Novak). Za tem se po mojem skriva predpostavka, da je verz samo silabotonicni verz (za Angleza bo to tradicionalni blankverz) oz. to, kar je temu verzu podobno (Hobsbaum meter definira kot zaporedje naglasenih in nenaglasenih zlogov, kar pomeni, da izloca ves silabicni in tonicni verz). Svobodni verz se ocenjuje po kriterijih, ki veljajo za tradicionalni, v tem primeru silabotonicni verz. To je pravzaprav zelo splosen pojav, ki se na zunaj kaze v tem, da pisci v svobodnem verzu iscejo stopice ali ostanke stopic. Rezultat takega pristopa je seveda povsem nesmiselen opis SV kot verza, ki je sestavljen iz zaporedja vseh mogocih stopic: jambov, trohejev, amfibrahov, anapestov, daktilov in celo horijambov, peonov, kretikov, jonikov in kaj vem kaj se vse. Jasno pa je, da elementov, ki se ne ponavljajo, ne moremo slisati. To se kaze mdr. tako, da so meje med »stopicami« poljubne in da v istem tekstu lahko vidimo zdaj ene zdaj druge stopice. Verz »do nikogar segajoce nadaljevanje// zmerom drugega in drugega« (Grafenauer: Izbris, 1989) je lahko UU-/UU/U-U/UU/U-U//-U/-UUU/-UU ali UU/-UUU/-UUU/U-U//-U-/UUU-/UU ali UU-/UUU-/UUU/U-U//-U/-UUU/-UU itd.; lahko ga »naglasimo« se drugace: -U-U-U---UU-U//UU-U-U-U-, ki ga lahko spet stopicno clenimo na vec nacinov. Tako je mogoce analizirati vsak tekst, od umetnostnega do znanstvenega, in iz tega potegniti nedvomen sklep, da svobodnega verza ni, da je vsak verz metricni (=silabotonicni). Veliko bolj plodno izhodisce za analizo SV je upostevanje pesnikove volje (kot pravi Hobsbaum), da napise verz. SV je verz ravno zato, ker je v zapisu vidna pisceva orientacija na verz, njegova volja, da dano besedilo dojemamo na ozadju besedil, ki jih imamo za verzificirana. Ce v danem tekstu ni zlahka prepoznati poleg graficne clenitve se drugih znamenj verzificiranosti, se je treba odmakniti od vzporejanja s silabotonizmom in iskati podobnosti z ostalimi pesmimi, napisanimi v SV. Vprasati se je treba, »kaj med sabo druzi pesmi, napisane v SV«, ne pa samo, »kaj druzi SV s Presernom in Gregorcicem, z njunim silabotonizmom«.

Tretji pristop, veliko bolj smiselen in upostevanja vreden, pravi, da nastaja ritem SV tako, da v eni pesmi deluje vec razlicnih lokalnih dejavnikov (omenjata ga Zovtis 1970 in Petrovic' 1976, ki z Zovtisom polemizira). Tisti, ki so tega mnenja, pravijo, da izhaja zahteva po najdevanju glavne oznake sistema (lastnosti, ki bi se ponavljala cez vso pesem) iz opisa numericnega verza, ki tako lastnost ima. SV pa je verz zato, ker so vrstice graficno locene z avtorjevo namero, v njem pa ni enotnega, vso pesem prezemajocega ritmicnega dejavnika, ampak se menjavajo lokalni ritmicni dejavniki (zvocna instrumentacija, silabotonizacija posameznih odlomkov, ponavljanje besed, paralelizmi ipd.).

Nekateri drugi Rusi (zacensi s Tomasevskim, gl. npr. njegov clanek Verz in ritem v zborniku Ruski formalizem, Ljubljana 1984) in Poljaki pa pravijo, da je temeljni princip verza, torej »verznost« verza, njegova ekvivalenca in ne ritmicnost (od Srbov in Hrvatov sta nekako na tem staliscu mdr. se Petrovic' 1976 in Kravar 1992). Verz se od proze ne loci po ritmicnosti, ampak zato, ker so vse verzne vrstice ekvivalentne --- verz je verzu enak glede na doloceno lastnost. Ta lastnost pa je lahko tudi kaj drugega kot bodisi stalno (oz. predvidljivo spremenljivo) stevilo zlogov bodisi stalno stevilo krepkih polozajev bodisi predvidljivi polozaj naglasenih zlogov. V SV, kjer ni te numericne predvidljivosti dolocenih elementov, se pozornost pisocega in berocega usmerja, kot ze receno, v konec verza in v samo skladenjsko strukturo verza.

