-
Kodni sistem
Slovenska knjizevnost
Avtorji
Urednistvo <-> bralci

Jezik in slovstvo
Razprave in clanki
Jezik in slovstvo
Kazalo letnika
 
Zadnja verzija


 -



Alojzija Zupan Sosic UDK 821.163.6.09 Bojetu B.
Ljubljana



Na literarnem otoku Berte Bojetu




Od Zabona do Pticje hise

Zenske, ptici in nasilje so izstopajoca sredisca, okrog katerih se vrtijo pesemska sporocila in prozne zgodbe Berte Bojetu Boete. Povezani so v grozljiv krog, ki ne dovoli nobenemu izstopiti iz svojega enolicnega ponavljanja. Pesemske in prozne razlicice spodletelih poskusov ubranega sozitja med ljudmi predstavljajo poseben »otok« slovenske literarne tradicije, hkrati pa sestavljajo sklenjeno celoto: literarna dela so motivno-tematsko in oblikovno med seboj povezana. Zelja po zaokrozenosti je zajeta tudi v dokaj neopaznem prehodu iz poezije v prozo in stevilcni izenacenosti: po dveh pesniskih zbirkah (Zabon, 1979, in Besede iz hise Karlstein, 1988) je pesnica napisala se dva romana (Filio ni doma, 1990, in Pticja hisa, 1995). Temeljne ideje pesniskih zbirk in celo pesemski liki zazivijo novo zivljenje v romanu Filio ni doma, zakljucijo pa ga v zadnjem romanu Pticja hisa, ki je z ujetostjo zenske opozoril tudi na enako zapleten polozaj moskega v sodobni druzbi.

Pogostnost zenskih likov in razmisljanje o vlogi zenske sta razlagalce njene literature zavedla: nekatere1 literarne studije so jo stisnile v okvir t. i. »zenske« literature in v njem iskale ustrezne vzporednice, ceprav je pesnico in pisateljico skozi celotno delo zanimalo predvsem razmerje med spoloma, ne pa samo zenska (posebna) vloga.


»Zenska« literatura

Odklonilno stalisce2 do zenske literature je imela tudi umetnica sama, ki se je dobro zavedala, da so zenske v slovenski literaturi v manjsini: »Razmisljam o odnosu moski --- zenska tudi na nivoju literature. Seveda v tem trenutku pomislim na pokojno Gordano Kunaver, ki je bila svoj posebni boj v tem prostoru. Odlicna ustvarjalka, ki se je ze davno umaknila iz mosko-zenske vojne in ustvarjala povsod drugod, samo tukaj ne. Nimam sicer pravice soditi, ampak domnevam, da se je umaknila s slovenske literarne scene, ker si kot velik, casten clovek, zenska z visoko moralo, z visoko postavljenimi principi zivljenja, preprosto ni dovolila zalitve, ko bi kdo rekel zenska literatura. Morda.

In ob tem tudi jaz ostrmim. Kaj pa je to --- zenska literatura? Ali to pomeni, da je takoj ze manj vredna, literarno, ustvarjalno manjse kvalitete? Mislim, da se je umaknila pred tem, da ji ne bi bilo treba trpeti teh pejorativnih, manjvrednih izrazov --- zenska, nezenska literatura; ko se cutis ogrozen. A jaz se ne. Zato, ker sem pogoltnila, kar sem morala pogoltniti v preteklih letih, pozrla in v resnici dotekla kaksne svoje kolege. Gotovo. Kaksne celo pretekla.« (Dobrila, 1992: 65.)

Podobne napake pri oznacevanju literature zensk se ne pojavljajo samo pri nas, proti njim se je ze dolgo (medijsko in literarno) borila tudi avstrijska pisateljica Elfride Jelinek, ki ji je Berta Bojetu podobna zlasti v dosledni kriticnosti do spolnega literarnega razlikovanja. Na nevzdrznost spolnega razlikovanja v literarnoteoretskem izrazoslovju nas opazarja ze sama spornost in nedorecenost termina zenska literatura. Kot termin sirsega pomenskega podrocja vkljucuje ostala poimenovanja in hkrati zrcali se vsa njihova bistvena protislovja: zenski jezik, zenski govor, zenska pisava, zenska estetika, zenska poetika, zensko branje, druga pisava, pisava/literatura drugacnosti, pisava razlike, prezrta literatura ...

Ze sam nacin podredne zlozenosti besedne zveze je sporen: termin dolocila (zenska) je vecpomenski, odvisen od sirsega druzbenega podrocja (biologije, sociologije, zgodovine ... ), jedro (literatura) pa je v literarnoteoretskem kontekstu vedno enopomensko.

Njuno notranje nesorazmerje odpira ze takoj nekaj logicnih vprasanj: ce za doloceno literaturo uporabljamo poimenovanje zenska literatura, potem je torej vsa ostala --- moska --- literatura. Zakaj je sploh potrebno locevati literaturo glede na spol? Odprtost in neopredeljenost besedne zveze zenska literatura razberemo celo iz nesoglasij pri dolocevanju predmeta raziskovanja. Tudi slovenska literarna veda odseva nemoc evropsko-ameriskih raziskovalcev, ki se zdaj ne vedo, katera literarna dela bi uvrstili pod oznako zenska literatura:

Termin je tako napadalen do obeh: zensk in moskih. Zenske ga ne sprejemajo, ker se danes cutijo pejorativnost njegove oznacitve (manjvredna, predvsem neumetniska literatura) in se ga izogibajo, ker jih knjizevnost ze takoj biolosko (kar pa je ze skoraj sinonim za vrednostni kriterij) doloci, s tem pa jih ze spet opomni na neenakovreden polozaj v druzbi. Moski pa so bili nestrpni do njega zaradi bliskovite naglice, s katero se je siril in pomagal umetnicam (s pomocjo feministicne literarne vede) do uveljavitve. In cudno --- znal je izkoristiti celo njihov posmeh in svojo prenapetost.

Pogostost rabe termina zenska literatura je narastla vzporedno z mocjo razlicnih feministicnih gibanj, ki so izpostavljala zensko ravno zaradi njene potrditve. Tudi namerno iskanje tipicnih dolocnic zenskih literarnih besedil je zelelo z ostro mejo med zensko in ostalo (torej mosko) literaturo opozoriti na svoj lastni obstoj. V tej svoji prvi, provokativno aktivisticni fazi, je ta termin najbrz upravicen, saj mu je ohlapnost za dokazovanje zenske prisotnosti v casu in prostoru celo koristila. V sestdesetih in sedemdesetih letih se je potrdila tudi umetniska nadarjenost prejsnjim in novim »zenskim« delom. Kakovost in stevilcnost zenskih tekstov je od osemdesetih let naprej ze vodila proti enakopravnosti in upostevanju istih meril vrednotenja, zato je danes postal ta termin popolnoma neuporaben.

Zaradi nepreglednosti stevilnih pomenov in izgube angaziranosti predlagam, da ta prehodni pojem opustimo in ga nadomestimo z ustreznejsim --- prezrta literatura ---, ali pa ga docela opustimo, saj so »stari« termini dovolj natancni in pregledni: npr. sodobna slovenska proza, antiutopicni roman, eroticna poezija ... To se do zdaj se ni zgodilo, ceprav je ze Silvija Borovnik v knjigi Pisejo zenske drugace? (1995) predlagala isto, a se tega ni drzala, saj je celo preucevala slovensko literaturo ravno s tega stalisca. Tudi pri Zenji Leiler, eni izmed redkih literarnih komparativistk, ki se ukvarjajo s feministicnimi pristopi v literarni teoriji, zaman iscemo novo poimenovanje. Vendar pa omenjena raziskovalka vsaj opozarja na posledice, ki lahko sledijo lahkomiselni uporabi tega pojma: » ... kajti uporabljati pojem zenskega in s tem meriti na dela, ki jih pisejo zenske ali celo na neke bistvene poteze (biolosko) zenske pisave, pomeni pristanek na to, da je literarna teorija in z njo literarna veda dominantno moska, torej taksna, ki opredeljuje svet s stalisca izkljucno moske perspektive, in ki si zato privosci oznacevanje del, ki jih pisejo zenske, z oznako zenska literatura, hkrati pa ne govori o moski literaturi, moskem romanu, moski liriki. To bi pomenilo, da vsi zakljucki raziskovanj, ki jih opravlja literarna veda, veljajo izkljucno za mosko literaturo, saj se v primeru, ko gre za zenske pisateljice, to posebej naglasa.« (Leiler, 1994: 76.)

Tudi termina literatura zensk ali literatura za zenske sta prevec povrsna nadomestka. Prvi meri na spol avtoric in tako razvrsca objavljena dela, drugi pa je sinonim za trivialno literaturo. V kontekstu trivialne literature je uporaba termina zenska literatura povsem upravicena, saj ne prinasa s seboj nobenih specificnih vrednostnih dolocil, ker vzporedno z njo ravno tako obstaja t. i. moska literatura. »Mnozicna« literatura se namrec ne sramuje glasnega oznanjanja svoje usmerjenosti proti obcinstvu, zato je v njenem kontekstu popolnoma upraviceno spolno razlikovanje, saj preucevalci celo potrjujejo utrjene dihotomne (Hladnik, 1983) cepitve na moske in zenske zanre. Tudi z zgodovinskega stalisca se najbolj prekrivata ravno izraza zenska literatura in literatura za zenske. V 18. stoletju, ko sta se pojavila, sta poimenovala predvsem literaturo za zenske, za katere so pisali ze od razsvetljenstva naprej. Najprej moski, potem pa se zenske, ki pa so bile kot avtorice prezrte. To se je dogajalo tudi zenskam, ki so pisale umetnisko literaturo. Zanje bi bil mogoce ustrezen termin prezrta literatura, ki pa bi enakovreno obravnaval tudi nepriznane moske avtorje.

