|
Kodni sistem Slovenska knjizevnost Avtorji Urednistvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo Gradivo |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
| Breda Pogorelec |
Razkrizje
(Iz kronologije boja za slovenski jezik v cerkvi)
Pojasnilo. Vprasanje priznanja slovenskega jezika v cerkvi v Razkrizju (z nekaj okoliskimi vasmi), medmurskem kraju,kjer se prebivalstvo cuti Slovence.Ker pa zupnija spada pod pristojnost zagrebske nadskofije, ki v njej doloca rezim, poteka v cerkvi ze vec desetletij nacrtno raznarodovanje v korist sosednje Hrvaske. Utemeljitve, ki jih je obcasno slisati, so znane iz danes najbolj upostevanih prirocnikov sociolingvistike in dejansko pomenijo pritisk na prebivalce, naj zamenjajo svojo narodnostno identiteto. Ponavljanje, da se prebivalstvo po jeziku ne razlikuje, da govorijo ljudje na tej in oni strani danes drzavne meje isti jezik, da potemtakem ni jasno, h kateri narodni skupnosti spadajo in da je to potemtakem tudi popolnoma vseeno, ni nic drugega kot stalna oblika enostranskega pritiska na tiste, ki se cutijo Slovence; vsaj nepouceni, neizobrazeni naj bi pritiskom zlahka podlegli. Kronologija dogodkov v desetletjih boja za slovenski jezik v Razkrizju zgovorno kaze, da ni slo za vero, ampak za institucionalno oblast z jasnim namenom identitetne spremembe, se pravi nacrtovane narodnostne asimilacije. Med tiste, ki posebej zanimajo slovenisticno sociolingvistiko, nedvomno spadata zapoved rabe knjizne stokavscine v tridesetih letih in vodenje cerkvenih knjig v (srbo)hrvascini, kar je zajelo tudi hrvatenje slovenskih osebnih imen z namenom, prikazati »hrvaskost« kraja. To ravnanje se kljub temu, da gre za bliznji in soroden jezik (stokavscina je tuja tako Slovencem kakor sosednjim kajkavcem!), v nicemer ne razlikuje od ravnanja, ki so ga Italijani ze po letu 1920, posebej pa nekaj let kasneje izvajali ob pomoci doktrine »obmejnega fasizma« z namenom, da z asimilacijo Slovencev utrdijo meje kot izhodisce nadaljnje narodnostne ekspanzije, posebej se, ker so menili, da so l. 1920 prikljucena slovenska ozemlja geografsko in historicno sestavina italijanskega narodnega ozemlja, ki pa mu je treba vrniti italijanski znacaj. (Prim. vec o tem Pogorelec v: XXXI. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture. 1985. Str. 5-16.) --- Razkriska zgodba kaze, da se bo sprico volje vecine vernikov razpletla tako, kot bi se lahko ze takoj po letu 1936, ce pristojne cerkvene oblasti ne bi mislile drugace. Vsekakor pa je iz nje ves cas razvidno, kako velik pomen za identiteto prebivalstva ima jezik, pri cemer ze dolgo ni dovolj zgolj narecje. Druzbene institucije, ki opravljajo povezovanje skupnosti, so od nekdaj izrazene v nadnarecnem (knjiznem) jeziku; pot v asimilacijo je zelo pogosto vodila prav z odvzemom ali z odrekanjem pravice do lastnega knjiznega jezika, kar naj bi v posamezniku omajalo vrednostna razmerja do lastnega jezika in povecalo spostovanje do tujega izrazila. V Razkrizju je prislo v najnovejsem casu do spopadanja jezikov dveh institucij, drzave in Cerkve; izid tega spopadanja je bil v okolju, o katerem je govor, razlicen, v Strigovi v korist hrvaskega, v Razkrizju v korist slovenskega.Prikaz kronologije je povzet po nekaterih dosedanjih obravnavah te problematike v publicistiki, najvec po clanku Emila Janzekovica, Prizadevanja za ustanovitev zupnije v Razkrizju. (Znamenje 1978, st. I, 41-60; sifra navedkov ej), ob tem pa se po clankih Igorja Mekine, Razkrizani (Mladina, st. 34/1. september 1992, 30-32; sifra im) in nepodpisanega: Kriz cez Razkrizje? (Slovenske Novice, torek 6. oktobra/vinotoka 1992; sifra sn). Podatki so dopolnjeni s podatki in komentarji v kasnejsem pisanju. Zgodovinski podatki so nepopolni, tudi letnice niso preverjene; namenoma jih navajamo tako, kakor so bile sporocene.
