Dr. Tonetu Pretnarju v spomin
(9. avgusta 1945 - 16. novembra 1992)

Kdor v okoliscinah poslednjega trenutka tosvetnega zivljenja isce simboliko celote, bi lahko iz vsega tega razbral usodno sifro Tonetove zapisanosti slovenski in poljski lepi besedi, njegovega neprestanega garaskega, vseskozi ljubeznivega razdajanja, notranjega, a tudi geografsko razvidnega nemira, vozastva, razpetosti med domacim Trzicem, Ljubljano in Poljsko, ki jim je posvetil najvec ustvarjalne energije svojega zivljenja.

Povsod, kjer je Tone zivel, je ostalo veliko ljudi, ki so ga imeli radi, cetudi ga niso od blizu poznali. Priljubil in vrasel se je v nasa srca zaradi svoje izjemne dobrote, radodarnosti, dejavne ljubezni. V studentskih letih se je npr. redoma udelezeval delovnih akcij (in postal vsakokrat udarnik), se v svojem domacem okolju angaziral kot potujoci kinooperater, v kovcku tovoril knjige bralcem po okoliskih hribih. Siril je sloves Trzica in pisal radijske oddaje o trziskih knjizevnikih (Devu, Holzapflu, Hicingerju in Kurniku), za lokalne literarne vecere pa prevajal ruske in poljske klasike ter moderniste. Pozneje, v drugih in drugacnih casih, je imel kot lektor slovenscine in univerzitetni asistent ter ucitelj izjemno navado, razveseljevati studente in sodelavce z drobnimi pozornostmi - neznejsi spol z duhovitimi komplimenti in 'citatno', vendar nespakljivo gosposko etiketo, vse skupaj pa s priloznostnimi verzifikacijami (»grafomanijami«), napisanimi za veselimi omizji, v zakajenih bifejih ali na dolgoveznih predavanjih ter »simpozijonih«; za bozic je delil drobne, iskrive knjizice prevodov iz 'prepovedanih' polic znamenitih knjizevnikov, obdaroval mnoge diplomant(k)e, magistrant(k)e in doktorant(k)e, ki jim je pri njihovem delu ze prej pomagal s stevilnimi nasveti. Ce je bilo treba (zaradi neokretnosti institucij), je slusateljem sam kupil knjige, da so jih lahko skupaj obravnavali in nesli domov, na razne konce sveta; ce je bilo treba (zaradi odgovornosti stroki), se je Tone - tudi na skodo svojih temeljnih gnanosti, verzologije in teorije, zgodovine ter prakse prevajanja - lotil vsakrsnega dela, poprijel za vsako nalogo in v njej poiskal svoj smisel, da ga je lahko poklonil drugim. Ali kot je zapisal po Vodniku v eni izmed svojih grafomanij: »Za vsako povele mam zidano volo.«

V Tonetu Pretnarju so se druzile v neponovljivo osebnost se stevilne druge kreposti: modrost, bistrost, razgledanost in pronicljivost, ki jih ni niti drzal zase niti se ni z njimi sopiril, domacnost in svetovljanstvo, neponarejeno gosposko uglajenost, pristno tovaristvo in marginalsko 'sozarotnistvo'. Med ljudmi, ki so mu bili naklonjeni, je zbujal spostovanje tudi zaradi nevsiljivosti svojih stalisc, saj se je zavedal nujnih meja cloveskega in lastne misli (skoraj vsak njegov clanek se je zacel s tocko »Uvodna pojasnila in omejitve«!). Ta zavest pa se ni iztekala toliko v resignacijo kot v duhovitost, segavo, dobrohotno, litoticno, a natancno sokratsko ironicnost, premisljeno skromnost. Ti spoji so bili vsakomur ocitni ze iz znacilnega Tonetovega idiolekta: v nasprotju z oficialnim uzusom je z gospodi in gospemi oslavljal sogovornike/-ce ze pred mnogimi leti; kar je govoril, je bilo nekako umetelno zaokrozeno in poantirano, obenem poljudno in v svoj svet zatopljeno, ter nadahnjeno z zavestnim ohranjanjem mehkega ali - kot bi sam rekel - prijaznega kolorita trziskega govora.