Termin zenska literatura pa je neuporaben tudi zaradi delitve na mosko in zensko v literaturi, torej razlikovanje med dvema osnovnima naceloma, ki se le redko (ce ju sploh lahko znanstveno dolocimo) javljata popolnoma osamosvojeno in nepovezano. To sámo preucevanje literature se bolj zaplete: saj tudi moski lahko pise kot zenska, oziroma v njegovem delu lahko prevladajo zenske znacilnosti. Eni ali drugi lahko pisejo bolj ali manj »mosko« ali »zensko«, oboji pa ustvarijo dobro ali slabo literaturo --- smiselna je torej samo locitev na dobro in slabo literaturo. S terminom zenska literatura pristanemo na dolocevanje zenskih (tipicnih) dominant, razvrscenih v razlicne sisteme, ki hocejo ugotoviti splosne tipicnosti, brez upostevanja literarne dobe, usmeritve, smeri, drzave nastanka literarnega dela oziroma literarnozvrstnih in vrstnih meja: lirika, epika, dramatika --- sonet, kratka proza, drama ...

Razmerje med moskim in zensko vznemirja Berto Bojetu v vseh delih, saj se ji je zdelo, da je svet pravzaprav razmerje med spoloma (F. Horvat, 1996: 15), priblizevanje in oddaljevanje t. i. zenskega in moskega nacela (Borovnik, 1991: 57). Iz pesmi zato veje trud, da bi se zenska pravilno priblizala moskemu: »Vsako jutro popravljam in razsirjam poti / da bi me hotel zvecer / Mrtve poti spreminjam v zalitev /« (Zabon, 59); »Krcevito brisem prah na svojih ustih.« Popasla bi te / razparala bi te / vrocemu soncu / in te odpela vase /« (Zabon, 41). Z znacilnim demokraticnim vrednotenjem mosko-zenskih odnosov je B. Bojetu zacrtala pot svobodni slovenski eroticni poeziji, najbolj pa je vplivala na svoje naslednice: Majo Vidmar, Vero Pejovic', Vido Mokrin-Paur. V njihovem pesnistvu opazimo podobne znacilnosti (Zupan, 1995):

a) demokraticnost --- izpovedovalka je ravno tako aktivna kot moski (ali se bolj),

b) odnos zenskega prvoosebnega lirskega subjekta do moskega --- zenske niso ukinile moskega kot moskega, saj jim je sele tako razgaljen in gol v resnicno veselje. Torej niso samo obrnile pesniske optike --- da bi iz zenske kot objekta pozelenja naredile moskega za objekt pozeljenja (ta transformacija je vidna v evropski prozi kot odsev »jezne emancipacije«),

c) seksualna komponenta samo potrjuje custvenost --- nikoli ne pomeni odsotnosti dusevne ljubezni.

Ravno dusevna ljubezen je (poleg telesne) tista, ki je v poeziji Berte Bojetu najveckrat predmet hrepenenja. Njeno razslojeno (mogoce celo romanticno) hrepenenje je nezadosceno: »Vsakdo bo ostal sam s svojo glavo v jeseni / Izginjam v svojem strahu/« (Zabon, 31). Pot hrepenenja pa je zgrajena na emocionalnosti, prevedeni v njen pesniski jezik kot toplina, dotik, neznost: » Vzela sem te pod svojo toplo polt /« (Zabon, 49), »Moja usta so topla mokra dobrota /« (Zabon, 37). »Pot vame je topla / roznata kakor sonce princes /« (Zabon, 63); »Trepet vlazne koze / brez besed / bolj ljubezniv kot tvoj vonj /« (Zabon, 77).

Rdeca nit podarjanja cloveske topline, ki se vlece skozi celotno delo pesnice in pisateljice, je v zbirki Zabon najbolj metaforicno zajeta v opisu otroske igre »mlincke talat« (15). Cutno-emocionalni znacaj te igre temelji na prijetnosti dotika in nezni domacnosti (ob spominu nanjo), ko otroci segajo eden drugemu v zaprto dlan in iscejo »mlincke« (ponavadi lepe kamencke). Ko odrastejo, jih na to igro spomnijo dekleta. V romanu Filio ni doma postane ta nacin dotikanja edina pristna vez med nasilno locenimi fanti in dekleti. Deliteljice »mlinckov« so torej zenske, katerih boj za identiteto ze v mladosti sporoca podobno resnico kot literarni liki T. Morrison:3 zenske so mocne/jse zaradi trajnejse povezanosti z naravo, vendar ce zivijo brez moskih, izgubijo harmonijo in ravnovesje. Zensko v delih obeh avtoric prevzema fantasticne in mitske razseznosti, v ustvarjanju nase pisateljice pa se je poistovetilo se z antiutopijo. Ravno njene prvine so romana B. Bojetu osamili za nenavadni literarni otok, sodobno parabolo, obljudeno z grotesknimi in simbolicnimi ucinki. V prvem romanu se pojavi otok tudi kot dogajalni prostor, kar je znacilno za evropske utopicne romane. Slednji so od Utopije (Thomas More, Utopija, 1516) dalje predstavljali idealno druzbo oziroma nacrt za njeno izboljsanje. Thomas More (Bajt, 1982) je utopicno vladavino, ki ji simbolno najbolj ustreza zaprto, z obzidjem obdano, v renesansi vzcvetelo mesto, postavil na otok Utopijo. Tudi Francis Bacon (Nova Atlantida, 1621), Tommaso Campanella (Soncno mesto, 1623) in Jonathan Swift (Guliverjeva potovanja, 1726) so utopicno vladavino prestavili na otok s pomocjo dvogovora med avtorjem in popotnikom, ki je z lastnimi ocmi videl daljno utopicno dezelo. Pozneje se avtor skrije za izdajateljem ali najditeljem dnevniskih oziroma potopisnih zapiskov (znacilno za drugi del romana Filio ni doma), vcasih pa o tej dezeli pripoveduje tudi sam. Za prvi utopicni (beseda utopija v grscini pomeni nikjer) roman veljata Platonova Drzava in Utopija, kjer »literarni« nacrt za izboljsanje druzbe izhaja iz kritike obstojecih razmer. To velja tudi za vse ostale utopicne romane, ki od renesanse dalje »izumijo« fikcionalno okolje za inspiracijo vizionarne domisljije. Otok postane mit idealnega prostora, kot retoricni izum pa je absolutni otok seveda neobstojeci prostor. V popolnoma drugacne namene ga izkoriscajo tudi antiutopije (Huxley, Otok; Zamjatin, Otocani), kjer clovek izgubi svojo individualnost in postane »srecna stevilka« mnozice. Podobno negativno vlogo opravlja otok tudi v romanu Filio ni doma, ki ima dolocene znacilnosti antiutopije. Vendar ga vseeno ne bi oznacila za antiutopijo,4 saj je tako skrajna in ozka opredelitev vprasljiva (se posebej v danasnjem casu, ko so vrstno »cista« dela redka) zaradi nepoglobljenosti idejnofilozofskih antiutopicnih izhodisc.