Za svobodni verz imam predvsem tista besedila, ki so pri nas nastajala priblizno od let 1913-1917 naprej. V tem casu je Joza Lovrencic objavljal pesmi, ki jih je l. 1917 izbral za zbirko Deveta dezela, prvo slovensko pesnisko zbirko, ki je skoraj vsa napisana v svobodnem verzu. Predhodnike najdemo predvsem v moderni, kjer pa je nastalo relativno malo svobodnega verza (manj kot petina repertoarja). Po drugi strani pa so v slovenski literaturi, se bolj pa v vseh evropskih literaturah skupaj (»pravih« literaturah in »subliteraturah«), ze od nekdaj nastajale pesmi, ki so bile bolj svobodne, kot je predvidevala vsakokratna implicitna norma (norma, ki jo razbermo iz samih besedil) in eksplicitna norma (zapisana v programih, kritikah, ucbenikih itd.). Pri nekaterih je mogoce opaziti navezovanje na obstojeco normo, gre torej za modifikacije obstojece norme, pri drugih pa te povezave ne vidim. Prve bom imenoval s skupnim imenom iregularni verz (iregularni silabotonicni in iregularni tonicni verz). Druge pa delim na dve skupini: na svobodni verz v ozjem smislu, ki se je izoblikoval v avantgardah dvajsetih in tridesetih let, in besedila, ki zaenkrat ostajajo zunaj klasifikacije in jih ne bom obravnaval (za slovensko literaturo starejsega obdobja so to predvsem teksti iz Brizinskih in Stiskih spomenikov, Vrazove literarne molitve, iz novejsega casa pa nekateri (neo)avantgardni eksperimenti s tekstom).

Svobodni verz se najveckrat definira negativno in sicer kot verz, ki je brez metra, tj. brez stalnega stevila zlogov ali brez stalnega stevila iktov. Razprave o SV pogosto navajajo Tinjanova (Problema stihotvornogo jazyka, 1924), za katerega je SV verz z minimumom ritmicnih elementov. Taka definicija zajema pesmi, ki niso numericne, ne omogoca pa lociti SV v ozjem smislu od ostalih nenumericnih pesmi⁴. Za svobodni verz rabimo pozitivno definicijo (ki jo bom povedal pozneje).

Zaceti je torej treba z najbolj splosno definicijo verza, ki je skupna vsem verzifikacijskim sistemom in po mojem zajema vecino verzificiranih besedil: Verz je umetnostno besedilo, ki je, za razliko od proze, dvojno clenjeno. Proza je clenjena na stavke, verz pa na stavke in se na (intonacijsko) samostojne enote, ki imajo enako ime --- verz oz. verzna vrstica oz. kar vrstica. Vsi verzi v eni pesmi so med seboj ekvivalentni glede na neko gramaticno lastnost, in sicer ali silabicno ali prozodicno ali sintakticno. To pomeni, da je neko umetnostno besedilo verzifikacija samo takrat, ko se v vseh vrsticah pesmi ponavlja (to ponavljanje je bistveno!) isti silabicni, prozodicni ali pa skladenjski vzorec. Kadar se v mnogih pesmih ponavlja isti abstraktni vzorec, jih lahko imamo za elemente istega verzifikacijskega sistema. Pesmi razvrscamo v razlicne verzifikacijske (oz. verzne) sisteme glede na lastnost, ki dela vrstice ekvivalentne. Ko navedemo lastnost, po kateri so verzi ekvivalentni, smo navedli pozitivno definicijo verzifikacijskega sistema.

Naj ponovim: v silabotonizmu se ponavljajo vrstice, v katerih se naglaseni in nenaglaseni zlogi grupirajo na iste zlogovne polozaje v verzu. Naglaseni zlogi se v jambu in troheju grupirajo na vsak drugi, v amfibrahu, daktilu in anapestu na vsak tretji zlogovni polozaj. V jambu na parne zlogovne polozaje: 2., 4., 6. itd.; v troheju na neparne: 1., 3., 5. itd.; v amfibrahu na 2., 5., 8., 11. ..., v daktilu na 1., 4., 7., 10. ..., v anapestu, ki ga pri nas skoraj ni, pa na 3., 6., 9., 12. zlogovni polozaj. V silabotonizmu je sibki polozaj vedno ali 1- ali 2-zlozen:

W = ali 1 ali 2

W = 1 do 2

SV nima nobene od teh lastnosti --- nima metra oz. nima prozodicnega ritma (razen seveda najosnovnejsega, ki ga ima vsako slovensko besedilo), ki bi tvoril meter. Meter/ritem se v SV lahko pojavlja bodisi kot citat, bodisi kot slucajna pravilnost, bodisi kot element dvosistemske polimetrije. Slednje pomeni, da se v enem besedilu (ponavadi dolgem, epskem ali dramskem besedilu, kjer govori vec oseb) pojavljata tako numericni (metricni) kot svobodni verz (tak je recimo Jarcev Vergerij). Ob odsotnosti metra, ki je dominiral v poeziji do 20. stoletja, gre v SV za vprasanje verza kot verza (Cervenka 1997).

Reci, da je SV verz, pomeni reci, da je sistem. Reci, da je besedilo verzificirano, je isto kot reci, da je element nekega verzifikacijskega sistema (ceprav je tak element lahko tudi modificiran ali devianten). Rekel sem namrec, da za verzificiranega steje tisto umetnostno besedilo, v katerem so vse vrstice narejene po istem modelu ali vzorcu, ali po stalnem, prepoznavnem zaporedju razlicnih vzorcev (t.i. hetero- in politipskost). Vsaka verzifikacija je v principu element enega dolocenega verzifikacijskega sistema (ali dveh, treh, ce gre za medsistemsko polimetrijo). Nesistemske verzifikacije ne obstajajo. »Sistemskost verza sloni na ponovljivosti ekvivalentnih enot« (Urbaska 1997: 594). Ponovljivost ekvivalentnih enot, sistemskost verza, verz --- to so sinonimi. Ekvivalentnost verzov ni le lastnost silabizma, silabotonizma in tonizma, ampak tudi svobodnega verza.