Njegova ljubezniva, radodarna in dejavna narava se ni mogla niti hotela omejiti le na znanstveno delo, ni se osredotocila na gradnjo lastne univerzitetne kariere. Za njegovo delo je znacilna mnogoterost in mnogostranost. Bil je lektor in pisec prirocnikov za ucenje slovenscine za tujce, bil je zlahten mojster priloznostnih pesmi, ki jih je samoironicno krstil za grafomanije. V njih so se v ubrano formo, po navadi opremljeno s posvetilnim akrostihom neposredno navzocemu naslovniku/-ci, prepletli fragmenti Tonetovega bogatega akusticnega spomina, reminiscence iz slovenske in svetovne knjizevne tradicije, direktni popisi situacij, v katerih so besedila nastajala, in skrivnostna, simbolicna pesniska gnomika. Bil je prevajalec iz slovanskih in drugih jezikov, zlasti iz poljscine, sodelavec lokalnih, regionalnih, nacionalnih in mednarodnih casopisov, poljudnih in strokovnih, popularnih in elitnih, cerkvenih in posvetnih listov, radia, televizije. Bil je univerzitetni ucitelj in znanstvenik - verzolog, literarni teoretik in zgodovinar, organizator in spodbujevalec slovenistike onkraj meja slovenske drzave, 'promotor' in spremljevalec sodobne slovenske literature in 'uvoznik' knjiznih novosti, sotrudnik Vilenice in pisateljskega zdruzenja, uceni sodelavec Poljske akademije znanosti, mednarodnih verzoloskih organizacij in zivahni clan debatnega krozka Slava na ljubljanski slavistiki, celo igralec v predstavi poljskega lektorata.

Mnogoterost pa nikakor ne pomeni povrsnosti. Tezisca njegovega dela postanejo razvidna, ce se ozremo v Pretnarjevo zivljenjsko pot.

Tone Pretnar se je rodil 9. avgusta 1945 v Ljubljani, maturiral na kranjski gimnaziji, l. 1971 pa diplomiral iz slovenistike in rusistike na ljubljanski Filozofski fakulteti. Njegova diplomska naloga je bila posvecena Strnisevemu delu. Ceprav je »v delovno razmerje« s Filozofsko fakulteto v Ljubljani stopil ze l. 1972, je postal asistent za slovensko knjizevnost in slovansko knjizevno komparativistiko sele 1981., docent za primerjalno slovansko knjizevnost (in za starejso slovensko knjizevnost) pa po sedmih letih asistenture (1988). Ljubljanska slavistika je z njegovo smrtjo po Ivanu Prijatelju drugic izgubila cloveka, ki bi lahko utrdil to pomembno smer studija. Med letoma 1972 in 1983 je torej Tone Pretnar vecinoma deloval kot lektor slovenscine na univerzah v Varsavi (1972/73), Gradcu (1974/75), Krakovu (1975-1981, 1982/83), a bil dejansko ves ta cas literarno-kulturni posrednik najboljse vrste, predvsem med poljsko in slovensko kulturo. S svojim pedagoskim talentom, ki je znal v vabljivo, zabavno obliko zdruziti prakticno korist (jezikovni pouk) in umetniski uzitek (ukvarjanje z leposlovjem), je za slovensko knjizevnost motiviral kar nekaj studentov in tako bistveno prispeval k vzpostavitvi ter utrditvi poljske literarnozgodovinske in prevajalske slovenistike. V Krakovu je vsako leto organiziral slovenisticno studentovsko znanstveno konferenco in prevajalske vecere (nekaj prispevkov je bilo objavljenih v Jeziku in slostvu, Slavisticni reviji in v poljskem Pamietniku Sowiaskem), predaval na slavisticnem odseku Poljske akademije znanosti v Varsavi (in predavanja objavljal v slovenskem in poljskem strokovnem tisku, npr. v revijah Zeszyty naukowe Uniwersytetu Jagieoskiego, Pamietnik literacki, Rocznyk slawistyczny, Prace filologiczne). V tem casu je s kolegicama oziroma slusateljicama prevedel v poljscino izbor Cankarjevih novel (Widok z pudka, Krakov 1980).