Antiutopiji se izmika zaradi odsotnosti natancnih opisov znanstveno-fantasticnih eksperimentov ali tehnoloskih podrobnosti urejanja okolja in odnosov. Junaki B. Bojetu ne trpijo toliko zaradi totalitarizma, najvecje zlo nosijo v sebi, v svojem psihicnem ustroju (postopno osvescanje in nenehna retrospektiva usodnih dogodkov iz preteklosti je za antiutopijo netipicna). Na koncu romana junaki ne propadejo (Helena umre zaradi starosti), ceprav so za vedno pohabljeni, iz osovrazenega otoka lahko celo zbezijo (Filio, Lana, Uri). Na otoku so --- kljub navidezni nemoci --- povzrocili majhne, a pomembne spremembe. Tako tudi drugacna eksistenca glavnih junakov (poleg prej nastetih lastnosti) razlikuje obravnavani roman od antiutopije in ga bolj priblizuje groteski in paraboli, oziroma uravnotezi prvine vseh treh narativnih nacinov. Skupno idejno sporocilo klasicnih antiutopij (Zamjatin, Mi; Orwel, 1984; Huxley, Krasni novi svet) o skodljivosti tehnicnega napredka je B. Bojetu skrcila na resnico o skodljivosti vsakrsnega nasilja nad ljudmi. Distopicne lastnosti (drzavno nadziranje spolnosti, odtujevanje ljudi z vzgojo in organizacijo zivljenja, apokalipticno vzdusje, brezizhodni polozaj tistih, ki nocejo postati »enakomisleci stroji« ... ) je izkoristila le za parabolicne ucinke. Ohranila je »klasicni« moralicni pogled na medcloveske odnose, njegov pragmatizem (Rotar, 1977/78: 288) nas poucuje, obenem pa po kafkovsko sili k razmisljanju, saj ne nudi pozitivnega smisla stvarnosti, ampak ga vseskozi samo zasleduje. Iz nenavadnih in nestvarnih potez je potrebno sporocilo o boljsem svetu sele izlusciti --- podoba negativne cloveske eksistence je v romanih Berte Bojetu dosti bolj tradicionalna in razvidna, velikokrat celo umovalno eksplicitna. Ceprav je tudi v njenih romanih absurdni druzbeni red ze ustvarjen in neranljiv, vendarle ni tako fantasticno sanjski in poeticen kot v Kafkovih parabolah. Metaforicni ucinki in zabrisanost logicnih razmerij zgodbe so se podredili simbolicnosti, ki s svojo konkretno predstavnostjo izbranih znakov (hisa, ptica, posilstvo, nosa, knjiga ... ) zahteva iskanje nekega novega, globljega smisla. Krcenje predmetnega opisa in fantasticne prvine veckrat ponovljenih znakov pridajo povsem obicajnim stvarem univerzalni in hkrati simbolni pomen, ki ohranja stalno razmerje med podobo in pomenom. Pojav prej omenjenih znakov ohranja svojo »normalno« vlogo5 v zunanjem dogajanju, hkrati pa osmislja svoje ideje (zaprtost, konvencionalnost, ujetost, napredek ... ). Pisateljicina predstava sveta kot norisnice in cloveka marionete ohranja dvojnost groteske. V njej je fantastika zgolj navidezna, saj pazljivo branje prepoznava za njo poteze stvarnosti.

Jan Kott (Skaza, 1977/78: 78) meni, da je absolutnost v groteski absurdna. Morda si prav zato groteska tako pogosto pomaga s podobo sprozenega mehanizma, ki ga ne mores ustaviti. Groteska je torej kritika absolutnega (Skaza, 1977/78: 79), saj vodi tragedija v katarzo, groteska pa ne prinasa najmanjse tolazbe. Norbert Franz v delu Groteske Strukturen in der Prosa (Zamjatins, Slawische Beiträge 139, München), razpravlja v tej smeri o psiholoski teoriji smeha. Razume ga kot reakcijo na neko ambivalentno situacijo, ki nosi v sebi tako zalost kot veselje. Bralec se zaradi zavesti o nemoci znajde v stiski, ki vodi v eksistencialno negotovost. Ta se pri grotesknem smehu, kjer obstaja nekaksen prisilni in nadmocen svet, se poveca. Napetost ob emocionalni obremenitvi se mora razresiti --- z ironijo ali s parodijo. Obe sta v estetiki groteske, ki je po Hugoju in Bahtinu v veliki meri estetika grdega, v romanih B. Bojetu izrabljeni za parabolicne ucinke. Pomaga jima se hiperbolizacija, ki ne skriva prvine didakticnosti. V strukturi parabole ga izpostavljata Hegel in Clemens Heselhaus (D. Horvat, 1987: 346). Oba razlagata parabolo kot obliko, ki crpa dogodke iz vsakodnevnega zivljenja, dodaja pa jim univerzalni pomen s ciljem, da ta pomen naredi razumljiv prav s pomocjo omenjenega dogajanja vsakdana.


Literarni liki

Najvecjo groteskno moc izzarevajo literarni liki, ki so prisiljeni v nesmiselne situacije. Ze njihova nenavadna zunanjost nas opozarja na posebni psihicni ustroj ali na absurden polozaj v svetu. Grotesknosti ne uidejo niti glavni junaki, ki pa so v svoji grozljivosti boj zalostni kot smesni. Prozni liki obeh romanov (Filio ni doma, Pticja hisa) so se razvili iz osrednjih pesemskih likov pesniskih zbirk (Zabon, Besede iz hise Karlstein), kjer so izstopali tudi zaradi svojih imen. Izkoristili so namrec splosnost in anonimnost obcnih imen, ki so popolnoma zamenjala lastna imena: Zenska, vdova, sestra, Velika moja, moski, otrok, decek, gospod. Identiteta zadnjega, gospoda, je v drugi pesniski zbirki najbolj vprasljiva. Namenjena mu je nagovorna perspektiva molitve, a v tem shematicnem in vnaprej predvidljivem obrazcu ne vzrdzi. Njegova eksistenca je odvisna od pesnice same: »Gospod, ki ti pravim gospod« (Besede iz hise Karlstein, 12). Ta gospod z eroticnimi konotacijami (» Napel si mi telo / moj gospod, / moj moski«; Besede iz hise Karlstein, 17) je poeticna osnova za oblikovanje lika Gospodarja, ki mu v romanu Filio ni doma od bozanskega znacaja preostaneta samo se boleca nedostopnost in neka (namerna) nedoumljiva vzvisenost.

S svojo militaristicno in macisticno drzo si je pridobil tudi najmocnejso zensko na otoku --- Heleno. Njuno kratkotrajno skupno zivljenje vzbudi v njem pozitivna nagnjenja in ga iztrga crnobeli tipizaciji, v katero drsi proti koncu romana. Pri tako nekonvencionalni junakinji, kot je Helena, nas preseneti njena ambivalentnost do Poveljnika (Gospodarja). Ko jo ob prvem srecanju posili, ga najprej zasovrazi, nato pa zacne cutiti do njega cudno naklonjenost, ki jo sama cez cas spozna za ljubezen. Prav tako kljub izkusenosti in samostojnosti se vedno goji v sebi dekliski arhetipski vzorec mocnega, energicnega in nedostopnega moskega. Ravno ta vzvisenost nad zensko, njegov zunanji hlad in custvena izoliranost oblastnika naredijo moskega za »bozansko« distanciranega od vsega, kar zensko domisljijo ali zeljo po osvojitvi se bolj razplamti: »Stal je tam in je prihajal od prej, od zunaj, podoba vseh dekliskih hrepenenj, resnica zenske slike pokornosti in pripadnosti. Bil je gospodar in nisem vedela, da ga tako cakam.« (Filio ni doma, 49.) Moski je torej nedostopen, oblasten, mocan (vojak), drugace pa vecni otrok in zenski lahko tudi brat. Vsem trem je potrebno posvecati veliko ljubezni, otroku in bratu pa neznosti (Filio ni doma, 42). Decek se ni moski, zato ima samo pozitivne lastnosti, zenska (mati) mu lahko brez obotavljanja posveca skrb in uvidevnost ljubezni. Ko bo odrastel, bo prav zaradi »moskosti« zapuscen, v otrostvu pa z zensko neguje najbolj vreden cloveski odnos, ki olajsuje kasnejse zivljenje z grehom in izgnanstvom.

Znacajsko najbolj razgiban in netipicen za moski svet (kot simbol vsega sveta) je Uri. Vzgojen ob zenskah je kar vpijal Helenino ljubezen in samosvojost. Pisateljica se ustrasi zanj, ko ga oblikuje kot krhkega, neznega, bistrega, odprtega: »Iz logike, o kateri sem ravnokar govorila, torej o moskem in zenskem principu, velja v moskem, da je zenska prenezna, prekrhka za vzgajanje fanta in njegove militaristicne, moske drze. Predstavljajo si, da mora biti moski strog, neusmiljen, trd, da ga zivljenje ne povozi; da mora biti urejen, sistematicno vzgojen, po kateremkoli sistemu ga vzgajajo, tudi v danasnjem svetu, ne glede na to, kako zafrustriras recimo po dispoziciji neznega decka, nagnjenega k humanizmu in sirini, ne pa k militarizmu, ozkosti, doseganju nekih ciljev, materialnih dobrin.« (Dobrila, 1992: 61.)

Locitev »krusne matere« od Urija je temeljni obrat; poleg ostalih locitev (Helene od Poveljnika, Urija od Andra, Filio od matere in babice, Urija od Abe in Filio ... ) neposredno vpliva na cutenje v romanu in graditev odnosov med osebami. Uri je tako izgubil stik z neznostjo, ki jo na otoku vendarle predstavljajo zenske, ceprav jo lahko izrazajo le skrito. To pocnejo v Dirani, edinem mestu na otoku. Tja so odhajale nakupovat. Mnozico ljudi so izkoristile za custva: ogledovale so se, si pri tem brale skrite misli in polagale roke na rame. Filio pa je Dirano ljubila tudi zaradi igre »mlincke talat«, ki se jo je lahko v mraku igrala z drugimi deklicami.