Politicnoupravni polozaj
Do razpada Avstro-Ogrske l. 1918: Razkrizje deli usodo s Strigovo. Kot Prekmurje spada tudi Medmurje neposredno pod ogrsko krono, le kratek cas je v sklopu Ogrske kot del hrvaske banovine (ej + drugi viri)
Do leta 1924: Pod hrvasko upravo. (ej) [Podatek pri (im): do leta 1922]
1924: Ob razdelitvi na »oblastne jedinice« pripade Medmurje mariborski oblasti (ej). [Podatek pri (im): leta 1922]
1924: Razdelitev na banovine. Vsa obcina Strigova spada pod Savsko banovino. (ej) [Podatek pri (im): leta 1929]
1931: Na izrazito zeljo krajanov prikljucijo vso obcino Dravski banovini; cerkveno ostanejo pod pristojnostjo zagrebske nadskofije. (ej)
1937: Obsezna obcina Strigova se razdeli: na Strigovo, kjer prevladuje hrvaski zivelj, in na Razkrizje in sosednje vasi, kjer zivijo Slovenci. (ej) Ni podatka, ali je hrvaski del tudi politicno pridruzen Savski banovini.
1941-45: V Razkrizju so madzarski okupatorji, cerkvena oblast je v Zagrebu (sn) --- »Po madzarski okupaciji in osvoboditvi obcina ostane del Slovenije.« (im)
1945: Razkrizje pripade Sloveniji. (im) Taka resitev uprave ni utemeljena le z narodnostjo prebivalcev, ampak tudi z blizino sredisca, saj so kraji blizje Ljutomeru (5-15 km) kakor Cakovcu 12-24 km).
Okt. 1945: Takoj po vojni se odpre vprasanje obcine Strigova. [Podatki v (im) z napakami; popravki po Atlasu Slovenije.] Zato je bila oktobra 1945 formirana posebna komisija iz predstavnikov obcinskih narodnih odborov Slovenije in Hrvaske, ki je dolocila, da Razkrizje z zaselki Vescica, Safarsko, Gibina, vas Robade z zaselki Spornec, Presika, M. Leskovac kot tudi Sv. Urban z vasjo Leskovac pripadejo Sloveniji, drugi del obcine pa Hrvaski.
Apr. 1946: (im) Hrvaske oblasti so s pomocjo hrvaske policije prevzele kontrolo nad vsem obmocjem. Slovensko policijo je zamenjala hrvaska, pregnali so slovenske ucitelje in odstranili slovenske napise (zlasti po solah) ter jih nadomestili s hrvaskimi. Slovenska stran je protestirala s tem, da je ukinila svojo zadrugo in zadrzala blago. Po ostrih protestih iz Maribora je bila nato ustanovljena nova mesana komisija.
1946: Navedena komisija, v kateri sta bila slovenski minister za notranje zadeve Ivan Macek-Matija in hrvaski notranji minister Krajacic', je v Ljutomeru brez terenskega ogleda sklenila, da podrocje Strigove pripade Hrvaski (im). To je povzrocilo nemire. Pripovedujejo, da so jezni prebivalci hrvaske ucitelje nalozili na vozove in jih odpeljali na Hrvasko. Zaradi stevilnih aretacij slovenskih funkcionarjev so se prebivalci Razkrizja pritozili zvezni kontrolni komisiji. Imenovali so novo komisijo za ureditev meje.
