Govorno vedenje pri Slovencih v Nemciji^*

V prvih poglavjih obravnavam temeljna teoreticna izhodisca za proucevanje dvojezicnosti, jezikovne spremembe, ki so posledice spremenjenih govornovedenjskih navad, in vplive na prevlado enega izmed jezikov. Poskusala sem podati splosen okvir izseljenceve dvojezicnosti, za tem pa sem opisala rabo slovenscine pri Slovencih v Nemciji. Sledi kratek pregled migracijskih tokov, prostorske razporejenosti in vrste zdruzevanj Slovencev v Nemciji.

V empiricnem delu sem raziskala govorno vedenje dolocene sociolingvisticne skupine: Slovence sem poiskala v avgustu in septembru 1991 v zahodni Westfaliji, podatke pa sem pridobila z anketno metodo.

1  Sociolingvisticno raziskovanje izseljenske problematike

Videti je, da se izseljenci v razlicnih jezikovnih okoljih na razlicne nacine integrirajo v novo druzbo. Zato se jezikovni problemi posameznih jezikovnih skupnosti med seboj razlikujejo. Drugacna je npr. raba slovenscine pri nasih izseljencih v Argentini, Ameriki, Franciji ali Nemciji. Zato je potrebno raziskovati vsako podrocje posebej.

Na zacetku je treba omeniti, da je sociolingvisticnih raziskav s tega podrocja na Slovenskem malo. Oris jezikovne problematike slovenskih izseljencev je na podlagi raziskave konkretnega stanja podala Ingrid Slavec leta 1982 v knjigi »Slovenci v Mannheimu«.² Nekaj raziskovalcev je obravnavalo tudi jezikovno problematiko pri slovenskih izseljencih v Ameriki, npr. Joseph Paternost³ in Nada Sabec⁴.

Obravnava problematike govornega vedenja Slovencev po svetu temelji na spoznanju, da je izseljenec govorec dveh jezikov. Obvladuje svoj materni jezik, poleg tega pa se mora nauciti tudi jezik druzbe, v kateri se naseli. Zato je opredeljujoca lastnost njegovega jezikovnega polozaja dvojezicnost. Nase raziskovanje se tako uvrsca v tisti del sociolingvistike, ki se ukvarja z jeziki v stiku. Teoretska podlaga za naso obravnavo pa so Weinreichova spoznanja o dvojezicnosti.

2  Stik jezikov in jezikovne spremembe kot posledica jezikovnega stika

V delu »Languages in contact« (1953) je Uriel Weinreich temeljno opredelil pojem jezikovni stik. Jezika oziroma jeziki so v stiku takrat, kadar jih izmenicno uporablja ista oseba, ta pa jih rabi v stiku z drugim govorcem. To pomeni, da mora govorec oba jezika obvladati, poleg tega pa mora znati preklapljati iz enega v drugega. Govorec rabi enega izmed sticnih jezikov, ko se pokaze potreba po preklapljanju, torej v doloceni govorni situaciji. Preklapljanje kodov pa pri govorcu pogosto pripelje do sprememb v rabi jezika oz. do interference.

Interferenco kot spremembo jezikovne norme spremljajo se druge spremembe, ki se kazejo v celotnem jezikovnem vedenju govorca in njegovem pojmovanju lastnega jezika. Nastajajo zaradi vpliva dejavnikov, ki obstajajo zunaj samega jezikovnega sistema in jih je mogoce najti v druzbenem okolju ter v dusevnih lastnostih dvojezicnega govorca.⁵ Govorimo lahko o dveh interferencah, o jezikovnosistemski in socio-kulturni. Zaradi vpliva omenjenih dejavnikov lahko zacne dvojezicni govorec uporabljati L₁ drugace, kot ga je pred tem⁶: kadar bi bila mogoca raba L₁, govorec namesto L₁ uporabi L₂. Gre za spremembo govornega vedenja. Ce je taksna raba stalna, lahko po dolocenem trajanju stika vlogo maternega jezika prevzame L₂. Sticna jezika se zamenjata: L₂ pridobi funkcije L₁, to pa pomeni, da je L₁ potisnjen v polozaj L₂. Postopek zamenjave lahko tudi formaliziramo:

L₁¹ -> L₂² : L₂¹ -> L₁².

Sama dvojezicnost oz. interakcija jezikov z vplivi omenjenih zunajjezikovnih razmer pa ni dovolj, da zacne govorec svoje govorno vedenje spreminjati in mesto L₁ prepuscati L₂. Pri tem ima posebno vlogo razmerje med L1 in L2 pri posameznem govorcu. Jezika zavzemata pri bilingvistu dolocen status. To, da je eden izmed jezikov za njegovega nosilca pomembnejsi, nadrejen drugemu jeziku, imenuje Weinreich »dominantnost«. Na prevlado enega od jezikov vpliva vec zunajjezikovnih dejavnikov. Delimo jih na zunanje, ki so del govorcevega socialnega okolja (pravni status govorcevih jezikov v drzavi, druzbeno vrednotenje dvojezicnosti, druzina in prijatelji, delovno mesto, sola, cerkev, drzavni uradi, mnozicni mediji itd.), in notranje, ki so neposredno odvisni od govorca samega (primarni: izrazna zmoznost, sposobnost preklapljanja kodov, zmoznost ucenja drugega jezika, zaporedje ucenja jezika in starost v casu ucenja , vrsta jezikovne rabe, specializirana raba jezikov; sekundarni: stopnja jezikovne in kulturne zavesti, »uporabnost« jezika za namene sporazumevanja, custvena navezanost idr.).

