Njegosologija kot slovanska duhovna dediscina^*
Vladimir Osolnik, Zgodovina knjizevnosti o Petru II Petrovic'u Njegosu, Crnogorska akademija znanosti in umetnosti, Podgorica 1999

Slovenski literaturolog, slavist in jugoslavist Vladimir Osolnik, profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v doktorski disertaciji, napisani in uspesno zagovarjani pred desetletjem, ki je tu objavljena v predelani obliki, prirejeni nasemu (cnogorskemu in srbskemu, jugoslovanskemu in srbohrvaskemu) receptivnemu modelu, se je lotil kompleksnega, odgovornega in apodikticno tezko razresljivega dela oz. naloge, to je prikazati, povzeti in ovrednotiti vrhunce dosezkov njegosologije v XIX. in XX. stoletju iz celovite literarnovedne oz. literarnozgodovinske perspektive. Ze pri prvem srecanju z njegosologi in njegosologijo ne le kot delom vede o knjizevnosti, temvec tudi drugih, bolj ali manj sorodnih duhovnih dejavnosti, zlasti tistih, ki jih uvrscamo med humanisticne druzbene in kulturno-zgodovinske znanosti, se je avtor zavedel, da je literarna zgodovina kot del znanosti o knjizevnosti nezadostna, da bi odgovorila na apriorno zastavljen cilj oz. sistem ciljev, kot je nezadostna tudi literarna veda v svoji celoti /teorija, zgodovina, kritika/. Zaradi tega je od prvih strani v svoji obsezni monografiji potrebno pozornost namenil tudi historiografiji, zgodovini idej, kulturni zgodovini, filozofiji, psihologiji, sociologiji, jezikoslovju in folkloristiki, saj se je zavedal, da se tudi ob upostevanju teh razseznosti Njegosevega dela ne da dokoncno analizirati v vseh podrobnostih in vseh pomenih oz. izcrpati stevilne prepletene pomene »brez ostankov«.

Svojo monografijo je razdelil na osem delov, med katerimi osrednjo tezo nosita cetrti in peti del /strani 145-257/, kjer avtor razpravlja o reprezentativnih studijah in monografijah nasih /juznoslovanskih/ in tujih njegosologov. S tem je v najsirsi koncentricni krog uvrstil doloceno stevilo razresljivih vprasanj in tudi nerazresljivih aporij, ki jih je po natancnem procesu izkustvenega preverjanja ponovno izrecno omenil na koncu knjige /v sedmem poglavju pod naslovom Nerazresena vprasanja njegosologije, strani 281-290/. Ob tem je opozoril na vrsto t. i. »vecnih vprasanj« s podrocja filozofije, estetike in znanosti o knjizevnosti, prisotnih tudi v razslojenem, romanticno-herojskem epu Gorski vijenac /1847/, ki se kot srediscna tocka mnogih hotenj, tokov in miselnih krizanj nahaja v epicentru avtorjevega zanimanja. Obilica problemov in aporij v njegosologiji istocasno pomeni tudi potrditev oz. dokaz o kontinuiranem razvoju znanosti o knjizevnosti, ki je evidenten in hkrati se vedno nezadosten, da bi zadovoljil vse narasle duhovne, kulturne in literarnovedne potrebe.

Kot zacetno idejo je Osolnik determiniral idejo o duhu epohe. Ko je analiziral globalne ideje casa, je opozoril na proces interference razlicnih ustvarjalnih paradigem v prvi polovici XIX. stoletja in nato tudi na procese interference klasicizma, predromantike in romantike. Z dajanjem prednosti relacijski nad substancialno teorijo oz. teoreticni nad uporabno imanentno ravnjo analize, je Osolnik v tem delu monografije stvarno evidentiral »katalog stilskih lastnosti« obravnavanih oz. nastetih stilskih formacij, in sicer v okviru svojih prizadevanj, da bi v lastnih sodbah in mnenjih uposteval dva kriterija: »kriterij ucinkovitosti« in »logos povecanega ucinka«; pri tem je bil tu in tam manj uspesen.