Ljudje in pojavi so veliko bolj kompleksno grajeni, kot jih izdaja njihov videz. Pesnica opozarja nanje z modifikacijo oseb, ki je zelo nerazumsko motivirana. Hitra sprememba druzbenih in spolnih vlog se dogaja izven posameznikovega nadzora, kar kafkovsko rahlja njihovo psihicno trdnost. Avtorica pristopa k njim z razlicnih gledisc in potrdi njihovo spremenljivost (ali vecobraznost enega bitja), znacilno tudi zanjo: »Jaz sem vojak / in pesnik / in mati / in nocem tvoje ljubezni, / da igras karte na moje ime. /«; »Pojmo ali jokajmo, / vsi v meni /« (Besede iz hise Karlstein, 14, 17). Modifikacija oseb je postopek, ki tudi jezikovno-gramaticno zaznamuje pesmi kot vecplastne, v prozi pa sintetizira vec pesemskih likov v enega. Tako je Helena znacajsko najbolj trdna oseba, zrasla iz vec osnov: zenske, sestre, Jankobi, Velike zenske, njene pozitivne organizatorske pobude pa so se zlile tudi z nekaterimi moskimi »predhodniki«. Kot tujka je edina sposobna prevratnega spreminjanja tradicije. Od otoka se je namrec potrebno oddaljiti, da lahko na njem izrazis svoje bistvo: Filio se sele pri ponovnem prihodu na otok upa upreti avtoritetam. Prej ji je zatajevanost ohromila tudi gestikularno komunikacijo, kar je znacilno za vse stranske osebe in vecino glavnih (razen Helene in Filio --- po odhodu z otoka). Taksna predeksplozivna nabitost nekega razpolozenja je sorodna opisu senzibilne narave, vklenjene v konvencije v romanih nravi (Jeane Austin, Edith Wharton). Zdi se, da je prav represija tista vzmet, ki sprozi v Heleni aktivnost, boj proti konvencijam pa ji osmislja bivanje. Tudi sama priznava, da ji je otok kar vsec, saj mu je potrebna.


Simbolna vrednost znakov

Berta Bojetu slika neko univerzalno, nadcasovno in nadkrajevno, podobo odtujenega zivljenja, za katerega zacetek izvemo le nejasno (Helenina prijateljica Lana se spominja, da je predprejsnji rod se zivel »normalno«, Kalina ne pozna lepse preteklosti). Vzroka odlocitve za taksen nenaravni red nam avtorica ne razkrije (v antiutopijah je to bistveni pokazatelj pesimizma prihodnosti), saj je za simbolicno sporocilo romanov motec. Prikaz zivljenja je zelo hiperboliziran, vsebuje celo nemogoce, nerealne prvine (nacrtovanje spolnih partnerjev, dovoljeno posilstvo, prisilni splav, nasilno locevanje druzine ...), tako da se bralec vseskozi zaveda zgolj fikcionalnosti in nenavadnosti dogajanja. Po drugi strani pa je opis vsakodnevnega zivljenja tako preprost, zamejen v ozke druzinske skupnosti in njihovo monotono delovanje, da nas opominja na svojo resnicno eksistenco v nasi najblizji okolici. Ravno verjetnost tega minimaliziranega sveta (neobicajne, nedoumljive prvine se pojavijo samo v funkciji eksplikacije osebnega ali drzavnega nasilja) s postopki univerzalizacije oblikuje razpoznavno moralno pretenzijo.

Opis zunanjosti zensk se venomer pomnozuje in vpliva tudi na njihovo znacajsko podobnost. Ponavljajoci se znaki predmetni vrednosti dodajo se globlji simbolni pomen. Podoba literarnih likov se postopoma prevesa v simbol utesnjenega, prisiljenega in nenaravnega zivljenja, ki ustreza le lenobnosti povprecja. Doseze ga s ponovitvami, abstrahiranjem podrobnih in malenkostnih znacilnosti ter poudarjanjem tipicnih in splosnih. Najboj ociten prenos znacajskih lastnosti literarnih oseb v simbole spoznamo ze na zacetku romana Filio ni doma, ko nam Filio na psihoanaliticen nacin razlozi vzroke pretvorbe matere v ptico.


Ptic

Ta preobrazba je vzrok vseh kasnejsih pticjih fantazm: ptici postanejo simbol zenske ujetosti in hladnosti. V njihovi podobi ugleda moske skupine, svoje psihicno breme in vecino otocank. Prebivalke namrec nosijo noso, s katero jih hoce »sistem« ze na zunaj razosebiti. O absurdnosti uniformiranosti govori grotesknost oblacil in obutve: ozka bluza, katere rokavi segajo do komolcev; kratko, nabrano krilo, stisnjeno v pasu; debele nogavice v tankih, mehkih copatih; ruta, pod brado odvezana. Osrednje osebe so starejse zenske s tankimi, starikavimi nogami in ostrim, osiljenim profilom (tanek in dolg nos), ki jih nosa naredi se grse, bolj grozljive in hudobne, vizualno podobne velikim pticem. Te podobe nevarnih zensk stopnjuje B. Bojetu do odurnosti in gnusa; glavni junakinji Filio pomenijo simbol prisiljene zaprtosti, konvencionalnosti in neinovativnosti. Pred njimi pobegne na celino, ob ponovni vrnitvi (otok obisce le na zeljo bolne stare mame) bruha, ko vidi staro zensko v predpisanih oblacilih. Poseben pomen ima tudi ruta, ko skrije najlepse predele zenskega obraza (lase, celo in del licnic) in je razvezana brez vsakrsne funkcije. Nesmiselnost njenega nosenja je potrjena v napaki, ki jo je zaradi stalnega pridrzevanja (da ne bi padla na tla) pri zenskah povzrocila: neprestano popravljanje prostih koncev rute se izraza v slabi drzi glave in naprej potisnjenem, »pticje« dolgem vratu. Uniforma deluje najbolj groteskno na starejsih, saj ponizevalno razkrije slabosti staranja: krive in suhe noge, starikave, nagubane roke in razbrazdan vrat, nenaravno ozek pas, namesto da bi jih (taksna je prava naloga obleke) prikrila. Edino copati so funkcionalno utemeljeni; zenske jih nosijo, da ne bi »ranile« otoka, saj bi s trsimi cevlji odnasale mivko in manjsale njegov obseg.

Na »pticjem« otoku (Filio ni doma) so vsi skupinski prizori privzeli podobo pticev. Njegova bolj poeticna dvojnica (ptica) je omenjena samo v razvejani metaforicni mrezi: »Bili so lepi v belih ovratnikih, kakor zapoznele ptice so se mi zdeli.« (49) »Mare je usekala z roko po kupu nekih papirjev, da so se razleteli po zraku, kakor prestrasene ptice in oblezali. Gledala sem jih in nesmiselno pomislila, da sem na morju in da sem pozabila, kako letajo galebi.« (99) B. Bojetu izrablja metaforiko ptic pri opisu zunanjega izgleda fantov (prvi, pravkar navedeni primer) in moskih: »V rjavih suknjicih do pasu z belimi ovratniki na njih, v kratkih hlacah za manjse in dolgih za vecje in s pelerinami cez to, s klobukom sirokih krajcev, zavezanih pod brado, z mocnimi cevlji in debelimi nogavicami ste bili vojska lovcev na ptice«. (124) Pri tem zunanjost moske skupine vedno prekasa zensko, ceprav se znajdejo v podobnih/istih situacijah. Moske mnozice nosijo lepso noso, predvsem spektakularna je vihrajoca pelerina. Urejenost moskega prihoda v javnost vzbuja pri zenskah neko zmes spostovanja in obcudovanja, katere krona je velicastna in macisticna pojava Poveljnika. Vecja simpatija pripovedovalke do moskih slehernikov je vidna celo v strpnosti do zunanjega izgleda. Njihova obleka je res dokaj robustna in konvencionalna, vendar v mozaiku s telesno pojavnostjo ne vzbuja toliko odpora in gnusa kot pri zenskah. Poleg razlicnih vsebinskih pokazateljev nas ta stilna posebnost preprica, da so v romanu moski samo na videz tisti, ki omejujejo svobodo zensk; v resnici so to zenske same. Pisateljica namrec ne obsoja moskega spola, ampak vladajoce nacelo, ki ga dolocujejo izrazito destruktivne lastnosti: oblastnost in z njo povezana agresija, povzpetnistvo, pridobitnistvo, prevlada racionalnosti nad emocionalnostjo ... Mosko nacelo je le po ustaljenem arhetipskem vzorcu prisotno v moskih; B. Bojetu ga prestavlja v oblastnice otoka (zenska pa v Urija), tudi vizualno podobne moskim. Najbolj izpostavljeni in osovrazeni mozaci sta Kate in Lukrija, opisani kot popolna moska: visoki, sirokih plec, z velikimi rokami in s ploskimi nogami, dlakavi in brez prsi ... Pozitivne lastnosti tega nacela (pogum, aktivnost, ustvarjalnost, ponos, preseganje enolicnosti ...) so ostra alternativa osovrazenim dolocnicam zenskega nacela: vdanost v usodo, pasivnost, nesublimirana nagonskost, vztrajanje v monotoniji vsakdanjika ... Pikra ironija nenehne dvojnosti se razlikuje od podobne pri avstrijski pisateljici Elfridi Jelinek: Berta Bojetu se vedno zagovarja zenske, zenstvenost pa celo komicno povisa.