Govornovedenjske spremembe pa so mocno odvisne tudi govorceve lastne naravnanosti do dvojezicnosti oziroma do jezika, ki je drugemu podrejen. Nizka jezikovna lojalnost⁷ lahko kaze na izgubljanje podrejenega jezika, visoka pa lahko oznaci drugacno tendenco: prizadevanje za ohranitev dvojezicnosti.

3  Dvojezicnost slovenskega izseljenca v Nemciji

Med vkljucevanjem v novo druzbo je bilo izseljencem nemogoce obdrzati delovne navade, pa tudi dom in druzino taksne, kakrsni so bili v domovini, ce so si hoteli zagotoviti cim boljse zivljenje. Popolnoma so se morali prilagoditi novemu jezikovnemu in socialnemu okolju, s tem pa so se spreminjale tudi govornovedenjske navade. Te so med drugim lahko pomenljiv pokazatelj stopnje njihove prilagoditve novi druzbi.

3.1  Dolocitev vrste izseljenceve dvojezicnosti

Izseljenec pride kot govorec L₁ iz dezele z L₁ v novo dezelo z L₂. Zaradi integracije v novo druzbo se mora (bolj ali manj) nauciti L₂. Dvojezicnost je lahko samo enosmerna, saj se govorci L₂ ne naucijo L₁. Novo druzbeno okolje se mu ne prilagaja, tudi ce je izseljencev vec. V takih razmerah je razumljivo, da je nosilec dvojezicnosti posameznik; vsak posameznik namrec po svoje uresnicuje svojo dvojezicnost, ceprav zivi v ozji jezikovni skupnosti, npr. druzini. (Taksna jezikovna skupnost ne pomeni enote za kolektivno dvojezicnost, ker gre pri slednji za zgodovinski stik jezikov.) Vzrok, da ne more tvoriti sirse jezikovne skupnosti, je tudi prostorska razseljenost in manj pogosti stiki z drugimi izseljenci, ceprav se z njimi povezuje. Prav zaradi tega lahko pri izseljencu govorimo o »izoliranem« dvojezicnem posamezniku⁸ ali, ce jih je vec, tudi o izolirani jezikovni skupnosti.

Izseljencevo dvojezicnost lahko poimenujemo izolirano individualno (posameznikovo) dvojezicnost.

3.2  Podrocja jezikovne rabe

3.2.1  Podrocja rabe L₂

Izseljenec uporablja L₂ pri vsakem stiku z monolingvistom, govorcem L₂. Glede na podrocja jezikovne rabe (kot jih navaja Fishman⁹: druzina, prijatelji, delo, sola, cerkev) je z L₂ zasedena celotna javna sfera. Tako se rabi L₂ na delovnem mestu, v tujem izobrazevalnem procesu, cerkvenem zivljenju nove dezele, politicnem zivljenju, upravi, v gospodarstvu, morebiti tudi v vojski (ter med »prijatelji«, ce gre za stik z enojezicnim govorcem L₂). Pomembno vlogo imajo tudi mnozicna obcila, ki so namenjena javnosti, z vidika izseljenca pa se pojavljajo predvsem v njegovem privatnem zivljenju, torej tam, kjer ima moznost rabiti L₁. Z L₂ je tako zapolnjena vecina izseljencevega dneva. Moznost L₁ je funkcinalno omejena, vezana na zasebnost.

3.2.2  Podrocja rabe L₁

Tudi znotraj zasebne sfere, kjer bilingvist med jezikoma izbira, lahko dolocimo podrocja jezikovne rabe. Poleg »druzine« in »prijateljev« je sem mogoce pristeti se slovenske institucije: slovensko cerkveno organizacijo, dopolnilni pouk slovenskega jezika in kulture ter slovenska drustva (gl. 4.2).

Vendar pa ta podrocja ne dosegajo vseh izseljencev, saj so:

1. lokalno omejena na bolj ali manj dolocen geografski prostor (odvisno od mobilnosti institucije) in zaradi tega ne morejo vkljuciti vsakega izseljenca;
2. izseljenec se kljub njihovemu delovanju ne giblje v njihovih okvirih.

Ugotovimo lahko, da se s slovenskimi institucijami znotraj zasebne sfere izseljenca odprejo polozaji jezikovne rabe, za katere je znacilna tako formalnost kot neformalnost. Formalni polozaji so sicer predvideni za podrocje javnosti, vendar jih dejavnosti teh institucij omogocajo tudi znotraj zasebne sfere. Gre za neke vrste »javnost« znotraj zasebnosti. Formalnost polozaja v dejavnosti slovenskih institucij pa implicira rabo jezika L₁. Tako se ucni proces dopolnilnega pouka, liturgija in razne prireditve izvajajo v slovenskem jeziku.