Razprava o klasicizmu, predromanitiki in romantiki je zapletena tudi zato, ker o tej problematiki potekajo dialogi z razlicnimi vrstami diskurzivne prakse. Razen povsem jasnih literarnoznanstvenih kategorij, ki jih lahko upostevamo kot »samo po sebi razumljivo izhodisce«, se tu uporabljajo izvenliterarne in izvenliterarnoznanstvene kategorije, kot so to npr. preporod, antropoloska odkritja, nova renesansa ipd. Zaradi tega ostajajo razmeroma nenatancne kategorije »nacionalna romantika«, »herojsko-patriarhalna romantika«, »mescanska romantika«, ki se pojavljajo namesto cistih literarnozgodovinskih pojmov in kategorij, kot so »protoromantika« /za nerazvito romantiko/, »folklorna romantika« in »razvita romantika«. Taksna periodizacija olajsuje spremljanje geneze romantike v nacionalnih in nadnacionalnih okvirih ter spremljanje ustvarjalne metamorfoze tako v opazovanju dolocene generacije literarnih ustvarjalcev, ki so jih vodila enaka literarna nacela, kot tudi glede posameznih zaokrozenih literarnih opusov /npr. Njegoseva metamorfoza obsega tri obdobja: 1828-1836, 1836-1844 in 1844-1851/.

Nic manj zapleten in zahteven ni tudi drugi obdelani problemski krog, namenjen definiciji posameznih podrocij znanosti o literaturi in njihovim medsebojnim razmerjem, kot tudi ugotavljanju genoloskih determinant posameznih Njegosevih del. V tem oziru je posebej zanimivo Osolnikovo stalisce glede historizma v splosnem pomenu tega pojma in tudi ozje, glede historizma v znanosti o knjizevnosti. Kot je znano, se je kriza historizma zacela v svetovnih razseznostih v stiridesetih letih in je trajala nekako do osemdesetih let. Vendar je bila v juznoslovanskih knjizevnostih in tudi znanostih ta kriza prevladana s podaljsevanjem t. i. »zgodovinske kritike«, katere pobudnik je bil Pavle Popovic' (1901, 1915, 1939) in ki so jo v srbski znanosti o knjizevnosti nadaljevali stevilni literarni zgodovinarji /od Tihomira Ostojic'a (1911) do Miroslava Pantic'a (1998)/, kot tudi v crnogorski znanosti o knjizevnosti /od Trifuna Djukic'a (1939) do J. M. Milovic'a (1988)/. Osolnik s konkretnimi primeri ilustrira misel, da so se prav v casu krize historizma pojavile serije studij in monografij s podrocja njegosologije, obogatene s celo vrsto razlicnih novih dejstev in spoznanj. To je sicer razvidno tudi v casu zadnjih dveh ali treh desetletij po obnovi historizma in nastanku novih znanstvenih zvrsti, med katerimi je tudi teorija zgodovine knjizevnosti /v delih Klavdija Giljena Knjizevnost kot sistem --- Prispevki za teorijo zgodovine knjizevnosti, 1971, in Klausa Uliha Teorija literarne zgodovine --- Nacela in paradigme, 1982/.

Po kratki obravnavi oz. razpravljanju o duhu narodnjastva, lastnem narodnem jeziku in o narodni ustni tradiciji (v pomenu slovanski ljudski jezik, ustno slovstvo in izrocilo) se je Osolnik disciplinirano odlocil, da ne bo razsirjal tematike in motivike v smeri novih »polj duha«, ki so se mu tako izdatno sama po sebi ponujala, in se je lotil najprej klasifikacije, nato pa imanentne interpretativne analize znanstvenih studij ter monografij o Njegosu in Gorskem vijencu.

V njih so namrec zajeti najvisji analiticni dosezki njegosologije.

Avtor jih je razdelil v sedem krogov.

• Prvi krog obsega studije in monografije filoloskega znacaja. Ze na osnovi preglednega izbora del je razvidno, da avtor spostuje in uposteva kronolosko in vrednostno nacelo, ker ze postopek izbiranja sam po sebi kaze na predhodno argumentirano vrednotenje. Analiza v tem krogu je namenjena studiji Svetislava Vulovic'a /1877/ in monografijam P. A. Lavrova /1877/, Pavla Popovic'a /1901/, Jovana Deretic'a /1969/, knjigam Jevta M. Milovic'a /1939, 1972, 1982/ in Ljubomira Durkovic'a --- Jaksic'a /1951/.