Osnovno metaforicno polje pticjega sveta je izpeljalo preobrazbeni proces do konca, saj Filio obcuti zenske kot velike ptice, Helena pa primerja skupine moskih in deckov s pticami in lovci na ptice. Preobrazbeni proces pa se je zaustavil tudi na pol poti --- tu lahko opazujemo fiktivno modifikacijo, posledico nevroze, skozi Filiine oci. Najprej vidi mamo, kako se pred smrtjo spremeni v ptica, podobno tesnobno spreminjanje pa se zgodi tudi njej. Zaradi razburjenosti na razstavi Filio cuti cudno privzdigovanje v hrbtu, trepetanje in rast pod lopatico ter pritiskanje nekega bremena k tlom --- kot da se spreminja v ptico. Filio je mater vseskozi sprejemala kot tujko, obsesija pa ji je postala takrat, ko jo je videla po okrutnem pretepu umirati. Filiina pretresenost in nelagodnost ob materini blizini sta povzrocili, da je zagledala groteskno preobrazbo matere v ptico tik pred njeno smrtjo. To je njun skrajno odtujeni odnos se poslabsalo, saj Filio ze od nekdaj ni marala pticev. Odbijal jo je custveni hlad, ki je obdajal ustaljeno sliko ptice: ostri kremplji, osiljen kljun, dolg vrat, izbuljene oci. Tem realnim lastnostim pridruzuje se pesniske: ne znajo se poljubljati in nedoumljivo so povezani z iracionalnimi silami hise. Celo psihicno breme, ki ga Filio s slikanjem ne izbrise, prevzame vizijo ptica: »Nikoli ne bom varna. Vedno me bo kdo naseljeval in kljuval po meni.« Obenem pa je projekcija mnozicne nevroze, ki vlada na otoku in se samo pomnozeno prenasa na vse glavne junake. V romanu Pticja hisa se ptica celo preseli v dusevnost glavne junakinje Kaline. V njeni notranjosti se pojavi kot dolgo zatajevan bes na prestano ponizanje: »Raslo je, se dotikalo skrajnih zavrzenosti in se neko noc, ko ni drsela ob zid, saj ni bilo moci niti za to, odprlo in ji podarilo belo mehko ptico, ki je legla vanjo ter jedla strah, vsak drobec zase, goltala in rasla mehka in jo grela, mirila in govorila z njo.« (Pticja hisa, 137.) Najprej ta Kalinina ptica kljuva samo znotraj nje, sele nato plane v vojaka, ki ga komaj resijo pred pobesnelo Kalino. Podobno vlogo angela mascevalca ima ptica v romanu Naklepni umor Trumana Capota. Glavnemu junaku Perryju se je v sanjah prikazala rumena ptica takrat, ko je zacutil, da je prevaran ali manjvreden. Masceval se je agresivno: z uboji.


Hisa

Ce predstavlja kljuvanje notranje ptice ujetost lastne eksistence, pomeni hisa groznjo druzbene zaprtosti in brezizhodnosti. Beseda hisa se v delih Berte Bojetu velikokrat pojavlja, nastopi celo v treh naslovih umetniskih del: v drugi pesniski zbirki in zadnjem delu (Pticja hisa), medtem ko jo v najbolj zanimivem dosezku (Filio ni doma) nadomesti ustrezni sinonim: dom. Ta custvena izenacenost velja za celotno ustvarjanje Berte Bojetu, saj hisa ne predstavlja samo prostorske dolocenosti, marvec tudi celotno arhitektoniko spomina in dogajalne sedanjosti, vpetega v stevilna sorodstvena (z aluzijami na arhetipske odnosnice) razmerja: svastvo, vdovstvo, babica; oce, mati, otrok, decek, sin; brat, sestra ... Sporocilna in simbolna6 vrednost hise se proti koncu ustvarjanja Berte Bojetu vecata, obenem pa zaobseze hisa vse mracne sile nezavednega in neracionalnega v ljudeh, ki se sprevracajo celo v norost, povezano s ptici. V romanu Filio ni doma postanejo ptici simptomaticni kazalniki nevroze, posledice zadusljivega, nezdravega ozracja doma. Druzinska tradicionalnost torej na eni strani ponuja emocionalno zavetje, oziroma shemo klasicne harmonije doma, po kateri lirski in epski subjekt hrepenita, saj jima je nenehno krsena in odmaknjena. Po drugi strani pa se ravno zaradi bolecega odrascanja (in nemoci otroka, da bi pravilno dojemal svoje sorodnike, v problematicnih situacijah pa se jim uprl) ta klasicna vrednota blasfemicno zanika. Obcutek arhaicne povezanosti, po kateri pesnica zaradi svojega zidovskega »brezdomstva« se bolj hrepeni, povecajo reminiscence zidovske skupnosti (pasha,7 menorah,8 spolna in racionalna zrelost deckov) in mitsko zaznamovana lastna imena. Oba simbola, ptica in hiso, bi lahko zaradi tesnobnega ucinka kar poistovetili. To je storila celo pesnica v zadnji pesniski zbirki, na str. 53: »Ptici so tisto, kar hocemo reci. / So luci in berac, so devica v temi. So hisa. /« Grotesknost pticjega izgleda pa je oblikovala se dva negativna simbola: predpisano noso (»uniformirano« obleko) in ruto, katerih nefunkcionalnost sem ze opisala.


Posilstvo

Groba moska dominacija in nacrtno odtujevanje ljudi pa sta se v romanih zdruzili v najbolj neestetski simbol: posilstvo. Zelo usodno je za zenske, saj ga je prisilno loceno zivljenje in z njim povezano strogo nadzorovanje spolnosti dolocilo za »obredno vstopnico« v svet odraslih. Na taksen nacin pa so razcloveceni tudi fantje v Spodnjem mestu, ker jih hoce oblast z njim v obcutljivem pubertetnem obdobju custveno ponizati in onesposobiti. Ponizanje naj bi razrahljalo individualnost, da bi se zacela podrejati oblasti in mnozicnosti. V slovenski literarni ustvarjalnosti se posilstvo kot pomemben motiv pojavi sele v dvajsetem stoletju (Ivan Cankar, Hisa Marije Pomocnice, Slavko Grum, Dogodek v mestu Gogi; Vladimir Bartol, Alamut); pogostejsi postane v sodobni slovenski prozi. Je podaljsek algolagnicnega stanja druzbe in intimne agresije, o katerih razmislja ze Vitomil Zupan: »Kaj pa ce je sadizem, ki se danes tako cudno siri po svetu --- samo nezavedna samoobramba druzbe?«9 Na to njegovo alarmantnost opozarja Zupan v romanu Levitan, 1985. Tako kot B. Bojetu tudi Zupan se v drugih svojih delih pripoveduje erotiko, da bi nas opozoril na pornografijo, ki ze dolgo vlada svetu. Opis posilstev (v romanu Filio ni doma najrajsi posilijo decke, ki izstopajo iz povprecja) kot strahopetnega izzivljanja naracijo B. Bojetu se bolj radikalno stopnjuje v perverzne prizore. Visek je »zaporniska orgija«, njena napoved pa je sodomisticno posilstvo pobegle kaznjenke. Izmuceno zensko so moski vklenili v kamnito ogrodje, kjer jo je posilil podivjani pes. Sadisticno spolno izkoriscanje je prisotno tudi v delih Franja Francica (Jeb, 1988, Milostni strel, Orgija, 1990), Borisa Jukic'a (Ukleta grascina, 1980), Lele B. Njatin (Nestrpnost, 1991); zacelo pa se je pojavljati ze v generaciji ludistov10 (Braco Rotar, Marko Svabic, Miroslav Slana --- Miros, Branko Gradisnik ... ). Ti so za izrazito eroticno in spolno muko dobili spodbude pri Vitomilu Zupanu. Spolnost v njegovih delih se ne postane boj med moskim in zensko, to se zgodi sele v sodobni slovenski prozi, ki se v pomensko nevtralnem jeziku neizprosno veristicnih deskripcij zelo razlikuje od istocasnega pojava sodobne eroticne poezije (Milan Klec, Milan Dekleva, Ivo Svetina, Maja Vidmar, Vida Mokrin-Paur, Vera Pejovic', Brane Mozetic ...).

Pri deskripciji posilstva Bojetujevi ne gre vec samo za zapis enkratne in posebne situacije, marvec s strnjenimi, zgolj skicoznimi potezami zabelezi splosno bivanjsko stisko (zgodi se tudi vsem trem glavnim osebam). Posiljene zrtve se znajdejo v podobnih situacijah, sam akt spolne prisile pa se tolikokrat ponovi, da izgubi svojo zgolj referencno vlogo in postane simbol brutalnih odnosov med ljudmi. Spolno nasilje je z estetiko grdega najbolj presunljivo v Pticji hisi, ki nas s svojim simbolicnim militarizmom »neslovenskega« okolja opominja tudi na nesmiselnost vsakrsne vojne, se posebno v Bosni in na Hrvaskem. Zunanji znak uporabe nasilja v funkciji dominacije vsebuje globje notranje sporocilo o nezmoznosti uspesne komunikacije med spoloma, ki pa je ravno tako neuspesna tudi v okviru enega spola. Ceprav so zenske zapostavljene, jih skupna nesreca (najbolj povprecne se je sploh ne zavedajo) ne zdruzuje, v njih se se hitreje sprozijo zavist, sovrastvo in hudobija. Predvsem pa jih je odtujeno zivljenje tako preplasilo, da nagonsko odganjajo vsako novost, individualistki (Heleno, Filio) pa celo fizicno napadajo. Odnosi med zenskami spadajo gotovo med najbolj detabuizirane v romanu. Druga drugi so paznice (Borovnik, 1991: 59), polnokrvnega, zlasti intelektualnega, zivljenja ne zmorejo. Samo navidezno so moski tisti, ki omejujejo svobodo zenski; v resnici so to zenske same.