Svoje izkusnje pri poucevanju slovenscine kot tujega jezika, ki jih je po l. 1972 vsako leto bogatil tudi na poletnih seminarjih za tujce na ljubljanski Filozofski fakulteti, v zagrebski slavisticni soli (Dubrovnik in Zagreb, med 1980-1991), na jugoslovanskem seminarju za tuje slaviste (Zadar in Beograd, 1979), je uporabil pri soavtorstvu jezikovnih prirocnikov (skupaj z J. Toporisicem sta l. 1974 izdala Besedila slovenskega jezika, z E. Tokarzem Slovenscino za Poljake l. 1980, z B. Ostromecko Slovensko-poljski slovar, ki je pred izidom).

Kjerkoli ze je studijsko ali delovno bival, je - podobno kot nekdaj Matija Cop - vecino denarja porabil za bogatitev svoje knjiznice, precej casa pa za stotine prevodov iz knjizevnosti, s katerimi je navezoval zive stike. Vedno je skrbno izbiral, kaj bo prevajal, se pri tem drzal tako svojih notranjih nagnjenosti kot splosnih ali le priloznostnih potreb ter interesov znanih in neznanih slovenskih bralcev. Prevajal je baje v enem zamahu, ceprav je iz njegovih prevodov razviden poznavalski obcutek za razslojenost in raznovrstnost nacionalnih tradicij verznega oblikovanja in stilnih, tropoloskih navad v raznih literarnih jezikih. Njegovo pero je sledilo tako pisavam klasicnih velicin poljske in drugih slovanskih literatur kot tistim, ki so ziveli v njihovi senci, in svojim pesnisko izrazitim, raziskujocim sodobnikom, skratka piscem, o katerih je domneval, da so ze ali da se bodo sozvanjali tudi s slovenskim knjizevnim zivljenjem. Prevodna besedila je objavljal razprseno - na radiu in po periodiki od Trziskega tekstilca in Snovanj, do Druzine, Celovskega zvona, Nasih razgledov, Sodobnosti, Problemov, Slave in Dialogov. V knjizni obliki mu je izsla poezija Cypriana K. Norwida (1985), nobelovca Czesawa Miosza (1987), roman Tadeusza Konwickega (1990, za prevod je leto kasneje prejel Sovretovo nagrado) in pesmi vileniskega lavreata Jana Skacla (1990, soprevajalka A. Lipovec); v letih 1991 in 1992 je s kolegi v slovenscino prestavil se pesniske knjige Luka Paljetka, Zbigniewa Herberta, Konstantyja I. Gaczyskega in antologijo poljske poezije 1939-45.

Jezikovno-literarno posrednistvo, ki je zajemalo poleg leposlovnih se (so)prevode tujejezicnih literarnovednih spisov (knjizno: Z. Darasza in M. Cervenke), je pri Pretnarju potekalo tudi v nasprotni smeri; ne le z lektorstvom in solanjem slovenistov ter - v novejsem casu - s predavateljskimi gostovanji v vlogi docenta slovenske knjizevnosti (v Osijeku 1987-89, Trstu 1989, Celovcu 1990 in Katovicah 1992), ampak tudi s prevajalskim uveljavljanjem slovenskih literatov in njihovih razlagalcev - na Poljskem npr. Cankarja, Tauferja, Kravosa, Grafenauerja, Paternuja in Snoja.