1946/47: Nova zvezna komisija, v kateri so bili kot clan Lepa Perovic', Pavle Gregoric kot predsednik republiske kontrolne komisije Hrvaske in Vida Tomsic, predsednica kontrolne komisije Slovenije, je polozaj raziskala na terenu. Po ugotovitvah te komisije je Razkrizje z okoliskimi vasmi in zaselki pripadlo Sloveniji, Strigova Hrvaski. Pokazala se je potreba po zveznem zakonu o meji, vendar nazadnje ni bilo nic natancno sklenjenega. (im) --- Gospodarsko so ostali tudi prebivalci Strigove v veliki meri povezani s Slovenijo, saj so se tja vozili na delo.
Opomba: (im) posebej navaja hrvasko hujskanje slovenskega prebivalstva, saj so se Hrvati pritozevali, da je prislo v vsem obmejnem pasu s slovenskimi drzavnimi institucijami do »slovenizacije« prebivalstva. Dejansko pa je slo za kroatizacijo, ki se je nemara vsaj v Strigovi ze pred drugo vojno deloma posrecila. (O tem spomini price J. Golenka v clanku Bo treba cerkev se enkrat blagosloviti?, Nedeljski dnevnik, 13. decembra 1992, str. 6.)
Cerkvenoupravni polozaj
Do 1777: Medmurje (in juzno Prekmurje) spada v cerkveno pristojnost Zagreba; Strigova spada med starejse zupnije v Medmurju. (ej)
1777: Medmurje pripade skupaj z drugimi juznimi kraji Prekmurja na novo ustanovljeni skofiji v Szombathelyju; tako ostane do leta 1918, ko ponovno pade pod zagrebsko cerkveno upravo.
10. 7. 1918: Razkrizani posljejo pisno prosnjo za dodelitev statusa zupnije dotedanji podruznici; strigovski zupnik se temu upre in zmaga. (sn)
do 1928: Za podruznico Razkrizje ni mogoce najti duhovnika.(ej) --- Opomba: razlogi so bili ne nazadnje materialne narave.
(1922): Zagrebski nadskof dr. Bauer ponudi podruznico zagrebskim franciskanom, toda ti hocejo samostojno zupnijo, najvec zaradi prihodkov. (ej)
1928: Cerkev v Razkrizju, podruznico zupnije v Strigovi, prevzamejo slovenski salezijanci iz Verzeja. Osem let sta dva meniha delovala na zadovoljstvo vseh faranov, tako Slovencev, kakor onih hrvaske narodnosti. 2. 12. 1936 sta nepricakovano odsla, domnevno na migljaj iz Zagreba, ces da so kraj prevec slovenili. (ej)
3. 12. 1936. Dan po odhodu salezijancev so podruznico prevzeli zagrebski franciskani. Tega dne je p. Ladislav med pridigo povedal: »Zelja je nadbiskupa koadjutora g. dr. Stepinca, da se vrsi u ovoj crkvi sve u hrvatskom jeziku.« (ej) Opomba: Iz Porocila lavantinskemu skofu o bojih za slovenske duhovnike (ej --- str. 45 d.) je razvidno, da sta ze salezijanca poskusila pridigati hrvasko, pa so ljudje izjavili, da jih v zadostni meri ne razumejo. (Ta trditev je razumljiva glede na to, da je bil v cerkvi zapovedan stokavski knjizni jezik, ki je bil tezje razumljiv celo za sosednje hrvaske kajkavce.) Za razumevanje razkriskega vprasanja je zgovoren tudi tale odstavek omenjenega Porocila: Ker smo Slovenci in hocemo taki tudi ostati so nam ze navedene besede p. Ladislava bile kazipot, kaj moramo napraviti, da svoj materni slovenski jezik ohranimo. Zopet smo zaceli z zbiranjem podpisov z zahtevo, da naj bo v cerkvi, pa tudi v soli pri katehizaciji, slovenski jezik. Podpise smo podpirali samo pri poglavarjih druzin in smo jih nabrali 212 kar znaci ogromno vecino vseh onih ki naso cerkev posecajo. (Pravopis kot na navedenem mestu.)