Knjige in morje

Pozitivna simbolika knjig in morja ne more preglasiti turobnega razpolozenja, saj je negativnih simbolov v romanu prevec. Njihovo stalno napetost lahko knjige in morje prekrijejo le zacasno, bolj pomembni so za znacajsko prenovo branje in sprehodi. Knjige so prepovedane, vendar vse glavne osebe rade berejo --- skrivno izmenjavanje knjig gradi se trdnejse mostove med osamljenimi individualisti (Helena, Filio, Uri, Poveljnik, Ante). Samotni akt branja (skrivaj, zvecer ob svecah) je sakraliziran kot neponovljivo srecanje z znanostjo in umetnostjo. Bere tudi negativna osebnost, Poveljnik, in ravno z literarno sirino ter bralsko nesebicnostjo (knjige kljub prepovedim posoja Heleni, s tem posredno tudi njeni vnukinji, in Uriju --- njega celo vzpodbuja k branju nesolskih knjig) se poleg nekaterih prijateljskih gest izvlece iz crnobele karakterizacije. Blagodejni ucinek branja je primerljiv z mirom in svobodo, ki ju lahko nudi morje. V romanu Filio ni doma ob njem nevroticna Filio vsaj delno pozabi na svojo bolecino, potem ko ji je ponudilo moznost za pobeg z otoka. Helena ga obcuduje na prepovedanih sprehodih, prav tako tudi njen posinovljenec Uri. V Pticji hisi se morje pojavi sele v zadnjem delu romana: skupaj z gojenjem roz uravnovesi in osmisli zivljenje treh prijateljev: Urija, Kaline in Decka.


Jezikovna podoba pticjega sveta

a) Pomen in vpliv pogovornega jezika

Splosni pogovorni jezik je vplival na vse romaneskne jezikovne ravnine, zelo tipicno na skladnjo dialogov in monologov: »Ti ves, da je bila ona zenska, ki je umrla takrat v tej hisi, tvoja mati?« (Filio ni doma, 29) »Filio, pozabila si, kaj vse imas za seboj, to z njo si tako cakala.« (Filio ni doma, 37) Stopnja redukcije besed se v dialogih veca premosorazmerno z mocjo odtujenosti in nasilnosti ljudi. Najbolj necloveski je lik novega upravnika zapora, ki izraza svojo sovraznost samo se z oklescenimi, hladno minimaliziranimi stavki: »Tu zivim, delam tam, je stegnil roko skozi odprta vrata na drugo stran obokanega balkona. Tu ne bova sedela, je nadaljeval. Hodila bova delat k njim, dol. Malo pisarniskega«. »Tu boste delali, vec doli z zaporniki. Imate psa. Mladega, v sobi caka. Dresirali vam ga bodo. In konja. Za odhode v mesto. Dovolilnice dajem jaz. Vse moram vedeti. Ne zamujajte.« (Filio ni doma, 176) Tudi iz ostalih pogovorov z upravnikom opazimo trud, da ne bi prekoracil osnovno referencno vrednost izrecenega: z jezikovno osiromasenostjo ustvari custveno pregrado. Gnusni pojavnosti grbastega strazarja, upravnikovega alterega, ustreza jezikovna neartikuliranost kot oznacitev najvecje asocialnosti in zivalskosti nastopajocih (strazar je namrec zelo redkobeseden, izrece samo besedo papi --- papir). Zmoznost jezikovnega komuniciranja, povezanega z gestikularno-mimeticnimi spretnostmi, je torej odvisna od notranje sirine in topline ljudi. Prebivalci otoka so v tem smislu ze zakrneli (jezikovna blokada pa nastopi tudi ob psihicni zadregi), zato jih Helena (kot tujka) celo z navadnimi pogovori tako osupne. Otok je potrebno vsaj zacasno zapustiti, da se lahko svobodno izrazis. Tako lahko Filio sele pri nenacrtovanem obisku obracuna s starimi fantazmami in pokaze toplino vsem tistim, ki jih na otoku se spostuje in ljubi. Jezikovna terapija je podobna slikarski; z oblikovanjem nezavednega ali bolecega spomina v prepoznavno govorico se govorec »ocisti«, oziroma osebnostno dozoreva.

Pogovorna strukturiranost povedi pa ni znacilna samo za pogovore med osebami.11 V ostalem besedilu postane moteca zaradi vtisa stilne nepreciscenosti. Ustvarjata ga predvsem nepremisljeno ponavljanje veznika in (tudi pogovorna skladnja ga ne nadomesca z ustreznejsimi vezniki: a, saj, sicer, ker, ko ... ) ter ponavljanje istih ali podobnih besed v eni povedni enoti. Zaradi nepreglednosti stevilnih primerov navajam samo zglede za motece palilogije polnopomenskih besed: »Dekla, ki je bila, kakor je kazalo, tu pred menoj, ji je snela ruto in videla sem njene lase, ki so se se kazali rdeci.« (Vse primere navajam iz romana Filio ni doma, podcrtala A. Z. S., 30.) »Ob jutrih je vrvelo od sprejemanja navodil, seznamov in nasvetov vodjem, ki so se dobivali ob jutrih na kratkih sestanikih.« Isto strukturno nacelo deluje dobro le v odlomkih, ki stopnjujejo pomen ponovljenih besed do semanticno --- poeticnega vrha: »Ljubila se je kot angel in sumela kot morje, ljubila z mojo mislijo in z mojim telesom, sepetala kot veter na hribu, bil sem resen.« (192); Spomnila sem se, da obvladam to stanje, ce pustim, da stecejo cezme te slike, ce se jih ne bojim. Spomnila sem se se, da se je zacelo s temi podobami, ko sem imela sedem ali osem let.« (6). »Vem, drugim sem se izmikala ali pa se prala s crpalko, ki jo je uporabljala ze mati, prala tja noter z gnusom in trepetom, ker se ne da nic spremeniti.« (69).


b) Verbalni stil in cankarjanska retorika

Jezikovno ohlapnost v romanu Filio ni doma ustvarja (poleg prej omenjenih --- motecih --- palilogij) tudi uporaba pomensko nepopolnih glagolov imeti in biti. Vzoruje se pri pogovorni skladnji, ki zaporedno nezgosceno niza vtise, misli in razpolozenja: »Njej nisem hotel jemati nicesar. Imel sem namen govoriti z njo.« (192). Imel je navado reci: »Na bolecino se navadis, je potrpezljiva, ne plane.« (193). »Imel sem spor z upravnikom. Uprl sem se mu.« (188). »Zmajevala je z glavo in brbljala neke besede, ki niso veljale ne meni in ne gospodarici Kate, bila je, kot bi izgubila navajeni del zivljenja. Bila je obrnjena k meni ... (26, 27).

Tudi inverzija ima v romanu dvojno funkcijo. Ce je samo veristicni posnetek pogovorne zvrsti, jo razberemo kot stilno razdiralno sredstvo, premisljeno izbrano pa kot nacin dinamiziranja in zgoscevanja besedilnega pomena. Slogovno zaznamovan besedni red zrcali custvene preobrate in pomembne narativne mejnike, zaobjame pa tudi stalno avtoricino zeljo po poetiziranju sveta, ki se je sele pocasi prelila iz pesniskega v prozni jezik.

Ritmicno usklajene stavcne enote s paralelizmom clenov in nekoliko pateticno inverzijo besed nam razkrijejo avtoricine stilne vzornike: Tavcarja, Stritarja in Cankarja. Slednji ji je z vsemi ze obravnavanimi znacilnostmi najblizji, ceprav so njegova dela ravno zaradi dekadencno-secesijskih zahtev in sistematicne stilne izpiljenosti neprimerljiva.12 Lazje primerljiva je uporaba simbolicnega neutruma za izrazanje nedolocenih dusevnih stanj, skrivnostnih in nedoumljivih razpolozenj ali nejasnih, zastrtih spominov. Cankar z njim isce predvsem globlje, absolutne pomene vidnih znakov, B. Bojetu pa te simbolisticne navade v romanu Filio ni doma ne uposteva, ceprav od srednjega spola pricakuje podobne, mocno afektivne, custvene ucinke: »Sedela sem in vrtela misli, se zelela zbrati, ker mi je tako od dalec prihajalo, da me caka delo.« (31); »Pripravljalo se je nekaj, cesar ne bom zmogla.« (31); »Streslo se mi je v glavi kakor zolca, ... « (31). Posebej ucinkovita in poeticna je povezava simbolicnega neutruma in splosnih oznacevalcev (lep/a/o, grd/a/o) kot dopolnila, ki sluzi predvsem za dramaticni napovednik. Z njim se pripovedna situacija zasnuje, razpletajo pa jo potem razlicni elementi zgodbe; »Bilo je grdo med nami tremi, ki smo zastale, bilo je, kakor da diha nesreca od nas.« (30). »Hudo je bilo v rokah in nogah, v hrbtu me je privzdigovalo, trepetalo je in bilo je tudi nepremicno. Pod lopatico na desni mi je nekaj raslo kakor roza ... « (6). Sugestivnost »cankarjanskega« simbolicnega neutruma je zaslutil ze Vlado Zabot (Poniz, 1986: 177-178), pri katerem je nedolocenost ponekod tako popolna, da tvori njegova proza povsem zaprto, hermeticno strukturo. V prejsnjem primeru ucinkuje tudi zamenjani besedni red, ki postavi na prvo mesto glagolsko obliko. Ustaljeno stavo (osebek, povedek, predmet ... ) umetnica rada krsi v prid glagola, njene najbolj evidentne besedene vrste. Verbalni stil pa --- tako kot v njenih pesmih --- ne tezi samo k zunanji dejavnosti, saj zapisuje tudi pomembne notranje premike. Zaradi skicoznega, ostropoteznega kopicenja glagolskih oblik ustvarja (tako kot Cankar (Pogorelec, 1982: 219)) poved z vsaj dvema razlicicama v pripovedi:

a) kratka poved,

b) daljsa poved, zlozena iz vec kratkih stavkov, stevilcno variira od enega do sest stavkov.