Verzifikacijski sistem je torej organizirana skupina jezikovnih dejavnikov, ki jezikove segmente oblikujejo v ekvivalentne enote ali verze⁵. Dvojna clenitev, na skladenjske enote in na ekvivalentne vrstice/verze (edina skupna lastnost svobodnega in numericnega verza), je edina stalna razlika med verzom in prozo. Glede na ta kriterij sta verz in proza jasno locena in ne obstajajo nikakrsne prehodne, vmesne forme. Obstajajo pa hibridni teksti (Urbaska 1995: 11), kjer alternirajo prozni in verzni fragmenti: sem bi lahko stel dialoge v nekaterih Cankarjevih dramah (Pohujsanje v dolini sentflorjanski; o tem Pretnar 1983), pa nekatere Gradisnikove novele (Zgodba, Zacetek in konec iz knjige Zemljazemljazemlja; o tem Pretnar 1982).

SV ni zgolj proza z drugacno graficno podobo. Clenitev na verze je vedno intencionalna (tudi ce avtor v razlicnih variantah spreminja verzno clenitev, npr. Kocbek) in do neke mere pomenotvorna. Kadar se verzna in skladenjska clenitev ujemata, verzna delimitacija skladenjske vezi krepi, ko pa se obe clenitvi ne ujemata, jih slabi oz. tvori navidezne pomenske relacije med skladenjsko neodvisnimi elementi. »Ta semanticna funkcija verzne segmentacije povzroca, da se verznega besedila ne da enostavno zvesti na v verze razpisano prozo. /.../ Segmentacija besedila je vedno, v vecji ali manjsi meri, pomenotvorna operacija« (Urbaska 1995: 17). Raziskovanje SV (SV v ozjem smislu, ki je v evropskih verzifikacijah zacel nastajati v drugi polovici prejsnjega stoletja, zacensi z Whitmanom) torej pomeni poiskati skupne lastnosti vseh pesmi, ki ne spadajo v katerega od numericnih verzifikacijskih sistemov, in narediti klasifikacijo razlicnih tipov SV. Ce velja tudi za SV ekvivalentnost vrstic, ce predpostavimo, da je SV verz in torej sistem, potem so si pesmi v tem sistemu podobne glede na dano lastnost. Torej naj ne bi bilo res, da je svobodni verz enkratna oblika, ki se spreminja od pesmi do pesmi in kjer za vsako velja drugo pravilo (Eliotovo mnenje, ki ga pri nas popularizira B. A. Novak v treh knjigah: Oblike sveta, Oblike srca, Po-etika forme). Pravilo, ki velja samo za en dogodek in ne za najmanj dva, je contradictio in adiecto. To bi navsezadnje pomenilo, da je oblik toliko kot pesmi --- recimo nekaj desettisoc (v principu pa vec, neomejeno). Dvomim, da ima clovek tak spomin, da bi za vsako od teh pesmi vedel, da je oblikovno samostojna in da ni ponovitev kaksne prejsnje. Meni se zdi sprejemljivejsa ideja, da je SV mnozica z neko skupno lastnostjo (ali vec skupnimi lastnostmi). Tedaj tudi za SV velja relacija model --- realizacija (=splosno vs. posamezno), kjer je vsaka posamezna pesem varianta ali enkratna realizacija modela (kakor je enkraten tudi recimo vsak klasicni sonet, ceprav sledi enemu modelu), ki ni popolna preslikava tega modela in je zato vsaka pesem drugacna.

Predlogov za klasifikacijo je vec, pac glede na razlicne nacionalne verzifikacije in verzoloske tradicije (Bjelcevic 1998). V 4. poglavju bom predstavil poljski model, ki se mi zdi najbolj enostaven, intelegibilen, ekonomicen in ima zato po mojem najvec moznosti za znanstveni uspeh.