V polformalnih govornih polozajih poteka zaradi govorne situacije, predvsem zaradi prostorskih okvirov in namena srecanja, ki ga slovenska organizacija pripravi (npr. pri druzabnih igrah, zdravicah, predstavljanju ipd.), sporocanje v L₁.

V neformalnih polozajih prihajajo izseljenci v stik z drugimi Slovenci, takrat imajo moznost izbirati med dvema jezikoma. Institucionalni okviri v neformalnih polozajih ne dolocajo rabe zgolj enega jezika, vendar pa izseljenca motivirajo, da uporablja L₁.

Za izoliranega dvojezicnega posameznika smo poskusili sestaviti naslednjo shemo podrocij jezikovne rabe¹⁰:

Za izseljenca prve generacije je znacilno, da izvorno druzbo zapusti z druzino ali pa da jo v tujini sele ustvari. V prvem primeru vplivajo na govorne navade vedenjski vzorci iz domovine, v drugem pa so ti vzorci v interakciji z novimi, tako da so tudi vplivi nekoliko drugacni. Pri otroku izseljencev (druga generacija) je druzina ze od rojstva (oz. od zgodnje mladosti) integrirana v okolje L₂, zato ima to nanj drugacen vpliv kot na njegove starse. Otrok namrec nima izkusenj z okoljem L₁. Tako ima druzina pri otrokovem ucenju in rabi L₁ primarno vlogo. Govornovedenjski vzorec starsev in njihova jezikovna lojalnost navadno mocno vplivata na otroke, kasneje pa tudi stiki z dvojezicnimi znanci, prijatelji.

3.2.3  Raba L₁ in pomen dominantnosti

Jezikovno znanje, ki je lahko pri nekaterih govorcih vezano na stopnjo obvladovanja diasistema L₁, je prvi pogoj za jezikovno rabo.¹¹ Zanje je lahko omejeno samo na doloceno vrsto rabe, npr. samo govorno. Lahko je omejeno na izbrano temo (specializirana raba jezika). Poleg tega, da govorec jezik obvlada, mora biti zanj raba L₁ samoumevna; jezikovno rabo motivira torej govorceva lojalnost do L₁. Dejanska raba pa je mogoca samo v stiku z dvojezicnim naslovnikom oziroma govorcem L₁. (Seveda lahko bilingvist diferencira rabo tudi glede na sogovorca.) Tako se v dolocenem segmentu zivljenja, v zasebni sferi, govornovedenjske navade ohranjajo.

Ker je vsa javna sfera pokrita z rabo L₂, vidimo moznost ohranjanja L₁ v prevladi L₁ v govorcevem zasebnem zivljenju, kjer lahko izseljenec med L₁ in L₂ izbira. Zato nas zanima, kako vpliva dominantnost L₂ v javni sferi na rabo L₁.

4  Slovenci v Nemciji

4.1  Kratek oris slovenskih selitvenih tokov v Nemcijo

Kontinuirano izseljevanje v Nemcijo se je zacelo ze v osemdesetih letih prejsnjega stoletja, okrepilo se je z gospodarsko krizo v tridesetih letih; v petdesetih in zacetku sestdesetih let je bilo pogosto ubeznisko, legalno pa po letu 1962. Takrat se je zacelo najmocnejse izseljevanje iz ekonomskih vzrokov; trajalo je od l. 1973, ko je ZRN zaprla dotok tuje delovne sile iz drzav, ki niso clanice EGS.

Slovenci so danes raztreseni v vecjih in manjsih skupinah po vsej Nemciji, manj pa jih je v dezelah bivse NDR. Sprva so bili izseljenci skoncentrirani v Porurju, z leti pa se je stopnjevalo razseljevanje po vsej drzavi. Najmocnejse je bilo s severa proti jugu (Stuttgart, München). Stevilo vseh izseljencev v Nemciji se danes giblje med 55.000 in 40.000; v Westfaliji npr. ocenjujejo, da jih je 10.000.¹²

4.2  Zdruzevanje Slovencev v Nemciji

Vzrok, da izseljenci iscejo medsebojne stike, je treba iskati v posebnosti njihovega polozaja, to je v posledicah diaspore v narodnem, jezikovnem, socialnem, verskem in kulturnem smislu. Eden od odlocilnih dejavnikov pri povezovanju in organiziranju izseljencev v skupnosti je njihova razseljenost. Kljub sorazmerno velikemu stevilu izseljencev jih je prakticno tezko organizirano povezovati. Kjer je Slovencev manj, je tudi srecanj manj oziroma so bolj poredka. Pobudo za zdruzevanje so dajali tako izseljenci kot maticne ustanove. Zdruzujejo se v drustva, slovenske pevske zbore, povezuje jih delovanje slovenskih duhovnikov in slovenski ucitelji.

• Dopolnilni pouk slovenskega jezika in kulture organizirajo slovenske oblasti po Evropi ze vec kot dve desetletji. Trenutno deluje v Nemciji 25 slovenskih uciteljev. Pouk se navadno izvaja enkrat na teden, stevilo ur pa je odvisno od stevila otrok. Pouk je neobvezen, zato vsi slovenski starsi ne posiljajo otrok, ceprav imajo za to moznost. V nekaterih krajih je skupina heterogena tako po starosti kot po obvladovanju slovenskega jezika in je pouk zato otezen.