Rezkost golih zvez s skopo epitetonezo tudi B. Bojetu ublazi z naklonskima preoblikovalcema zdeti se, misliti. Pri tem se (tudi v njeno) notranjo formo prikrade melanholija, predvsem kot obcutje minevanja. Prav redkobesednost pripovedovalke ali literarnih junakov pa se izmika sentimentu in predstavlja nasprotje frazeoloskemu (publicisticnemu in pogovornemu) obilju.

»Druge izbire pravzaprav nimam vec, ugotavljam danes, kar pomeni, da bom sla v nov konflikt.« (53); »Zadregetala sem, mrzlo mi je slo po hrbtu. Dvignila sem glavo, da se raztresem ...« (5, 6).


c) Maskulizirano poimenovanje

Naslovni junakinji Filio podeli ime njen kasnejsi ljubimec Uri, edini pravi prijatelj, ki ima, po avtoricini presoji, vec lastnosti brata kot partnerja. Uri ji je ob rojstvu izbral desko ime, da bi se je lahko spominjal v Spodnjem mestu, kot prijatelja, ki ga morda nikoli ne bo imel. Onomatologiji je pripisala B. Bojetu velik pomen, saj je ravno poimenovanje novorojene deklice vrh custvene harmonije vseh treh glavnih oseb, ki so tudi zadnjic skupaj zbrane v objemu. Uri sloni na Heleninih kolenih in ziba Filio --- tako se zibajo vsi trije. Hkrati je poimenovanje deklico povzdignilo za najpomembnejso osebo, saj je bilo povezano z dotikom, kategoricnim imperativom romana. Najbrz pa ne smemo zanemariti tudi glasovne sorodnosti z grsko besedo philia, ki je pomenila vsako custvo predanosti in naklonjenosti dveh oseb. Bila je stirih vrst: naravna ali druzinska, odnos gosta in gostitelja, ljubezen med prijatelji in naklonjenost med osebami istega ali razlicnega spola (erotiké). Filio kot osrednja oseba v obeh romanih je delezna vseh oblik ljubezni, nezadoscena pa po njih nenehno hrepeni.

Moska maskulizirana ali spolno nediferencirana imena imajo skoraj vse otocanke: Kate, Mare, Ane, Lukrija, Luce, Lana, Matija ... Njihova zunanja podoba se ne razlikuje od imen za moske: Ante, Andro, Aba. Zenske oblike pa postanejo bolj »zenske,« ce si jih predstavljamo v drugem jezikovnem in geografskem prostoru (naprimer hrvasko/dalmatinsko otocje), ki pa seveda v romanu ni nikoli razvidno omenjeno. Samo Helena ima tipicno zensko ime; mitska obremenjenost kaze na njeno usodnost za ureditev celega otoka, v kateri najde tudi izpolnitev svojega bistva. Tega Uriju in Filio ne uspe niti v naslednji knjigi, ki se kar ohranja prenos obcih imen v lastna. Poveljnik straze, upravnik, strazar, ribic, rdecelasi in svetlolaska nimajo lastnih imen (samo svetlolaskino ime --- Matija --- nam ob zaupnem trenutku razkrije njen fant), zadnjima dvema pa pisateljica zapise ime z veliko zacetnico: Rdecelasi, Svetlolaska. Spolno nedolocljiva imena kazejo na nevarno hibridnost ljudi, saj so oblastnice otoka vizualno in znacajsko podobne moskim. Najbrz so celo moski, kar ugotavlja Filio, ko pretepe Kate. Takrat se je prvic toliko priblizala njenemu obrazu, da je z grozo ugotovila spolno neprepoznavnost te zenske: njen dlakav, naguban obraz bi lahko bil obraz starke, bolj verjetno pa starca. V najvecji zadregi pa se znajdemo sredi druzinske kronike, saj Helena svoje hcerke nikjer ne imenuje, zanemari celo poimenovanje po zunanjih lastnostih (Rdecelasi, Svetlolaska). S tem pokaze patoloski odnos do svojega nepriljubljenega otroka, hkrati pa svojo dosledno kriticnost v odklanjanju vseh slabih, neznacajnih ljudi, ceprav so del druzine. Odsotnost imena je v romanu za literarni lik usodna: hci ni sposobna navezati trajnega custvenega stika, njena izprijena narava pa jo na koncu pogubi. Seveda tudi ostale stranske osebe caka veliko neprijetnosti, toda pisateljica jim je podelila nekaj mobilnosti, ki jo izkoriscajo sebi ali drugim v prid. Najvecji aktivizem je skrit ze v imenu Filio, saj v italijanskem jeziku pomeni sin, v romanu pa pozitivno mosko nacelo. Hrepenenje po njem doloca celoten roman, na vsebinski ravni izrazeno kot iskanje poti za zlitje moskega in zenskega principa. Ta proza je naslednica poezije vztrajanja (Besede iz hise Karlstein), ki vlece za sabo ze iz Zabona poeticno retoricno vprasanje: »Moski, kje je kak moski, ki bo objel zapuscene zenske in jih vzel za svoje?« (100). Odtujenost je dosegla najvisjo stopnjo v Pticji hisi, kar dokazuje tudi onomatologija. Osebna imena so nastala iz obcih imen (Mrce, Mace, Decek/Decko, Rokac, Sestra) ali pridevniskih izrazov (Prva, Debela, Njen), dve pa sta celo opisni, razsirjeni imeni: Tisti, ki ga ni vec; Moski, ki je pozabil izreci ime. Ta neprava lastna imena, ki se zgledujejo po ljudskem, pretezno vaskem poimenovanju, kazejo nonsalanten odnos obeh pripovedovalk (Kaline in Filio) do poimenovanih, predvsem pa z njimi obsojajo neosebne in odtujene cloveske odnose, prav tako kot T. Morrison (v romanu Ljubljena gospodarji poimenujejo crnske otroke kar s svojimi priimki in dodanimi stevilkami). Oblika imen je zelo vsakdanja in ustaljena, preseneca samo prenos (z veliko zacetnico) v lastno ime in razvidnost pomena. Literarna oseba do konca romana ohrani bistveno znacilnost, ki ji ga je pripisal pomen imena. Izjema je le ime Mrce, za katerega ne moremo ugotoviti tocne konotacije, ceprav predvidevamo, da je z njim oznaceno Kalinino trpljenje. Imena so namerno enostavna, prozaicno banalna in enopomenska, tri pa celo slabsalno ekspresivna (Prva, Debela, Tisti, ki ga ni vec). So pravzaprav vzdevki, s katerimi v pogovornih zvrsteh dolocimo druzbeni in custveni polozaj ljudi. Tako nam ime Prva napove nastop najmocnejse, najbolj spretne in okrutne zenske v kaznilnici. Vzdevek Rokac tudi izpolni bralcevo pricakovanje: iz opisa spoznamo mocnega, neusmiljenega nadzornika z velikimi rokami.

Celo prava lastna imena (Rujna, Kosara, Vida, Dina, Katina, Kalina) razkrivajo nekatere znacilnosti njihovih nosilk: Rujna (rdeca barva las), Kosara (bujnost las), Kalina (nesvoboda, podobna pticji ujetosti v kletki) in so za slovenski prostor neobicajna. Skupaj z neprehodnostjo gorskih vasic, pretezno pastirsko-zivinorejsko podobo zivljenja in za slovensko podezelje netipicno obleko in noso razsirjajo prostorsko dolocenost proti dezelam bivse Jugoslavije: Bosna, Crna Gora, Srbija, Hrvaska ... Tako nam poleg moralnega poduka o grotesknosti vojne v teh drzavah s svojo vecpomenskostjo ponujajo tudi sporocilo o neozdravljivosti in trajnosti ucinkov nasilja. Njihov ponavljajoci se ritem je usodno zaznamoval predvsem prozo Berte Bojetu, ceprav je pognal kali ze v njeni poeziji, ko je pel o nemoci uspesne komunikacije med spoloma. Tesnobno hrepenenje, najpogostejse razpolozenje celotnega umetniskega opusa B. Bojetu pa je v najtemnejsi kot svoje hise (zaprtosti) skrilo »kljuc« lepse prihodnosti: harmonijo ljubezni. Njena vizija uhaja tudi iz najtemnejsih razpok romanesknih podob nestrpnosti in neubranosti.