3.  Rima in kitica v SV: sekundarna metricna dejavnika.

Za ruske raziskovalce (Prohorov 1970, Gasparov-Skulaceva 1993) je svoboden sele tisti nenumericni verz, ki je obenem brez rime in asonance: SV je verz, ki je svoboden od metra in rime. Rimani nenumericni verz imenujejo Rusi »cisto tonicni verz«. Poljski raziskovalci (Duska 1970, 1980) rime nimajo za sistemsko (tj. sistemotvorno) lastnost. Rima je sicer tudi ritmicni dejavnik, vendar sele sekundarni (predvsem pa je sredstvo zvocnega krasenja besedila, sredstvo verzne delimitacije, obenem pa povezovalno sredstvo). To pomeni, da ni lastnost, ki bi delala vrstice ekvivalentne in bi na podlagi take ekvivalence ustvarjala verzifikacijske sisteme. Ce bi bila, potem bi imeli le dva verzifikacijska sistema, rimnega in nerimnega, znotraj njiju pa bi potem locili variante, npr. numericne in nenumericne, znotraj numericnih se silabicne, silabotonicne, tonicne. Stvar je ravno obratna. Rima kot zvocni element, ki se pojavlja v vseh nasih verzifikacijskih sistemih, je izvensistemska lastnost (Duska 1970). Noben sistem niti noben metricni vzorec ni razpadel zaradi izgube rime in obratno --- ni dozivel opaznih sprememb, ce je ze nastal kot brezrimni. Na primer: slovenski cezurni trohejski deseterec (4+6), ki je nastal po vzoru na juznoslovanski asimetricni deseterec, je bil sprva brez rime; pri Stritarju in Askercu pa je poleg brezrimnega tudi rimni trohejski deseterec (4+6), toda med njima ni bistvene razlike. Rima ne naredi trohejskega deseterca nic bolj ali nic manj trohejskega, kot je. Askerceva Anka, ki je napisana v trohejskem desetercu z rimo, in Svetopolkova oporoka, ki je brez rime, sta se vedno trohejska deseterca. Ker je rima izvensistemska lastnost, se pojavlja tudi v SV, predvsem v obeh vrstah skladenjskega verza (v stavcnem, manj v sintagmatskem). V Lovrencicevi zbirki Deveta dezela (1917), prvi slovenski pesniski zbirki, kjer prevladuje svobodni verz, je nekaj pesmi brezrimnih, nekaj rimnih, v vecini pa se rima le po nekaj verzov. Pesmi imajo rimo ali pa so brez, ne glede na to, ali je verz svobodni ali ne.

Podobno velja za sistemotvornost klavzule oz. verznega izglasa nasploh, ne glede na rimanost (Duska 1980: 223 id.). Klavzula kot znak verznega clenjenja (ona sporoca, da gremo v naslednji verz) je pac nujna za obstoj verza. Na prvi pogled se zato zdi smiselno, da bi verzifikacije sistematizirali glede na tip klavzule, npr. na skladenjski verz (konec in zacetek verza se pokrivata s skladenjsko mejo) in antiskladenjski verz (konec verza se ne pokriva s skladenjsko mejo), sele potem na nenumericne in numericne, pa na silabicne, silabotonicne itd. Toda zgodovina slovenskega verza kaze, da je v poeziji do moderne neujemanje verznih in stavcnih mej (enjambement) opravljalo predvsem funkcijo stilizacije konkretne vrstice (to pomeni, da nam na splosno sporoca, tako kot vsaka stilizacija, naj bomo pozorni na pomen prizadetega dela teksta), ni pa imelo sistemotvorne funkcije, torej ni bilo generalne nasprotnosti med pesmimi z enim in pesmim z drugim tipom klavzule (ce posezemo k zacetnim slovenskim verzoloskim refleksijam: Ziga Zois pise Valentinu Vodniku leta 1794, v kaksnih verzih naj pise, obenem pa ga svari pred prestevilnimi enjambementi, ki da niso lepi --- torej estetska in ne sistemska kategorija).⁶

Tudi za kitico velja podobno kot za rimo: tudi ta je za definiranje verza sekundarnega pomena. Trohejski deseterec ostaja v vseh kiticnih oblikah (bloki besedila z istim, kanoniziranim stevilom verzov, pogosto v istem merilu in z dolocenim zaporedjem rim), strofoidnih (bloki besedila z nepredvidljivo razlicnim stevilom verzov) in stihicnih oblikah (brez kitic) se vedno trohejski deseterec. Ce najdemo besedilo s stevilnimi neujemanji med verzom in stavkom, brez rime in povrhu se strofoidno, to se ne pomeni, da imamo opravka s svobodnim verzom. Murnova pesem Zima, ki jo bom pozneje navedel, je kljub tem lastnostim se vedno jamb.

Ker sluzi za kriterij klasifikacije po verznih sistemih zgradba verzne vrstice, smatram zvocno instrumentacijo ter stroficno zgradbo za sekundarne. Te lastnosti so za pesem se vedno pomembne in vsaka od njih je lahko kriterij za neko klasifikacijo. Ampak tu me zanima samo to, v kaksen verzni sistem spada dolocena skupina pesmi --- to pomeni, da me zanima zgradba verzne vrstice.

4.  Kaj svobodni verz ni.

Sinonimna izraza svobodni in prosti verz⁷ se v nasi literarni zgodovini in esejistiki pogosto uporabljata za celo vrsto razlicnih verznih pojavov iz razlicnih zgodovinskih obdobij, tako rekoc za vse modifikacije silabotonizma in za vse nesilabotonicne verze. Toda svobodni verz se je kot samostojni verzifikacijski sistem razvil sele v posebnem svetovnonazorskem in poetoloskem vzdusju dvajsetih in tridesetih let nasega stoletja (potem ko je v moderni presel fazo eksperimenta). Zato ga je treba lociti od iregularnega silabotonizma in raznih oblik nesilabotonicnih verzov, ki so od njega vecinoma veliko starejsi in pripadajo, kot se rece, povsem drugi poetiki.