• Slovenska drustva organizirajo sportne prireditve, izlete, na svoje prireditve vabijo kulturne in umetniske ustvarjalce iz Slovenije. Poseben problem je mladina, ki se zacenja po koncanem solanju oddaljevati od dela drustev.

• Poglavitna naloga slovenskih duhovnikov je bila skrbeti za versko zivljenje Slovencev, zato je bogosluzje v slovenscini. Prva slovenska zupnija v Nemciji je nastala ze leta 1958. Sedaj je v Nemciji duhovnikov enajst. Vsak od njih ima v vecjih krajih vsako nedeljo slovensko maso, kjer pa je Slovencev manj, je masa enkrat ali dvakrat na mesec. Njihovo delo pa zajema tudi socialno podrocje, npr. duhovniki posredujejo pri oblasteh, kar zadeva iskanje zaposlitve, prevajajo dokumente ipd.; organizirajo mnozicne prireditve verske ali posvetne narave; vecina duhovnikov vodi za mladino t.i. »sobotno solo«, ki poleg verouka zajema tudi pouk slovenscine.

Zaradi novih druzbenih razmer v Sloveniji pa je med posameznimi institucijami ze tesnejse sodelovanje.

5  Raziskava govornega vedenja pri izseljencih v Nemciji

5.1  Sociolingvisticna skupina

Sociolingvisticna skupina, ki jo proucujemo, so izseljenci in njihovi potomci v Nemciji. Da bi kolikor mogoce zagotovili homogenost skupine, smo izseljence poiskali na sklenjenem obmocju in v dolocenem casu (avgusta in septembra l. 1991). Izbrano obmocje lezi v zahodni Westfaliji. Razdelila sem ga na dve obmocji: obmocje Aachna in obmocje Essna z okolico. Ta delitev se zdi smiselna zaradi slovenskih institucij na tem podrocju.

Na aachenskem obmocju so slovenski izseljenci redkeje poseljeni. Tu ni slovenskega dopolnilnega pouka, tu ni drustev, Slovenci se enkrat na mesec zbirajo pri slovenski masi v Eschweilerju, duhovnik pa prihaja iz Oberhausna. Prejemajo slovenski tisk, informacije o dogajanju med Slovenci na sirsem obmocju dobijo pri masah ali pa z zupnijskim glasilom. Stiki so predvsem zasebni.

Essensko obmocje je s Slovenci mnogo bolj poseljeno. Tu so slovenska drustva, slovenski zupnijski urad v Oberhausnu (z rednim bogosluzjem in slovensko zupnijsko solo), sola z dopolnilnim poukom slovenscine (pouk izvajajo slovenski ucitelji na osmih krajih!) ter konzularno predstavnistvo. Slovenci imajo tu vec moznosti za zdruzevanje. V zadnjem casu se med sabo povezujejo tudi te ustanove.

Za informatorje se nam zdijo primerni vsi, ki imajo ze izoblikovano jezikovno zavest. Zato smo kot pogoj izbrali koncano osnovno solo. Upostevali smo torej:

1. izseljence, ki so osnovno solo obiskovali v Sloveniji in je njihov materni jezik slovenscina, po osnovni soli pa so se preselili v Nemcijo; te izseljence stejemo za prvo generacijo;
2. potomce teh izseljencev, ki so osnovno solo obiskovali ali v Sloveniji ali v Nemciji.

Sociolingvisticna skupina ni dolocena z znanjem slovenscine, dolocenim drzavljanstvom, stopnjo izobrazbe ali poklicem. Vanjo so vkljuceni tudi tisti, ki solanja se niso koncali. Pri raziskavi prav tako ne upostevamo razlik med predvojnimi in povojnimi izseljenci.

5.2  Metoda raziskave

Za raziskavo sem izbrala anonimno anketo. Obsegala je 48 vprasanj o znanju slovenscine in njeni rabi (v druzini, glede na govorca, izbrano temo), o jezikovni zavesti, mnenju o slovenscini in izrazni (pisni zmoznosti). Z izseljenci nam ni uspelo posneti tudi pogovora, saj tega niso zeleli.

5.3  Potek anketiranja

Na obmocju Aachna smo obiskali manjsa mesta: Eschweiler, Düren, Stolberg, Gressenich, Setterich, Aachen; na essenskem obmocju pa Essen, Krefeld, Wetter, Oberhausen in Gütersloh.

Na aachenskem obmocju je bilo osebno opravljenih 60 anket, od tega sest izseljencev ankete ni hotelo izpolniti. Do teh izseljencev sem prisla sama prek osebnih znanstev in s pomocjo sorodnikov ali znancev teh prvih anketirancev, ki so mi svetovali, kje je se mogoce najti slovenske izseljence; ker imajo izseljenci enkrat na mesec na tem podrocju slovensko maso, sem pri tem srecanju pridobila se nekaj ljudi. Tako sem tu opravila 54 anket.