• Drugi krog obsega lingvisticne in tekstoloske monografije, zlasti natancno tiste, v katerih so avtorji svojo skoncentrirano pozornost namenjali opisovanju in komentiranju ohranjenega dela manuskripta Gorskega vijenca /do 1528. stiha/, kot sta knjigi J. M. Milovic'a /1982/ in Zivka Brkovic'a /1987/. Na podrocju leksikografije je Osolnik povsem upraviceno poudaril pomen obseznega in natancnega znanstvenega dela, dvodelnega slovarja, Recnika Njegosevog jezika, ki ga je s sodelavci pripravil Miodrag Stevanovic' /1983/, in sicer glede na to, da so zahtevna dela te vrste malostevilna oz. zelo redka /npr. v slovenski literarnojezikoslovni vedi obstaja le po zasnovi enakovreden slovar Presernovega jezika (Petra Sherberja)/. Premalo pozornosti je avtor zaradi svojih vnaprejsnjih oz. apriornih opredelitev namenil knjigam Danila V. Vusovic'a /1930/, M. Stevanovic'a /1990/ in Aleksandra Mladenovic'a /1989/.

• Tretji krog je namenjen primerjalnim monografijam, ki prav gotovo znatno razsirjajo tematska polja literarnega znanstvenega zanimanja in preucevanja. Gre za raziskovanje kontaknih vezi /spodbud, dotikov in vplivov/, od Homerja do Njegosevih sodobnikov /Puskina in Byrona, katerih portreta je crnogorski pesnik postavil nad svojo delovno mizo/. Za paradigmatske obrazce steje Osolnik knjige Aloisa Schmausa /1925/, Maximiliana Brauna /1963/, Ljubomira Durkovic'a --- Jaksic'a /1961/ in Krunoslava Spasic'a /1991/. Res je skoda, da v tem oddelku niso natancneje obravnavane knjige Vasilija Tomovic'a Rast bogova i titana /1987/, v kateri avtor razpravlja o Hesiodovi Teogoniji, epu Mahabharata, Miltonovem Izgubljenem raju in Njegosevem filozofsko-alegoricnem epu Luca Mikrokozma /1845/, in Dusana Puhala Milton i njegovi tragovi u jugoslovenskim knjizevnostima /1966/; kot je zapisala Isidora Sekulic', je imel Milton pri pisanju svojega epa pred ocmi doktrino, Njegos pa vizijo.

• Cetrti krog obsega filozofske monografije, ceprav te, strogo zanrovsko vzeto, ne spadajo ne v zgodovino knjizevnosti ne v znanost o knjizevnosti, ceprav seveda v veliki meri pomagajo pri tolmacenju in razumevanju Njegosevega dela kot dodatna oz. »stranska osvetlitev«. Monografije niso analizirane v enaki meri, kar v ocitni odvisnosti od avtorjevih predispozicij. Na koncu velja poudariti, da si samo monografije Nikolaja Velimirovic'a /1911/, Milana Rakocevic'a /1940/, Branislava Petronijevic'a /1916/ in Slobodana Tomovic'a /1975/ zasluzijo epitet filozofske, medtem ko je knjiga Dimitrija Kalezic'a /1976/ namenjena obravnavi eticnih vprasanj.

• Peti krog obravnav je namenjen heterogenemu zanru --- filozofsko-antropoloskemu. Zajema le eno monografijo, in sicer delo Vladimira Dvornikovic'a Karakterologija Jugoslovena /1939/, ceprav bi po nasem (Ivanovic'evem) mnenju morale dobiti prednost monografije Jovana Cvijic'a in Jovana Erdeljanovic'a /zlasti se njegova nenadomestljiva knjiga Stara Crna Gora --- Etnicka proslost i formiranje crnogorskih plemena, 1926/.