4.1 Iregularni silabotonizem je nastal sredi 19. stoletja in se ohranil do danes. Sem spadajo ze Gregorciceva Soci in Cloveka nikar ter vec kot pol njegove tretje knjige Poezij, potem Murnova Zima, Zupanciceve Nad mestom belim dremlje tezek, Hi!, Brezplodne ure, Kettejeva Za spomin 2, Novi akordi I, Lovrencicev Rezijan itd. (Kocbek, Zajc), vse do danes. Iregularni verz ni samostojni verzifikacijski sistem, ampak se veze na prevladujoci verzni sistem v dani nacionalni verzifikaciji --- pri nas na silabotonizem, pri Poljakih na silabizem itd.

Obstajata dva tipa iregularnega verza. Prvi tip je verz, kjer si razlicno dolge vrstice istega metruma sledijo v nepredvidljivem zaporedju. Ta tip iregularnega silabotonizma obstaja v nasi literaturi od Levstika do danes (gl. npr. nekatere zacetne Zajceve pesmi). Takega verza je vec vrst, za tukaj pa zadoscata dva primera iregularnega jamba:

Zdaj vem, da mi je duso napojil
z mehkobo tajno,
z lepoto bajno
trepet dreves
v gozdovih tihih, kjer sem pil
mladost.
/.../
          (Dane Zajc: Iskanje, 1947)

Presla pomlad, po bliskovo preslo poletje
in sveti Mihael.
Po polju so pospravljeni sadovi,
listje je pozoltelo, trava orjavela,
po brdih breze zalostno blesce.
Visje nad njimi bori in smereke
kot lovci mi zeleni cakajo.

Namocena
od ranega dezja je pot. Iznad vode
in crne prsti tam in travnikov
dviguje se sopar. Na desni je smerecje,
na levi gorska pot, rujava, skrita,
ko lisicja dlaka.
/.../
          (Murn: Zima, 1900)

Drugi tip iregularne silabotonike zaenkrat imenujem »iregularni verz na dvozlozni« in »iregularni verz na trizlozni metricni osnovi«. To je tip verza, kjer se v prvem primeru prepletajo jambizirane (ne jambske) in troheizirane (ne trohejske) vrstice, majhen delez vrstic pa je lahko tudi nesilabotoniziran; v drugem primeru se prepletajo amfibrahizirane in daktilizirane vrstice, zelo redko anapestizirane (ker anapesta v nasi poeziji skoraj ni, le tu pa tam kaksna pesem), redke vrstice pa so nesilabotonizirane. Tu sta primera za iregularni silabotonizem na dvozlozni metricni osnovi (na koncu vrstic sem napisal, kateremu silabotonicnemu verznemu vzorcu ustreza zaporedje naglasov v vrstici: Jz pomeni 'jambizirana vrstica', Tz 'troheizirana vrstica, Az 'amfibrahizirna vrstica'; stevilka oznacuje stevilo zlogov):

Joj, kako sem vztrepetala! Kedaj me je zalila noc ... kedaj vecer mi je zagrnil okna? Joj --- in jaz nisem dragemu luci prizgala ... --- Ce bom videl luc goreti, bom cutil v colnu cudezno dehteti roze, ki cveto na tvojem oknu ... --- Odkod je naenkrat veter zavel tako bolestno? kako me je zbodlo, stisnilo okrog srcá ... Ah, nekaj sem hudega, hudega tebi storila,      o dragi! ... Kakó trepece cvetje zvezd! ...

Tz8 Jz8 Jz11 Jz13   Tz8 Jz11 Tz2 Tz8   Jz5 Az15 Jz3 Jz8

          (A. Vodnik: Zalostna roza, 1922)

Zivcne duse se selijo v veverice. Propad sveta, rojevanje zeloda, mrzla zavest ubitih, custvo svoda: vse je nic, ostalo so kaprice. Buda je jeseni grah, strok je dezevje. Tisji so orgazmi, manj je otrok. Razum je prazen, absoluten krog, oblecene so zenskice, golo je drevje.      Se bo cakanja, se bo pela kanja, se bodo leta sla v kosti, se se bo v srcu obrnila kri, Bolnik se bo boril za milost spanja. Kar bo, se vecno meri s tem, kar ni.

Tz12 Jz11 Jz11 Tz10 Tz12 Tz9 Jz10 Jz13 Jz11 Jz8 Jz10 Jz11 Jz10

          (Dekleva: Sepavi soneti, drugi sonet)

Primer za ireguralni silabotonizem na trizlozni metricni osnovi (Az 'amfibrahizirana vrstica', Dz 'daktilizirana vrstica'):

Jeseni, spomladi kot deklic umrlih smehljaji veceri so bledi... Kot zalost so tihi nasi pogledi. Po stenah, po tleh razsuti beli so venci. Li tvoje rocice, o Daljna, za róko me vodijo, da si ne upam prek njih? Kaj, ce to so tancice angela mojega? Ugasnil bi jih najrahlejsi dih... Sredi sobe stojim... Tvoja mi roka nevidno, previdno oci je zaprla, da dusa je vzrla tvoj beli obraz --- zalosten, kakor so lilije v senci...