Na essenskem obmocju mi je pri zbiranju anket pomagal izseljenski duhovnik Janez Pucelj iz Oberhausna, ki ima zelo dober pregled nad slovenskimi izseljenci in je na razlicne naslove odposlal 110 anket, od tega smo jih prejeli 37.

V prvem primeru sem stik z informatorjem vzpostavila osebno: z vecino ljudi sem se vnaprej dogovorila za srecanje. Na essenskem obmocju je imel duhovnik Pucelj za osebno anketiranje manj casa: informatorji so nam morali ankete poslati, zato so nam jih vrnili manj.

5.4  Anketa

5.4.1  Obdelava podatkov

Izseljence, ki smo jih zajeli, sem razdelila na skupino z aachenskega in skupino z essenskega obmocja; skupini sem med seboj primerjala. Prav tako primerjamo stanje pri prvi in drugi generaciji. Rezultate ankete smo obdelali v okviru vprasanja, glede na izobrazbo, znanje slovenskega jezika, pa tudi glede na nekatere druge odgovore. Analiza je potekala racunalnisko.

Stevilo anket glede na starost in obmocja

stevilo anket	skupaj	1. generacija	2. generacija
aachensko obmocje	54 (59 %)	27 (29,7 %)	27 (29,7 %)
essensko obmocje	37 (41 %)	23 (25,2 %)	14 (15,4 %)
skupaj	91 (100 %)	50 (54,9 %)	41 (45,1 %)

Informatorjev, ki so se sicer rodili v Sloveniji, osnovno solo pa so obiskovali v Nemciji, je 15. Tudi te informatorje uvrscamo v drugo generacijo. V Nemciji je rojenih 23 ali 25,3 % anketiranih.

5.4.2  Podatki o informatorjih

• Starost: Povprecna starost informatorjev je 39 let. Povprecna starost prve generacije je 50 let, druge pa 25 let.

• Leto prihoda v Nemcijo: Prva generacija se je izselila v letih 1953-1978. V povprecju zivijo izseljenci v Nemciji ze 24 let.

• Obiskovanje osnovne sole: v Nemciji: 37 (40,7 %); delno v Nemciji in delno v Sloveniji: 4 (4,4 %); samo v Sloveniji: 50 (54,9 %).

• Izobrazba: V prvi generaciji prevladujeta osnovna in poklicna sola (36 ali 72 %), samo 4 (8 %) imajo visjo ali visoko izobrazbo. (Zal mi ni uspelo priti v stik z vec izseljenci, ki imajo visoko izobrazbo. Mozno pa je, da jih je v tem delu Nemcije zelo malo.) Pri drugi generaciji je slika drugacna: visoko izobrazbo bo imelo 30 % anketiranih.
  Zanimivo je to, da je vecina prve generacije koncala svoje izobrazevanje ze v Sloveniji in se v Nemciji niso izpopolnjevali. V Nemciji jih je izobrazevanje nadaljevalo samo 9 oz 18 %.

• Ucenje nemskega jezika: Ob prihodu je zelo malo izseljencev znalo nemski jezik. 66 % Slovencev se je nemscine naucilo sele v Nemciji.

Analiza rezultatov ankete potrjuje teoreticna spoznanja iz prvega dela. Med odgovori prve in druge generacije so se pokazale pomembne razlike, prav tako med odgovori skupin z aachenskega in essenskega obmocja.

5.4.3.1  Jezikovno znanje

Podatke o znanju slovenscine smo dobili s testom, s presojo informatorjev, z vprasanjem, v katerem jeziku se lazje izrazajo in o katerih temah se lahko pogovarjajo. Prosili smo jih tudi, naj sestavijo kratko pismo.

1. Informatorje smo testirali s kratkim besedilom, v katerem so morali popraviti napake:

• Midva sma hodila na siht, otroka pa v kindergarten. Tam sta se hitro naucila nemsko.

• Letos so bili nasi snanci na urlaubu v Istri, pa so se iz morja hitro vrnil.

• V nemskih casopisich sem bral od slovenskih razmer. Nasi ljudje se zelo bojijo pred vojaskim nasiljem.

• Pretsetnik Slovenije je sprejel delegacijo, ki je bila do nowinarjev napovedana ze zjutraj. Pogovarjali so se dve ure, vendar stranki niso hotele sprejeti pogoje.

Povprecno stevilo odkritih napak glede na obmocje:

	skupaj	Aachen	Essen
1. generacija	9,3	8,2	10,5
2. generacija	6,2	4,1	10,3

Med rezultatoma obeh generacij je precejsnja razlika. Na obmocju s slovenskimi ustanovami sta rezultata zelo podobna, na aachenskem obmocju pa se povprecji precej razlikujeta. Razlika med obema skupinama mladih je zelo opazna. Na vecje stevilo odkritih napak pri essenski mladini vplivajo dopolnilni pouk slovenscine, povezanost z dejavnostjo slovenskih duhovnikov ali drugih slovenskih institucij. Slednje so spodbuda tudi za starse, da z vecjo rabo slovenscine doma, branjem slovenskega tiska ipd. vplivajo na jezikovno znanje mladine.