Literatura

A

Slavko Grum (1987). Goga, cudovito mesto. Ljubljana.

Aldous Huxley (1983). Krasni novi svet. Ljubljana: Tehniska zalozba Slovenije.

Aldous Huxley (1985). Otok. Zagreb: Biblioteka Dzepna knjiga.

Elfride Jelinek (1996). Ljubimki. Zbirka XX. stoletje. Ljubljana: Cankarjeva zalozba.

Franz Kafka (1984). Amerika. Ljubljana.

Lu-Andreas Salome (1986). Sta je eros. Beograd: Prosveta.


B

Drago Bajt (1982). Ljudje, zvezde, svetovi, vesolja. Eseji o znanstveni fantastiki. Ljubljana.

Ann Belford Ulanov (1990). Arhetipi zenskega. Psihologija zenskega. Delo, Beograd: Nolit, st. 2, 14-38.

Catherine Belsey (1994). Postmodern Love: Questioning the Metaphysics of Desire. New literary history, 25, st. 3, 683-705.

Biblijski leksikon (1988). Svezak 7, Krscanska sadasnjost. Zagreb, 288, 229.

Silvija Borovnik (1991). Zenske letijo v nebo. Literatura, st. 13, 57.

J. Chevalier, A. Gheerbrant (1987). Rjecnik simbola. Zagreb, 328, 329.

Peter Tomaz Dobrila (1992). Umetnost. Plesemo z njo. Ce je to smrtni ples, pa naj bo. Berta Bojetu Boeta: Portret. Literatura, st. 18, 65.

Robert I. Elliott (1970). The Shape of Utopia. Studies in a Literary Genre. The University of Chicago.

Vladimir Gajsek (1981). Od Zabona k Jankobi --- se predstavlja pesnica Berta Bojetu. Informacije Elkom, st. 27, 11.

Sandra M. Gilbert in Susan Gubar (1985). Sexual Linguistics: Gender, Language, Sexuality. New Literary History, 16, 515-543.

Helena Grandovec (1991). Izmisljeni resnicni otok. Vecer, st. 3, 28.

Miran Hladnik (1983). Trivialna literatura. (Literarni leksikon, 7). Ljubljana.

Dragutin Horvat (1987). Kafkina parabola. Umjetnost rijec'i, 31, st. 4, 346.

F. Horvat (1996). Kaj ni svet razmerje med moskim in zensko? Portret Berte Bojetu. Delo, st. 73, 15.

Literatura (1984). Ljubljana: CZ.

Adrijan Lah (1997). Berta Bojetu: Filio ni doma. Srce in oko, 3, st. 24.

Zenja Leiler (1994). Zenske studije in literarna veda (angloameriski teoretski diskurz). Diplomska naloga. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za primerjalno knjizevnost in literarno teorijo.

Breda Pogorelec (1982). Slogovni razvoj v Cankarjevi prozi. Obdobje simbolizma v slovenski knjizevnosti in kulturi. Obdobja 4, 2. del. Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, 219.

Denis Poniz (1986). Eros in Thanatos literarne muke (spremna beseda). Ljubljana, 173-182.

Anika Resetar (1986). Branje i tkanje. Knjizevnost 41/1986, st. 8-9, 1432-1439.

Janez Rotar (1977/78). O percepciji parabolicne in neposredne pripovedi. Jezik in slovstvo, st. 7-8, 288.

Tomaz Sajovic (1994/95). Stritarjevo historicno besedno oblikovanje in moderna. Jezik in slovstvo, letnik 40, st. 3-4.

Samo Simcic (1980). Berta Bojetu, Zabon. Nasi razgledi, st. 14, 411.

Aleksander Skaza (1977/78). Groteska v literaturi. Jezik in slovstvo, st. 3-4, 78.

Alenka Zor-Simonitti (1991). V tem norem svetu kupujem vedno znova nove iluzije. Pogovor z Berto Bojetu. Mentor, st. 3-4, 126.

Nina Pelikan Straus (1990). Rethinking Feminist Humanism. Philosophy and Literature, 14, 284-303.

Alojzija Zupan (1995/96). Kleceve eroticne pesmi. Jezik in slovstvo, letnik XLI, st. 4, 208.

Alojzija Zupan (1995). Ljubezen in erotika v sodobni slovenski poeziji. Magistrska naloga. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in knjizevnost.

Metka Zupancic (1995). Feministicna proza, Miti in utopije. Primerjalna knjizevnost 18, st. 2, 1-16.

Vlado Zabot (1991). In zenskost je nedvomno mogocni demon tega sveta. Delo 33, st. 49, 14.






Opombe


1
Silvija Borovnik je o romanu Filio ni doma pisala v knjigi Pisejo zenske drugace, 1995. Tu mu sicer ni iskala skupnih lastnosti s socasnimi »zenskimi« deli, vendar ga je povezala z zelo nejasno opredeljenim terminom zenska literatura. Studija Metke Zupancic Feministicna proza, Miti in utopije, 1995, poskusa lik Filio priblizati mitemu Evridike, ki prihaja v sodobni zenski knjizevnosti najjasneje do izraza. Ljubezensko nepotesenost glavnih junakov je avtorica studije razlozila z mitskimi razseznostmi nespolnega hrepenenja, ceprav se mi zdi, da je potrebno iskati vzrok zanjo v samem romanu in njegovem sporocilu o pogubnosti nasilja. Prav tako je primerjava njenega romana samo z zenskimi avtoricami neposrecena in prisiljena v neki kalup.

2
Tudi Svetlana Makarovic meni, da je spolno razlikovanje v literaturi neupraviceno; na tak nacin bi lahko napravili se bolj krivicne razdelitve glede na telesne lastnosti: literatura rdecelascev in temnolascev ali poezija zdravih in invalidnih ljudi ... Nela Maleckar (1991). Pogovor s Svetlano Makarovic. Nova revija, letnik X, dec.

3
Toni Morrison (1987). Ljubljana. (Zbirka XX. stoletje). Ljubljana: CZ.

4
Tako ga je oznacil Adrijan Lah (1997: 69).

5
Taksna dvojnost simbola je opisana tudi v leksikonu Literatura (1984: 223).

6
Hisa kot mesto in svetisce je slika univerzuma. Tradicionalna kitajska in arabska hisa je kvadratna, oziroma stirioglata s kvadratnim dvoriscem, z vrtom ali vodnim zbiralnikom v sredini; to je svet, zaprt v stiri dimenzije. Po Bachelardu pomeni hisa notranje zivljenje. Nadstropja, klet in podstresje simbolizirajo stanje duse. Klet pomeni nezavedno, podstresje duhovno rast. Hisa je prav tako zenski simbol zatocisca, matere, zascite. Razlago simbola sem povzela po knjigi: J Chevalier, A. Gheerbrant (1987). Rjecnik simbola. Zagreb, 328, 329.

7
V pesniski zbirki Besede iz hise Karlstein (na strani 10) omenja avtorica glavni zidovski cerkveni praznik (»V casu pashe sem odprla kri.«) in gradi sporocilo ravno na njenem zidovskem zrtvovanjsko-ceremonialnem znacaju. Izvor in pomen te besede je dokaj razlicen. Po nekaterih razlagah je to dan spomina na odhod iz Egipta. Povezan je s spomladanskim praznovanjem nomadov, z zrtvovanjem (mazanje podbojev s krvjo zrtvene zivali, zrtvena gostija z grenkim zeljem in pogaco, oziroma kruhom brez kvasa; predpis, da se ne smejo lomiti kosti zrtvene zivali). Smisel tega praznovanja je bil najbrz v tem, da bi se pred odhodom v drugi kraj zascitili pred skodo, ko bi si pridobili naklonjenost bozanstva. Pasha je bila najprej samo druzinski praznik, nato je postala se praznik svetisca in romanja. Po pricevanju je Kristus v okviru zadnje pashe tik pred svojo smrtjo ustanovil spominski dan svoje smrti (zadnja vecerja). Biblijski leksikon (1988). Svezak 7, Krscanska sadasnjost. Zagreb, 288, 229.

8
Menorah:
a) hebrejski sedmerokraki svecnik v svetiscu zaobljubljenega sotora (nahaja se v grbu danasnjega Izraela).
b) osmerokraki svecnik za praznik in obred Hanuka. David in Pat Aleksander (1984). Svetopisemski vodnik. Koper, 521.

9
Vitomil Zupan (1985). Igra s hudicevim repom. Ljubljana, 104.

10
Vlado Zabot (1986). Bukovska mati. Denis Poniz (1986). Eros in Thanatos literarne muke (spremna beseda. Ljubljana, 173-182).

11
Pogovorna strukturiranost govorov vsebuje vec besedne, a manj glasovne redukcije. Tako skrajsanih infinitivov v romanu skoraj ni, tudi pravi pogovorni jezik je primerno predelan z inverzijo besed ali s poeticnimi »dodatki.«

12
V delih Berte Bojetu ne najdemo tipicnih lastnosti, ki se konstantno pojavljajo v oznakah Cankarjevega stila: osamosvojitev metafore, uporaba »vznesenih« besed, ornamentalno razsirjeni osnovni stavcni vzorec, monumentalna, slovesna dolocenost zgradbe, melanholicno in (dekadencno) trpno razpolozenje ...









 BBert grafika