|
Kodni sistem Slovenska knjizevnost Avtorji Urednistvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo Ocene in porocila |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
| Miha Javornik |
O razpotjih sodobne ruske literature
V ruskem (literarnem) revijalnem tisku zadnjih nekaj let vzbujata pozornost dve razmisljanji o vlogi in polozaju sodobne ruske literarne produkcije, objavljeni v reviji Znamja (Znamenje oz.Zastava) v zacetku 1991. leta. Razmisljanji poosebljata dve svetovnonazorski opredelitvi in dve razlicni videnji razvoja ruske literature, kakor se kaze dvema generacijama ruskih piscev. Prvo --- provokativno in polemicno --- pisanje M. Epstejna1 sinteticno govori o poetoloskih, estetskih in svetovno nazorskih pogledih najmlajse generacije ruskih literatov.2 Druga razprava, ki je nastala kot polemika na prvo, prinasa razmisljanje I. Dedkova Med preteklostjo in prihodnostjo. V njem so stalisca in opredelitve blizu tisti generaciji, ki je dala pecat literaturi v 60. letih in pomembno vplivala na razvoj ruske literature do danes.3
Omenjeni razpravi ne 'poosebljata' samo spora med starejso in (naj)mlajso generacijo ruskih literatov, temvec govorita tudi o navskrizju med tradicionalizmom in t. i. 'novim valom'4 oz. neoavantgardo, o konfliktu, ki se vsaj po mnenju enega vodilnih teoretikov mlajse generacije M. N. Lipoveckega v zadnjem letu vse bolj zaostruje.
Jedro nasprotij med 'tradicionalisti' in 'novim valom' moramo iskati v njihovem razlicnem odnosu do funkcije, ki naj bi jo imela (ruska) literatura v odnosu do druzbe oz. do drugih oblik clovekove zavesti - predvsem do politike in religije. Za literaturo v sestdestih letih (oz. za 'tradicionaliste') je se vedno znacilna zavezanost vzgojni, moralni funkciji, kar je ena temeljnih znacilnosti ruskega leposlovja vse od ruskih klasicnih romanov naprej. Povezava literature in druzbe (politike, ideologije), kot se je vse jasneje kazala v casu po oktobrski revoluciji, ostaja v sestdesetih letih se vedno kot 'ozadje', na katerem nastaja takratna literatura. Literatura sestdesetih je se zmeraj zavezana ideji o kolektivni zavesti, ki jo je nacrtno razsirjala ruska sovjetska ideologija skupaj z obljubo o 'svetli prihodnosti' - misel o sluzenju ideji kolektivnega, ki cloveka vodi v 'svetlo prihodnost', pa je prezemala velika dela socialisticnega realizma.
Kakor je literatura sestdesetih se vezana na ideoloski klise (saj ruski clovek vanj se verjame kot v nekoc obstojeco realnost!), pa se vse bolj utrjuje prepricanje, da je Idejo o svetli prihodnosti treba preoblikovati, jo priblizati cloveku, saj, taka kot je, v zivljenju postaja neuresnicljiva in s tem vse bolj utopija. Sestdeseta leta v ruski kulturi so cas, ko se literatura pricenja zavedati utopicnosti idej Velikega oktobra, je pa hkrati nanje se toliko organsko vezana, da se vpliva ne more otresti. Nastaja neke vrste hibridna literatura s poudarjeno socialno funkcijo, hkrati ko se nacelo 'kolektivnega' vse bolj umika 'individualnemu', to pa pomeni tudi ponovno poudarjanje eticne funkcije (tokrat z drugega vidika). Literatura sestdesetih let, ki skusa oziviti rusko socialisticno utopijo, ji pridati elemente cloveskega (jo humanizirati), tako zagovarja tisto idejo, ki jo poznamo kot socializem po meri cloveka.
Prav clanek I. Dedkova svojevstno ponazarja zgoraj zapisano. Dedkov namrec govori o vlogi literature, ki naj bi bila zrascena s »konkretnostjo realnega zivljenja, z realno epoho, z realno clovekovo mislijo«, saj drugace po njegovem mnenju literature ne more biti.
Drugace - v nasprotju z generacijo sestdesetih let - pojmuje (vsaj na deklarativni ravni) literaturo najmlajsi rod ruskih pisateljev - 'tridesetletniki'. Ce naj bi 'tradicionalisti' bili vezani na konkretno realnost, iscejo 'tridesetletniki' edino (se) mozno oporo literaturi v neskoncnosti kulture. Po njihovem mnenju literatura prihaja v fazo, ko se osvobaja moralno-vzgojno-razsvetljenske vloge, ki jo je v ruski zgodovini imela, zavezanost druzbeni ideji oz. resnici drzave lahko zamenja le kategorija t.i. umetniske resnice.
Ozadje omenjene umetniske drze ni tako nedvoumno, kot se na prvi pogled dozdeva, v resnici namrec zahteva obsirnejso predstavitev oz. veliko previdnosti pri opredeljevanju, ki je na tem mestu lahko le smernica nadaljnjemu razmisljanju. To, da literatura opusca vlogo in vrednosti, ki jo je v ruski zgodovini imela, naj bi namrec po mnenju 'tridesetletnikov' (M. Epstejna kot njihovega vodilnega teoretika!) pomenilo tudi priblizevanje koncu literature. Ce naj bi bila se v 60. letih torisce razlicnih dejavnosti, izraz, ki je v sebi vkljuceval politiko, religijo, sociologijo, filozofijo /.../, je v zdajsnjem casu ze (tako rekoc) osvobojena (kar pa naj bi v resnici pomenilo tudi priblizevanje njenemu koncu). V demokratizaciji zivljenja, ko se razlicne oblike clovekove zavesti in dejavnosti osamosvajajo, ostaja literaturi le jezik kot (po Epstejnu) neki minimum in poslednje podrocje, na katerem naj bi lahko samo se razpravljala o pogojih svoje kapitulacije. Provokativna in (razumljivo) polemiko vzbujajoca Epstejnova misel ima svoj pandan v najradikalnejsi, neoavantgardisticni (po Epstejnu tudi poslednji!) fazi ruske literature - v ruski razlicici konceptualizma...
Opombe