Analiza napak:

Dvojezicni govorci najhitreje opazijo nemsko leksiko, pa ceprav jo mnogi v govoru zelo pogosto rabijo.

Za tem je najvec oseb odkrilo crki nemske abecede. Napaki so odkrili kljub pogostemu pisanju v nemscini in branju nemskih tekstov. Pogovorno obliko vrníl je popravila prva generacija, mladi torej ne poznajo distribucije vokalne redukcije glede na jezikovne zvrst. Pri besedi snanci so imeli vec tezav mladi; nanje lahko vpliva nemski crkopis (pripornik s se v nemscini izgovarja zvenece), lahko pa zvenecnosti nezvocnika slusno sploh ne prepoznajo. Predvidevamo, da so transkripcijo pretsetnik slabse popravljali zaradi poznavanja le govorne oblike besede ali pa zaradi slabse pisne zmoznosti. Napako so lahko spregledali tudi zato, ker pri testu niso bili dovolj zbrani ali pozorni.

Zanimivo je, da je razmeroma veliko mladih v primerjavi s starejsimi popravilo narecno obliko sma.¹³

Velike razlike glede na generacijo so pri rabi dvojine (dve ure, stranki niso hotele), mladi so napaki redko prepoznali. Vzroki so slabse znanje slovenskega knjiznega jezika, vpliv nemscine in pa pogosto opuscanje dvojine v slovenskem splosnem pogovornem jeziku. Obe skupini sta le redko prepoznali napacno rabo glagola iz morja, ceprav ne gre za interferenco iz nemscine; vzrok je v glasovni podobnosti s predlogom z, pri nepozornem branju lahko to hitro spregledamo. Tezje pa sta obe generaciji prepoznavali napacno rabo predloznega sklona v kalkiranih zvezah bral od slovenskih razmer (ki ima v nemski podstavi lesen von) in bojijo se pred nasiljem (ki je prevod sich fürchten vor).

Se manj informatorjev je pri negaciji v zvezi niso hotele sprejeti pogoje popravilo napacen sklon predmeta, kar kaze na (ne)znanje knjiznega jezika: gre za mesanje razlicnih vplivov na ravni pogovornega jezika, v katerem se negacija pogosto opusca, in pa za vpliv nemscine, ki taksne oblike ne pozna. Rabo trpnika, ki je v nemscini obicajna, v slovenscini pa manj, je popravil samo en anketirani. V tem primeru (je bila od nowinarjev napovedana) je njegova raba z vrsilcem dejanja v rodilniku celo neprimerna. Vendar pa informatorji trpnika prav zaradi pogoste rabe v nemskem jeziku niso videli kot napako.

Slovenci v Nemciji imajo manj tezav z leksiko, vec pa jih je pri slovenski skladnji. Znanje slovenskega knjiznega jezika je torej ze mocno naceto, merila za slovnicno pravilnost se zgubljajo pod vplivom nemske skladnje. Znanje knjiznega jezika upada, ker imajo informatorji za komunikacijo v slovenscini premalo priloznosti, govornovedenjske navade pa niso dovolj utrjene.

2. Lastna ocena znanja: Celotna prva generacija je odgovorila, da slovenscino pasivno in aktivno obvladuje. Pri drugi generaciji je precej drugace. Na obmocju s slovenskimi ustanovami (Essen) vsi navajajo znanje slovenskega jezika, medtem ko je na aachenskem obmocju popolnoma drugace: samo govorno znanje navaja 48 %, 35 % izseljencev pa slovensko niti ne govori. Samo stirje (17 %) pravijo, da obvladajo slovenscino govorno in pisno. Ocene lastnega jezikovnega znanja se z rezultati testa ujemajo.

3. Na vprasanje, ali se v slovenscini enako izrazajo kot v nemscini, so informatorji odgovorili takole:

a) v nemscini se lazje izrazam kot v slovenscini,
b) v slovenscini se lazje izrazam kot v nemscini,
c) v obeh jezikih se lahko enakovredno izrazam,
c) v slovenscini se sploh ne izrazam.

	skupaj	1. gen.	2. gen.	Aachen	Essen
a)	39 (42,8 %)	9 (18 %)	30 (73,2 %)	19 (70,4 %)	11 (78,6 %)
b)	15 (16,5 %)	15 (30 %)	---	---	---
c)	32 (35,2 %)	26 (52 %)	6 (14,6 %)	3 (11,1 %)	3 (21,4 %)
c)	5 (5,5 %)	---	5 (12,2 %)	5 (18,5 %)	---

Vec kot polovica prve generacije pravi, da se v obeh jezikih enako izraza. Odgovor mlajse generacije o jezikovnem izrazanju je ociten: mladih, ki se lazje izrazajo v nemscini, je vecina (73 %). To velja tudi za drugo generacijo na essenskem obmocju. Znanje torej ne zagotavlja lazjega izrazanja.