• Sesti krog tvorijo biografske monografije, med katerimi je Osolnik izbral knjige Vuka Vrcevic'a /1876/, Milorada Medakovic'a /1882/, Pavla Popovic'a /1926/, Vida Latkovic'a /1963/, Jevta M. Milovic'a /1974/, Vojislava Nikcevic'a /1978/ in Miodraga Popovic'a /1984/. Polno mero svojega lastnega analiticnega daru je slovenski njegosolog pokazal prav tu, v analizi posameznih znanstvenih monografij, ki jih je sprejel za reprezentativne /npr. P. Lavrova, za katerega je Jagic' zapisal, da predstavlja »kriterij za znanstveno delo«, Jovana Deretic'a, Pavla Popovic'a, Pera Slijepcevic'a, Miodraga Popovic'a, Vida Latkovic'a, kar se delno opaza tudi v povisani intonaciji ter spremenjenem slogu in jeziku/; ter

• sedmi krog, v katerega sta kot reprezentativna vzorca uvrsceni le dve monografiji: Isidore Sekulic' /1951/ in Milovana Djilasa /1988/. Nasprotno od drugih, prejsnjih avtorjevih uveljavljenih definicij se nam pricujoca ne zdi popolna oz. sprejemljiva, ker obeh navedenih monografij ne moremo poimenovati za »esejisticni monografiji« samo zato, ker da njuna pisatelja gojita oz. obvladujeta erudicijo /uceno esejistiko/: kot originalna ustvarjalca razgrinjata tudi imaginacijo in intuicijo, kar stejemo (Ivanovic') za prednost in ne za omejevanje. Torej, I. Sekulic' in Djilas istocasno zapisujeta svoje znanje in svojo ustvarjalno nadarjenost, »znanje i umjec'e«. V avtorjev (Osolnikov) dolg bi lahko, ce govorimo hipoteticno, vsteli tudi zahtevo, da nam napise nadaljevanje svoje knjige /za leta 1990-2000/, in sicer povsem upraviceno glede na nastale desetine novih naslovov in izdaj s podrocja njegosologije, med katerimi ob tej priloznosti poudarjamo samo Zbornik 27 znanstvenih prispevkov o Njegosu /CANU --- SANU, 1995/, Filozofsko-bogoslovski pojmovnik Njegosevog djela izpod peresa Slobodana Tomovic'a /1995/, knjigo Njegos i antika avtorja Mirona Flasara in delo Poetika Gorskog vijenca Milosava Babovic'a /oba naslova sta izsla leta 1997/.

Vladimirju Osolniku bi bilo treba na koncu tega zapisa izreci priznanje za hrabrost, da je nase prevzel breme povzemanja tako obsezne in kompleksne problematike, ki bi sama po sebi terjala vec posameznih knjig, kot tudi za pripravljenost, da je po dolgoletnem raziskovalnem preucevanju bralcem ponudil sumarni pregled ustvarjalnih in intelektualnih naporov njegosologov v dolgem casovnem obdobju, ki zajema celo stoletje in pol. Kot znanstvenik z opazno delovno in intelektualno energijo, evidentno odprtostjo za vse raznotere manifestacije duha na diahroni in sinhroni ravnini, je Osolnik izpolnil a priori dolocene cilje ali celo sistem ciljev. Ce k temu dodamo, da je iz monografije izpustil nekaj delov poglavij /recepcija Njegosevega dela v Sloveniji/ in opustil inkorporiranje drugih svojih prispevkov iz njegosologije /npr. o razmerju Frana Miklosica in Njegosa/, ter pristejemo njegovo vecletno pedagosko delo profesorja juznoslovanskih knjizevnosti, nam preostane le, da se mu javno zahvalimo za trud in ljubezen, ki jo je vlozil v monografijo o Njegosu, za preseganje mnogih sporov, eksistencialnih in drugih tezav, ki nas spremljajo na koncu tega tisocletja, za zblizevanje juznoslovanskega duhovnega prostora in za vzpostavljanje mostov razumevanja med knjizevnostmi in znanostmi slovanskih narodov.

Osolnikova knjiga je neposreden dokaz duhovne sorodnosti juznoslovanskih narodov, njihovih kreativnih in intelektualnih zmogljivosti: po zaslugah njegosologije in njegosologov, kakrsen je slovenski znanstvenik, imamo priloznost uzivati ob neskaljenih darovih juznoslovanske duhovne dediscine.

Opombe

^*

Prevod besedila /recenzije/ o knjigi Vladimirja Osolnika Istorija knjizevnosti o Petru II Petrovic'u Njegosu /Crnogorska akademija znanosti in umetnosti, Podgorica 1999, 310 strani/ izpod peresa Radomirja V. Ivanovic'a, akademika in profesorja juznoslovanskih knjizevnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Novem Sadu, Letopis Matice srpske, Novi Sad, 1999; god. 176, knj. 465, sv. 4, april 2000, strani 505-510.