Nedvomno pa je jedro njegovega dela v metriki oziroma verzologiji, (primerjalni) teoriji in zgodovini verznega oblikovanja besedil. Z njo je sproti reflektiral svojo prevajalsko prakso, bila pa je tudi torisce drugih njegovih literarnovednih interesov: primerjalne slavistike (studija slovensko-poljskih literarnih stikov, teorije in zgodovine prevajanja), raziskav iz zgodovine slovenskega slovstva od Brizinskih spomenikov do najnovejsih romanov Francka Rudolfa. Tudi pri Tonetu bi lahko odkrivali vezi med stilom in tematiko njegovih znanstvenih spisov in njegovim zivljenjem; nemara ni pregnano reci, da je odlocitev za verzologijo povezana na eni strani z njegovim cutom za tisto, kar je po splosnem prepricanju videti obrobno, drobno in nepomembno, na drugi pa z njegovim zavestnim samoomejevanjem na tisto, kar je spoznavajocemu razumu dostopno brez pretencioznih spekulacij. Verz, kitica in rima so sicer videti obrobne reci, vendar pa so izmerljive; ravno prek interpretacije statistik in algoritmov lahko pokazemo, kako te oblikovne prvine kot domala nevidni vzorec (elementaren sistem slogovnih opozicij, zvocno-ritmicna kontura) odlocilno sooblikujejo notranjo organiziranost, povezanost besedila in njegovih sestavin (npr. predstavljenega sveta, junaka in pripovedovalca), njegovo individualno, avtorsko ritmicno normo, njegov smisel, uravnavajo pa tudi oddaljenost besedila od 'naravnih', zivih besedil vsakdanjika, njegovo tipsko vpetost v izrocilo konvencij in norm domacih ali mednarodnih tokov. Skratka, verzno oblikovanje bistveno prispeva k literarnosti besedila in k temu, kako in na kaksnem ozadju ga bralec dozivlja.

Zaradi spoznavnega (interpretacijskega) agnosticizma, zaradi (primerjalne) pozornosti do zvez verza in verzifikacijskih sistemov z jezikovnimi, zaradi preverljivega, razvidnega, algoritemskega identificiranja prikritih vzorcev, ki jeziku in besedilu dajejo pesnisko razseznost, je bil Tone Pretnar verjetno eden izmed najbolj doslednih, metodolosko izciscenih, izvirnih in pomembnih slovenskih dedicev strukturalizma - Saussurovih analiz anagramov, Tinjanovovih razborov ritmicnega impulza, Jakobsonovih natancnih in drobnjavih eksplikacij paralelizmov itn.

Njegova metrika se sicer ne ozira neposredno k tem utemeljiteljem strukturalizma, saj je oprta na novejsa spoznanja poljske verzoloske sole, ki v svojo metodologijo priteguje tudi stevne, statisticne postopke (M. R. Mayenowa in L. Pszczoowska), na dognanja generativne metrike Morrisa Halleja (o predvidljivi distribuciji maksimalnega naglasa in donaglasevanju metricno sibkih polozajev), na dela Miroslava Cervenke, Pavla Trosta in Svetozarja Petrovic'a (ki gredo v smer semantike verznih izrazil, njihove »metametricne funkcije«), uposteva in analizira pa tudi slovensko tradicijo tovrstnih studij (npr. B. Kumerdeja, S. Skrabca, O. Zupancica, K. Streklja, A. Zigona, A. Isacenka, T. Orla, A. Ocvirka, F. Zadravca in B. Merharja). 'Lobiji' specialnih disciplin, kakrsna je metrika, se lahko oblikujejo samo v mednarodnih merilih in prav tam je tudi Tone Pretnar imel svoj pravi resonancni prostor, ki je dodobra spoznal tehtnost njegovih del. Doma mu to ni bilo v tej meri dano - na Slovenskem se toliko bolj kot na Ceskem velja Cervenkova tozba o izumiranju verzoloske obrti in izginjanju specialnih (literarnoteoreticnih) strok, ki se nikomur ne zde dovolj pomembne.