Az6 Az9 Az6   Az5   Az6 Az10 Dz7   Dz6     Dz17 Az6

          (A. Vodnik: Bledi veceri, 1922)

Nastanek tega drugega tipa iregularnega verza (na 2- in 3-zlozni osnovi) je po mojem povezan z neko ritmicno (ne metricno!) svoboscino, ki sega nazaj do razsvetljenstva: krajsanje ali daljsanje vrstice za en nenaglaseni zlog v vzglasu (tj. na zacetku verza). To se je dogajalo ne le v regularnem (recimo v jambskem enajstercu) ampak tudi v iregularnem verzu (ze omenjena Murnova Zima je napisana v iregularnem jambu, v dveh vrsticah pa je vzglas skrajsan). Spremenljiv vzglas v iregularnem verzu prvega tipa nam dá iregularni verz drugega tipa.

Se nekaj je znacilno za oba tipa iregularnega verza: v njem se lahko pojavljajo silabotonizirane vrstice, ki nimajo ekvivalenta v regularni silabotoniki. To pomeni, da se v njem lahko pojavljajo zelo dolge ali zelo kratke vrstice, ki v tradicionalni, regularni silabotoniki ne tvorijo samostojnih verznih vzorcev: v prvem tipu npr. 15- in 17-zlozne jambske vrstice pri Murnu, v drugem tipu recimo Dz17 v Vodnikovih Bledih vecerih zgoraj. Ali pa take s proparoksitonicno klavzulo (naglas na predpredzadnjem zlogu), v zgornjem primeru Dz6 in Az10, cesar reprezentativne pesniske zbirke 19. stoletja ne poznajo (v njih je daktilska rima izenacena z mosko).

4.2   Naglasni (tonicni) verz je imel predhodnike v 18. stol, sicer pa sta ga zacela pisati sele Jarnik in Preseren. To so pesmi kot Presernove Nezakonska mati, Pevcu, Ribic, Zdravilo ljubezni, Zenska zvestoba, Levstikova Povodna deklica, Prva pomladnja bucela, Mlinarica, Stritarjevi Cuj, ostra burja po polju brije, Kaj gledas skrivaj me od strani, Askercev Afanasij Sjemjonovic, Kosovelovi soneti Anfisa, Rdeci atom I itd. Obstajata dve vrsti slovenskega naglasnega verza, ki bi ju z rusko terminologijo lahko poimenovali doljnik in taktovík. V obeh primerih gre za verz s stalnim stevilom krepkih polozajev (iktov), obseg sibkega polozaja pa je spremenljiv od nic do tri- ali celo veczlozen: v doljniku naceloma eno- in dvozlozen, v taktoviku pa so pogoste tudi vrstice s tri- in celo stirizloznim mediktnim intervalom.

Slovenski doljnik 19. stoletja je verz s stalnim vzglasom in izglasom ter variabilnim eno- do dvozloznim sibkim polozajem (crtica - pomeni krepki polozaj oz. ikt, stevilke pa obseg sibkega polozaja, 1 je enozlozni, 2 je dvozlozni sibki polozaj):

Ko mati mi tvoja pripravlja jedi, ti polnis mi caso prazno in casi svoje crne oci daj gledati mi prijazno. /.../

1-2-2-2- 1-2-1-1 1-1-1-2- 1-2-1-1

          (Stritar: Kaj gledas skrivaj me od strani, 1869)

O Damijan, Damijan,
ne bódi vendar prevec bolan.

Posljem rajsi ti vinca pit,
da potolazim soseda te skozi zid.

Meni ni tudi nic kaj lahkó,
pa da bi skoro mi ze bilo!

Takrat potrkam, Damijan, ti na zid,
takrat bom mandeljnov in zivljenja sit.

Ruski doljnik ima lahko ali isto stevilo krepkih polozajev v pesmi (izotonizem) ali pa razlicno (neizotonizem). Specifika doljnika je zgolj spremenljiv 1- do 2-zlozni sibki polozaj. Vprasanje je, ali Slovenci razlikujemo neizotonicni doljnik (majhen delez tri- in veczloznih intervalov med naglasi) od svobodnega verza (relativni velik delez tri- in veczloznih intervalov med naglasi; po mojem se tu sibki polozaj tako razsiri, da se ga vec ne dojema kot interval med ikti⁸). Pri nas se je v 19. stoletju pojavila neka specificna oblika neizotonicnega doljnika, ki bi mu jaz rekel iregularni naglasni verz: gre za preplet heterotonicnih vrstic s stalnim vzglasom in izglasom, se pravi amfibrahoidne in daktiloidne vrstice z razlicnim stevilom iktov, kot v Levstikovi pesmi Sanje, objavljene v Zvonu 1870 (zlogi, ki so na iktih, so oznaceni s krepkim tiskom; meje zlogov sem oznaceval po obcutku, ker je za pesniski ritem vazno samo jedro zloga, ne pa njegove meje):