4. Jezikovna kompetenca se pokaze tudi pri obravnavi izbranih tem: v slovenscini se lahko pogovarjajo o »vsakdanjih« temah, npr. o gospodinjskih zadevah, vsakdanjih nakupih, znancih, otrocih ali pa o temah, ki se nanasajo neposredno na Slovenijo (mladost, slovenska politika, zivljenje v Sloveniji --- naj opozorim, da smo anketirali kmalu po vojni v Sloveniji l. 1991). Manj pa se (lahko) informatorji pogovarjajo o temah, ki se nanasajo na knjige, sport, kulturo in solanje. Specializacija jezika nastaja pri temah, ki so navezane izkljucno na nemsko druzbeno okolje. V rabo slovenscine vpletajo izseljenci pogosto tudi nemske izraze, ker slovenskih ne poznajo, ker raba nekaterih slovenskih besed ni avtomatizirana (39,6 %) ali ker se tako bolj »natancno izrazijo« (26,4 %).

5. Od znanja je odvisno tudi branje slovenskega tiska: vecja bralnost je seveda na obmocju s slovenskimi institucijami; te slovensko periodiko tudi sirijo. (Slovenskega tiska ne bere 31 ali 34,1 % izseljencev.) Na prvem mestu je verski mesecnik Nasa luc (73,3 %), ki je namenjen slovenskim izseljencem; sledijo mu Druzina (31,7 %) (verski tednik, ki izhaja v Sloveniji), Rodna gruda in Nas delavec (oba po 28,3 %), ki sta prav tako namenjena Slovencem po svetu. Manj pa berejo slovenske dnevne casopise in revije, npr. Delo in Dnevnik (oba po 8,8 %). Iz odgovorov je mogoce sklepati, da slovenskih strokovnih revij ne berejo, zelo slabo pa je tudi z branjem slovenskega leposlovja.

6. Zdomci uporabljajo slovenscino tudi pisno (ce imajo pisno kompetenco), najveckrat v zasebni korespondenci. Prosili smo jih, naj napisejo kratko pismo prijatelju v Slovenijo. Mladina se je tej nalogi najveckrat izognila (Aachen: 70 %, Essen: 50 %). Po pricakovanju je manj slovnicnih napak naredila prva generacija, od mladih pa skupina studentov in dijakov z essenskega obmocja.

5.4.3.2  Raba slovenscine v druzini

1. Polovica druzin z obeh obmocij uporablja oba jezika. Razlika se pokaze pri rabi zgolj enega jezika: essensko obmocje ima malo druzin, ki bi uporabljale samo nemscino (2 ali 5,4 %), ena tretjina pa se pogovarja samo v slovenscini (11 ali 29,7 %). Na aachenskem obmocju je jezik pogovora slovenscina samo pri 8 ali 14,8 %, nemscina pa pri 19 ali 20,4 %. Dejavnost slovenskih ustanov vpliva torej tudi na rabo slovenscine doma.

Razloga za taksno govorno vedenje sta zaporedje ucenja jezikov in prevlada nemscine v javni sferi. Ucenje slovenscine je bilo za vecino starsev samoumevno, zato so otroke ucili slovensko od rojstva. Vendar pa so jih ob tem ucili tudi nemsko. Ker so starsi obvladovali oba govorna polozaja, je to nevtraliziralo rabo slovenskega in nemskega jezika. Tako se je tudi kasneje, ko so se otroci obeh jezikov ze naucili in zaceli obiskovati solo, taksno govorno vedenje (raba obeh jezikov) ohranilo. To kaze na pomembnost funkcije druzine: starsi naredijo v najzgodnejsih otrokovih letih jezikovno izbiro, s tem pa vplivajo pri otroku na razmerje med jezikoma. Hkrati pa je vpliv nemskega jezika iz javne sfere tako mocan, da je nemscina v vsakodnevni komunikaciji za vecino anketiranih nekaj obicajnega.

2. Ce gre za izbiro nemskega partnerja (predvsem pri drugi generaciji), se govornovedenjski vzorec, ki ga je razvila prva generacija in ga prenesla na drugo, ne ohranja. V teh druzinah zaradi integrativnega procesa --- ne glede na dejavnost slovenskih ustanov --- prevladuje nemscina.

5.4.3.3  Raba slovenscine v stiku z drugimi Slovenci

Prva generacija se med seboj pogovarja slovensko, v stiku z drugo generacijo uporablja ob slovenscini tudi nemscino. Specializiranost rabe je se mocnejsa pri drugi generaciji: ta se pogovarja s slovensko govorecim sovrstnikom ali mlajsim od sebe predvsem nemsko, s starejsim pa slovensko ali nemsko.

	1. gen.	2. gen.	Aachen	Essen
mlajsi sogovorec	sl./nem.	nem.	nem.	nem.
sogovorec iste starosti	sl.	nem.	nem.	nem.
starejsi sogovorec	sl.	sl.+sl./nem.	sl./nem.	sl.

Govornovedenjske navade se torej spreminjajo s stikom generacij. Pri drugi generaciji ima integrativni proces ne glede na jezikovno znanje in dejavnost slovenskih ustanov enake posledice.

5.4.3.4  Raba slovenscine in slovenske ustanove

S primerjavo med obema obmocjema smo ugotovili, da je na obmocju s slovenskimi ustanovami jezikovna kompetenca vecja, s tem pa tudi raba slovenscine; slovenske ustanove odpirajo pogostejse priloznosti za rabo. Vplivnost ustanov potrjujejo celo izseljenci sami. Na essenskem obmocju kar 73 % anketiranih meni, da za ohranjanje slovenscine med zdomci poleg starsev najbolj skrbijo slovenski duhovniki in ucitelji.