23. 4. 1937: Navedena prosnja je bila poslana v Zagreb nadskofu. (ej)
Opomba. V izjavi je se poudarjeno, da je bil »glavni namen franciskanov izruvati iz nasega kraja slovenstvo ter odpraviti to «kranjsko petje«, a ker je p. Ladislav naletel na odpor, je p. provincial franciskanskega reda p. Troha le tega odpoklical in poslal drugega, se bolj izrazitega aktivista p. Juga iz Zagreba. To je ustvarilo dva tabora med prebivalci, vendar jih je bila vecina se zmeraj za slovensko resitev. Tezave so se vecale se, ker je ze slo tudi za prepletanje politicnih in verskih tokov. Novemu duhovniku so bila namrec slovenska (kulturna in politicna) drustva trn v peti, zato je njihovim clanom odrekal zakramente in jih oviral pri delu (ej --- str. 48-49)
7. 2. 1938: P. Jug je odsel iz Razkrizja, cerkev je ostala brez duhovnika. (ej)
14. 2. 1938: Nova prosnja, tokrat naslovljena na lavantinskega skofa dr. Tomazica, s porocilom o brezuspesnem boju in poteku razgovora z zagrebskim nadskofom dr. Stepincem, ki je pomenil za prosilce svojevrstno ponizanje. Maribor je svetoval vernikom potrpljenje in »prijazno sondiranje vprasanja Razkrizja...« (ej)
8. 3. 1938: Nadskof dr. Stepinac sprejme deputacijo dveh clanov odbora za ureditev cerkvenih vprasanj. Za odnos do vernikov zgovorno govori tale odlomek iz Porocila o avdienci (ej: str. 51): »Nadskof: Razkrizje! Meni je vec' dosta kad cujem Razkrizje. Tako se ne postupa sa duhovnim vlastima. Vi ste si sami krivi, imali ste tamo svoje redovnike i trazili ste zupu vec' godine. A kad sam ja dao zupu franjevcima i pisao u Rim na sv. stolicu, istu na politicku oblast, trazio sam od Vase banske uprave da nacinimo potrebne pogodbe za izdrzavanje svec'enika i kad je bilo sve gotovo nije bilo po volji sad jednome selu sad drugome. Tako ste sve pokvarili. Sada ne dam nista.« Zastopnika krajanov sta nadskofu sicer dokazala, da je napacno informiran, toda izid razgovora je pokazal, da cerkvena oblast caka na izid volitev, ki so bile razpisane za 27. marec tega leta.
27. 3. 1938: (ej --- str. 52) Razkrizje je malo prej postalo samostojna obcina. Volilo je 466 volilcev od 656 (71,10 %). Lista JRZ je nastopala z geslom: Smo Slovenci, hocemo svojo obcino, zupnijo in slovenske duhovnike in dobila 335 (72 %) vseh oddanih glasov; lista JNS z mackovci je vabila z geslom: Smo Hrvati, nocemo svoje obcine, ampak skupno s Strigovo, smo proti zupniji, za skupno zupnijo v Strigovi in dobila le 131 glasov (28 %). --- Odtlej so verouk poucevali v slovenscini, zapletov pa se ni bilo konec, ker Zagreb se zmeraj ni ukrepal v korist vernikov, kakor je obljubil.
20. 5. 1938: (ej-57) Z odredbo pod st. 4147 je nadbiskupski ordinariat kar naravnost prepovedal slovenske pesmi v Strigovi in na Razkrizju ter v istem dopisu zahteval izkljucno stokavski jezik v cerkvenem bogosluzju.