Sinoci sem videl sèn strasán,
da bil umerl sem davno,
nesèn k pogrebu slavno,
a dusi, ker bil sam svoj ubojník,
da moj pravícni sodník
prisódil kraj temán,
od koder, ko ugasne dan,
na zemljo se vracúje pokorník,
da v mesecinah
po gôrah, pustínah
korake prestéva kazni svoje,
doklèr petelin mu ne zapoje
in zarje ne oznanja,
ki mrak odganja.
/.../

4.3   Tudi verzificirane knjizne molitve niso svobodni verz v ozjem smislu. Ceprav ne kazejo numericnih pravilnosti (so torej nenumericne), ne spadajo v svobodni verz kot samostojni verzifikacijski sistem. SV je namrec tudi casovno definiran in sicer kot nenumericni verz, ki je nastal v avantgardi. Naslednja Vrazova pesem je nastala 100 let prej:

Izvir svetlosti, vel'kega sveta,
vecne resnice, sam svetlost 'no svet,
nepreminejoca resnica sam si,
tebe nepreminejocega
tu molim
tvoja slaba stvar, tvoje vecnosti
slaba spodoba in prah tvojega
stvorjenja. Tebe presvetega,
tebe jaz molim,
upam moliti.
Kteri ti tvojega neba 'no celega
groznega stvorjenja vecne pota
s preminom previdis, obdrzis zvezdisca
'no svete, ktere z vso pomocjo
ne vpametim,
tebe upam moliti.
Ti v meglah grmis, nebo se trosi,
ti skoz vedro nebo iz sonca nam
sijes prijazno, ti v bistri reki
vecno sumis, v viri morgeces,
ti v zvezdah goris, v dezji ti silje ozivis,
v vseh stvareh si ti najprejvid'joce
zivljenje. Vecni,
ne srdi mi,
slabi spodobi tvoje mogocosti.
Pred teboj, naprejvidejoci, na
oblicje padnem, ne srdi
nevrednemu tvoje dobrote, ne zavrzi me!
Tebe vecnega
upam moliti.

          (Stanko Vraz: K Bogu, 1833)

trikzolser eksteks
partkombit oilpostrem
lakrinimo gabino bisten
nitikrin astokomtri fes

          (Franci Zagoricnik: protitok; 1970)

opit gobart
krisolit onifar kot
je restno kot krino
pritikis gornac
amti pernilast

            (Zagoricnik: ober; 1970)

(Nadaljevanje v JiS 1-2, 1998/99.)

Reference

Beaugrande, Robert Alain de, Wolfgang Ulrich Dressler (1992). Uvod v besediloslovje. Ljubljana: Park, 1992.

Bjelcevic, Aleksander (1998). Svobodni verz slovanskih narodov: varsavska konferenca o svobodnem verzu. (V tisku.)

Miroslav Cervenka 1963: Cesky volny vers devedesátych let. Praha: Nakladatelství Ceskoslovenské akademie vfd.

Dluska, Maria (1970). System wersyfikacyjny. Studia i rozprawy 1. Kraków: Ossolineum.

Dluska, Maria (1980). Próba teorii wiersza polskiego. Kraków: Wydawnictwo literackie.

Gasparov, Mihail L. (1993). Russkie stihi 1890-h --- 1925-go godov v kommentarijah. Moskva: Vyssaja skola.

Gasparov, Mihail L., Skulaceva, Tatjana V. (1993). Ritm i sintaksis v svobodnom stihe. Ocerki istorii jazyka russkoj poezii XX. veka. Grammaticeskie kategorii. Sintaksis teksta. Moskva: Nauka.

Hayes, Bruce (1995). Metrical Stress Theory: Principles and Case Studies. Chicago: The Univerity of Chicago Press.

Kravar, Miroslav (1992). Prolegomena teoriji slobodnog stiha. Umetnost rijeci 36/3.

Petrovic', Svetozar (1976). Stih A. B. Simic'a i pitanje o komparativnoj tipologiji slobodnog stiha. Croatica 7/7-8.

Pretnar, Tone (1982). Lovi kakor da hoce oziveti iz. O verznem v Gradisnikovi Zemljizemljizemlji. Slavisticna revija 30/4.

Pretnar, Tone (1983). »Prozno« in »verzno« v dialogu Cankarjevega Pohujsanja v dolini sentflorjanski. Obdobje simbolizma v slovenskem jeziku, knjizevnosti in kulturi. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1983 (Obdobja 4). Ponatis: Iz zgodovine slovenskega verznega oblikovanja.

Pretnar, Tone (1997). Iz zgodovine slovenskega verznega oblikovanja. Ur. Ales Bjelcevic. Ljubljana: Znanstveni institut Filozofske fakultete).

Pretnar, Tone (1998). Mickiewicz in Preseren. O slovenskem in poljskem romanticnem verzu. Iz poljscine prevedla Niko Jez in Mladen Pavicic. Ljubljana: Slovenska matica.

Prohorov, Aleksandr (1970). Teoria prawdopodobienstwa w badaniach rytmu wiersza. Pamietnik Literacki 61/3, 113-127.