V verzologijo se je Tone Pretnar usmeril ze po diplomi. V studijskem letu 1972/73 se je, obenem z zacetkom svojega dolgoletnega lektorstva, izpopolnjeval v Varsavi, v znameniti 'poljski verzoloski soli' na Institutu za literarne raziskave Poljske akademije znanosti (1972/73) ter postal aktiven in kmalu tudi mednarodno ugleden clan njene verzoloske komisije (od 1981-1991 tudi novosadske, kjer je deloval S. Petrovic'). Sodeloval je pri projektu Slovanska primerjalna metrika in zanj napisal sinteticno poglavje Slovenski verz (Sowianska metryka porwnawcza I., Vroclav 1978; II., Vroclav 1984). Metriki je posvetil svoje magistrsko delo Iz zgodovine slovenskega verznega oblikovanja od zacetkov do Preserna (1980) in doktorsko disertacijo, ki jo je l. 1988 ubranil na varsavski univerzi - Mickiewicz i Preseren: ze studiw nad polskim i soweskim wierszem romantycznym (1987).

Njegove objave v pomembnih slovenskih, poljskih in drugih strokovnih publikacijah (npr. v Slavisticni reviji, Jeziku in slovstvu, zbornikih Obdobja in Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture) se posvecajo trem podrocjem, ki so sinteticno zajeta tudi v zgoraj omenjenih delih: ustroju in zgodovini slovenskega verza, primerjalnim verzoloskim raziskavam ter studijam prevodov leposlovnih besedil iz drugih slovanskih jezikov v slovenscino in iz nje. Gradivsko bogati in novatorski clanki marsikdaj vsebujejo posplositve, ki sodijo v okvire slovanske literarne komparatistike in teorije prevajanja.

Iz teh spisov lahko dobimo ze dokaj celostno sliko o verznih normah in njihovih besedilnih uresnicitvah za velik del slovenske knjizevnosti 18. in 19. st., poleg tega pa se vrsto posegov v zgodovino slovenskega verznega oblikovanja v vseh obdobjih in raznih zvrsteh in vrstah, tudi v zelo nekonvencionalnih polozajih, npr. v pripovedni prozi (ljudsko pesnistvo, protestantska cerkvena pesem, Dev, Kuralt, Kumerdej in drugi razsvetljenci, Jarnik, Preseren, Vraz, Miklosic, Levstik, Askerc, Murn, Cankar, Pregelj, Podbevsek, Rob, V. Zupan, G. Strnisa, V. Taufer, S. Vegri, B. Gradisnik).

Primerjalne verzoloske studije imajo svoj razvidni vrh v disertaciji in v teoretsko izostrenih studijah Metrika prevoda (SR 1978), Kako prevesti retoriko znanstvenega besedila (Slovenski jezik v znanosti, 1986) in Samo v prid, pesnistvo, je tebi groza (o prevodih Mandelstama v slovenscino in poljscino, Slava 1987/88). Literarnozgodovinskim obravnavam poljsko-slovenskih literarnih stikov se posvecajo med drugim razprave o Janu Kasprowiczu pri Slovencih (SR 1984), o korespondecnih stikih J. N. Kamiskega z M. Copom (SR 1985), o znanstveni, publicisticni in leposlovni dvojezicnosti Vojeslava Moleta (SSJLK 1985).

Tone Pretnar, ki je bil med redkimi slovenskimi filologi, sposobnimi in pripravljenimi veckrat pisati v navezi s kolegi, je skupaj z Miranom Hladnikom uredil Gradnikovo Zbrano delo (I., 1984, II., 1986) ter svoje pocetje reflektiral v predavanjih o tekstologiji in v nekaterih studijah (npr. Bravnicarjevi posegi v besedilo Cankarjevega Pohujsanja, SR 1986).

V studijskem letu 1988/89 je Tone postal tudi clan urednistva nase revije, v kateri je sodeloval od l. 1971/72 dalje z nad tridesetimi prispevki (razpravami, clanki, recenzijami in prevodi) z vseh podrocij, s katerimi se je ukvarjal. V urednistvu je skrbel tako za slovensko kot za primerjalno slovansko knjizevnost vse do 1992/93, ko je odpotoval na Poljsko in je njegov zacasni odhod (tudi iz nasega urednistva) postal vsecasni.