24. 8. 1938: Po nastetih neuspehih Razkrizani internacionalizirajo vprasanje in naslovijo svojo vlogo papeskemu nunciju v Beogradu. (ej)
1. 6. 1939: V eni od stirih prosenj, ki so sledile poprejsnji, so Razkrizani zapisali: »Nas narod je Slovenski, ne pa Hrvatski. Nad nami se izvaja pritisk cim dalje bolj. Hocejo nas napraviti za to, kar po svoji samobitnosti ne moremo biti. Ne smemo prepevati v cerkvi svojih Slovenskih pesmi, ne moremo poslusati besede Bozje v svojem maternem jeziku, otroci, ceprav v Slovenski soli, se uce verouk Hrvatski....« (ej)
15. 9. 1939: V cetrti prosnji nunciju se Razkrizani pritozujejo zlasti zoper strigovskega kaplana, ki da ga »vodi izkljucno le njegov hrvaski sovinizem. (...) Da bi nas pohrvatili, je delo drugih in ne duhovnikov, mi pa nocemo s te strani politike, jo obsojamo, hocemo le pravo vse obsegajoco krscansko ljubezen, ki greje duse in ne, da vnasa mraz. Vztrajamo pri svojih zahtevah Slovenci smo in slovenske duhovnike hocemo imeti.« (ej)
16. 5. 1940: Nadskof dr. A. Stepinac opozori lavantinskega skofa dr. I. Tomazica, da smejo k birmi v Ljutomeru samo tisti otroci iz Strigove in Razkrizja, ki imajo potrdilo o verski pripravi od strigovskih duhovnikov, ne pa tisti, ki jih je posebej pouceval ljutomerski kaplan Pecar. (ej)
1942: Madzarski okupatorji so od Zagreba izsilili zupnijo v Razkrizju pod groznjo, da bodo sicer cerkveno pristojnost prenesli ponovno v Szombathely. (ej, im, sn)
4. 3. 1954: V Razkrizje pride za zupnika Stjepan Slavicek; sprva sodeluje s farani, po drugem vatikanskem koncilu, ki predpise narodni jezik za vso liturgijo, nastane spor, ker Slavicek dolocila ne spostuje oziroma manipulira z narodnostno pripadnostjo faranov. (sn).
16. 5. 1965: Farani prosijo v Zagreb za uvedbo slovenscine v verske obrede. Zupnik Slavicek je s prosnjo seznanjen, vendar je ne podpira. (sn)
1. 3. 1969: Pisna prosnja faranov na jugoslovansko skofovsko konferenco, opremljena s 30 podpisi druzinskih poglavarjev. Odgovora niso dobili. (sn)
20. 5. 1973: Ko je prisel v Razkrizje podeljevat zakrament birme kardinal dr. Kuharic', so mu vrocili ponovno prosnjo za slovenscino v cerkvi s 140 podpisi druzinskih poglavarjev. Tudi na to prosnjo Kaptol ni odgovoril. (sn)
8. 12. 1975: Farani ponovno naslovijo prosnjo na jugoslovansko skofovsko konferenco. (sn)
6. 2. 1976: Ukaz zagrebske nadskofije, da morajo biti za vse, ki to zelijo, verski obredi v slovenscini. (sn)
8. 5. 1976: Ker zupnik Slavicek ukaza ni izvrsil, so krajani obvestili Kaptol. (sn)
17. 7. 1977: Ko so pokopavali tragicno preminulega mladenica, je zupnik Slavicek svojcem zavrnil prosnjo po slovenskem obredu. Istega dne je bila nova masa krajana Stefana Vrlica. Novomasnik je maseval v slovenscini, vendar je ozvocenje delovalo le med hrvaskim nagovorom zupnika Stjepana Slavicka. Tudi o teh incidentih so obvestili Kaptol. (sn)
5. 2. 1978: Razkrizani hocejo protestno vpeljati maso v slovenscini kot odgovor na neustrezno pisanje v Glasu koncila. Spor v cerkvi; zupnik slovenske vernike zaklene v cerkev. (sn)
19. 3. 1978: Zupnik Slavicek prvic masuje v nekaksni popaceni slovenscini; odslej je vsako nedeljo in praznik po ena masa v slovenscini, ostale mase, obredje in cerkvena administracija so se naprej v hrvaskem knjiznem jeziku. (sn)