Urbaska, Dorota (1995). Wiersz wolny. Próba charakterystyki sistemowej. Warszawa: Instytut badan literackich.

Zotvis, A. L. (1970). O kriterijah tipologiceskoj harakteristiki svobodnogo stiha. Voprosy jazykoznanija 19/2, 63-77.

Opombe

¹

V tem prikazu izhajam iz poljske teorije, ki jo predstavlja knjiga Dorote Urbaske Wiersz wolny (Warszawa, 1995). Tipologija modifikacij klasicnega verza je moja, tipologija svobodnega verza (Svobodni verz II: Lastnosti sistema, ki bo izsel v prihodnji stevilki) pa je njena.

²

Poleg tiste primarne seveda, prozodicne: v govorjenem jeziku (proznem in verznem) se zlogi z enako stopnjo naglasenosti zelo radi razporejajo ritmicno, tj. pojavljajo se v bolj ali manj enakih razdaljah, pri cemer tvorijo alternacijske vzorce (Hayes 1995: 25-31), npr. NxNxNx...; dalec najpogostejsi razmik (x) med naglasenimi zlogi (N) v slovenscini je 1 in 2 nenaglasena zloga.

³

Za besedila, ki spadajo v silabizem, silabotonizem ali tonizem (regularni in iregularni), se uporablja skupno ime numericni verz, za besedila zunaj tega kroga pa nenumericni verz. Svobodni verz je ena od podmnozic nenumericnega.

⁴

Glavni teoretski problem izhaja iz nikoli zadovoljivih definicij verza. Te so po tradiciji lingvisticne in tezko najdemo tako, ki bi zajela vsa verzificirana besedila, umetnostna in neumetnostna. Ce definiramo verz kot »leposlovno oz. umetnostno besedilo z dvojno clenitvijo«, izpadejo verzificirane reklame, verzificirani strokovni (pravni, zgodovinski ..., vecinoma iz preteklosti) teksti, ki pa so praviloma napisani v jambih, trohejih ipd., ne pa v SV. Ce iz definicije izpustim »leposlovno oz. umetnostno«, se lahko vrine npr. telefonski imenik (v njem predstavlja ekvivalencno enoto referenca --- oseba je ena referenca, ulica je druga referenca itd.). Za vecino verzificiranih besedil zgornja definicija drzi, zatakne se pri mejnih primerih. Eden takih je tudi monostih; Gasparov (1993: 18), ki sicer verz definira zgolj lingvisticno, pravi, da je mogoce monostih (kot tekst na meji med prozo in verzom) obravnavati kot verz le v ustreznem kontekstu: monostih dojemamo kot verz takrat, kadar se nahaja v pesniskem zborniku. Lingvisticna definicija torej zanesljivo »prime« takrat, ko smo iz zunanjih znakov ze razbrali, da gre za leposlovje. Verzni znacaj neumetnostnega teksta (npr. reklame) pa je ponavadi stilisticno enoumen.

⁵

Ekvivalenca, katerakoli, je ponavadi hotena, namerna. Pri pisanju enega teksta pisec vedno sledi, bolj ali manj zavestno, istemu pravilu. Cez 500 verzov Krsta pri Savici se Presernu ni slucajno oz. nehote zapisalo v jambskih enajstercih (slucajno v tem smislu, da bi Preseren pisal povest o spreobrnenju Slovencev ne mislec na verzno obliko, na koncu pa sam preseneceno ugotovil, da so to enajsterci), 164 verzov Zenske zvestobe ne slucajno v naglasnih cetvercih s sibkim vzglasom in krepkim izglasom, v prvi pesmi iz Kosovelovega cikla Tragedija na oceanu pa ni slucaj, da se vsak verz konca s koncem stavka. Nekaj posebnega so pesmi, ki jih obcasno pisejo ljudje, ki se intenzivno z literaturo ne ukvarjajo --- pesmi, ki jih najdemo v neliterarnih glasilih in revijah (npr. Planinskem vestniku), v vpisnih knjigah po hribih ipd. Tem bi lahko rekel »rimane mesane silabotonicne pesmi«.

⁶

Isti sklep velja v numericnih sistemih za skladnjo: ujemanje ali neujemanje skladenjskih in verznih mej ne vpliva na bistvo merila --- trohejski deseterec je trohejski deseterec v obeh primerih. Drugace je, kot bom pozneje pokazal, v svobodnem verzu, kjer je odnos verza do skladnje bistven, sistemotvoren. Sistemotvorna postane klavzula sele potem, ko so se izgubijo ostala ritmotvorna sredstva.

⁷

Pri Rusih to nista sinonima: »volnyj stih« pomeni to kar nas »iregularni verz« in se nanasa na neizosilabicni silabotonizem, »svobodnyj stih« pa je nas »svobodni/prosti verz«.

⁸

Ker se na posluh ne da zanesti, bi to lahko preveril tako, da bi vzel nekaj deset »nepravilnih« pesmi od Levstika do Zupancica ter nekaj deset pesmi v SV s podobno dolzino vrstic ter izracunal deleze 1-, 2-, 3- ... zloznih mednaglasnih intervalov.