3. 9. 1978: Farani prosijo zupnika, naj bo verouk v slovenscini. Odgovor: da ne more in noce uciti slovensko. (sn)
23. 9. 1978:V imenu Kaptola sprejme delegacijo krajanov v Zagrebu pomozni skof dr. Mijo Skvorc, prizna jim pravico do slovenscine v verskem zivljenju in obljubi, da bo o tem vprasanju seznanil kardinala dr. Kuharic'a. (sn)
30. 10. 1978. Na sestanku cerkvenih oblasti in krajanov v Razkrizju je taisti dr. Skvorc govoril v duhu zupnika Slavicka in v nasprotju s svojimi stalisci in obljubami teden dni poprej. (sn)
15. 4. 1979: Razgovor Razkrizanov s Stanetom Kolmanom, predsednikom republiske verske komisije, poslevodecim mariborskim (naslovnim) skofom dr. V. Grmicem, funkcionarji ljutomerske obcine in vatikanskim pronuncijem Michaelom Cecchinijem. Ljutomer je predlagal prilagoditev skofijskih meja republiskim, namestitev slovenskega zupnika v Ljutomeru, ki bi v verskih zadevah skrbel tudi za Razkrizje. Toda Kaptol in zupnik Slavicek sta ostala neomajna. Jugoslovanska skofovska konferenca je ustanovila posebno komisijo, ki pa je razpravljala o Razkrizju samo enkrat. (sn)
25. 7. 1984: Nova prosnja kardinalu dr. Kuharic'u, naj zadevo uredi; ce ne, da bodo obvestili Vatikan. (sn)
6. 10. 1987: Krajani pisejo v Vatikan. (sn)
18. 10. 1989. Delegacijo iz Razkrizja sprejme v Zagrebu pomozni skof dr. Koksa. Prizna krajanom pravico do lastnega jezika, nic pa noce slisati o spremembi skofijskih meja. Obljubi duhovnika, vescega slovenscine. Razkrizani mu ne verjamejo. (sn)
Avgust 1992: Ponovno gredo v Zagreb in spet jih sprejme dr. Koksa. Tokrat utemeljuje neomajnost hrvaske cerkve z izgubami na vzhodu, zato da Razkrizja na zahodu ne dajo... (sn)
Dogodke v letu 1992 je bilo mogoce spremljati v mnozicnih obcilih. Ob izkusnji, ki jo je mogoce razbrati tudi iz navedenega izbora nekaterih poglavitnih dogodkov v akciji za slovenski jezik v cerkvi kot pomembni druzbeni instituciji, so krajani zahteve se enkrat postavili jasno, zaprli cerkev, sli s svojimi zahtevami do vseh pristojnih posvetnih in cerkvenih oblasti, v Vatikan in kaze, da utegne biti vprasanje zdaj reseno. Neverjetno civilizacijsko nasilje se je lahko dogajalo v nasem casu in na slovenskem ozemlju. Zanimivo je, da so hrvaski mediji porocali predvsem hrvasko »resnico«. Opomniti pa kaze tudi, da so nekateri slovenski mediji v vecni slovenski zelji, da bi bili »objektivni«, pozabili oblikovati svoje izhodisce. Ce drugega ne, bi se morali zamisliti nad sistematicnostjo in ocitno namernostjo opisanega krsenja clovekovih pravic, ki so ga morali desetletja prenasati krajani Razkrizja. --- Krajevni leksikon Slovenije navaja med zasluznimi Razkrizani Ivana Ivka, po rodu Prekmurca, ki je med leti 1901 in 1915 siril v Razkrizju knjige Mohorjeve druzbe in z njimi slovensko omiko, da bi se prebivalci ne pomadzarili. Kaze, da je s tem le utrdil zavest pripadnosti, ki je zmogla zavrniti tako vecdesetletni pritisk hrvaske cerkve, in se ohraniti tudi v casih, ko narodnostnega vidika niso (pretirano) poudarjali, zlasti ne v zvezi z jezikom (posebej knjiznim).