5.4.3.5  Jezikovna lojalnost

Pri prvi generaciji je videti, da je odnos do slovenscine kot maternega jezika pozitiven. Slovenscina ima status materinscine tudi pri drugi generaciji (26 ali 63,4 %), vendar pa se od tega kar dve tretjini lazje izrazata v nemscini! Za vecino je slovenscina jezik kot vsi drugi jeziki, vendar se nekaterim zdi pomembno tudi to, koliko je mogoce slovenscino uporabljati v mednarodni komunikaciji.

Vecini Slovencev se zdi govorno in pisno znanje slovenscine pomembno, vendar pa drugi generaciji v Aachnu zadostuje le govorno znanje slovenscine (tako 16 ali 59,3 %).

Vecina (60 ali 65,9 %) jih meni, da slovenscine ne pozabljajo. Anketirani bi se v jezikovnem znanju radi izpopolnili (druga generacija: 18 ali 43,9 %), vendar jih je manj med mladimi na aachenskem podrocju. To kaze, da so za vecjo jezikovno lojalnost premalo motivirani.

5.5  Sklep

Iz izsledkov je razvidno, da bo prva generacija uporabljala slovenscino enako kot do sedaj, podobno pa tudi druga v stiku s prvo generacijo. Toda ne glede na dejavnost slovenskih institucij bodo druga in naslednje generacije zaradi integrativnega procesa slovenscino opuscale. Nekaj rezultatov pa je tudi spodbudnih. Mladi imajo o slovenscini pozitivno mnenje. Spodbudna je visoka jezikovna kompetenca dijakov in studentov iz essenskega obmocja.

Menimo, da je slovenscino mogoce ohranjati s sirjenjem delovanja slovenskih ustanov, predvsem dopolnilnega pouka in dejavnosti izseljenskih duhovnikov. Tujejezicno okolje mocno pritiska na posameznega dvojezicnega govorca, zato je za ohranjanje slovenscine oblikovanje slovenskih govornih polozajev nujno. Ohranjanje slovenscine med Slovenci v Nemciji pa je odvisno tudi od aktualnih dogodkov v Sloveniji in njenega mednarodnega polozaja.

Ob analizah posameznih anket se je se pokazalo, da je pri vsakem izseljencu stik jezikov izviren, neponovljiv: pri vsakem se kaze nekoliko drugace. K temu prispeva tudi to, da je njegova dvojezicnost kljub stikom z drugimi Slovenci izolirana.

Verjetno bi anketa, opravljena v kakem drugem okolju, prinesla nekoliko drugacna dognanja, ceprav menim, da lahko stanje v analizirani sociolingvisticni skupini z dolocenim tveganjem posplosimo tudi na druga obmocja po Evropi. Vzorec pa gotovo ne velja za razmere po drugih celinah, saj je tam znacaj izseljenskih skupnosti popolnoma drugacen. Naj za zgled navedem, da so se nekateri izseljenci tja naselili strnjeno, kot skupina, se pravi, da njihova dvojezicnost ni izolirana tako kot pri izseljencih v Evropi.

Osnovna literatura

Fishman, A. Joshua, 1978, Sociologija jezika, Sarajevo.

Gantar, Andreja, 1989, Zavest o slovenskem jeziku in jezikovna kultura Slovencev. Ljubljana, Filozofska fakulteta.Kaucic-Basa, Majda, 1991, Slovenscina kot jezik soseske v Trstu, Magistrska naloga, Ljubljana --- Trst.

Pogorelec, Breda, 1984, K vprasanju bilingvizma in diglosije iz slovenske izkusnje, Nasi razgledi, 31. 12. str. 707.

Pogorelec, Breda, 1990, Sociolingvisticni problemi slovenske etnicne skupnosti v Italiji. Aspetti metodologici e teorici nello studio del plurilinguismo nei territori dell Alpe Adria, 179-193.

Sedmak, Emidij in Danilo Susic, 1983, Tiha asimilacija, Trst.

Zbornik Slovenscina v javnosti, 1983, Posvetovanje o slovenskem jeziku: Portoroz, 14.-15. maja 1979, Ljubljana.

Toporisic, Joze, 1984, Slovenska slovnica, Ljubljana.

Weinreich, Uriel, 1977, Sprachen in Kontakt, München.

Opombe

^*

Razprava je povzetek diplomske naloge Govorno vedenje pri Slovencih v Nemciji, Ljubljana, 1992. Mentorica prof. dr. Breda Pogorelec.

¹

Med raziskovalci migracij in tudi znotraj sirse druzbene javnosti se se razpravlja, kateri izmed izrazov: »Slovenci po svetu«, »Slovenci na tujem«, »emigranti«, »zdomci«, »izseljenci«, »delavci na zacasnem delu v tujini« bi bil najustreznejsi. Tuja strokovna literatura uporablja izraz »migrant«. Uveljavljen pomen »zdomca« temelji na zacasnosti bivanja v tujini in vrnitvi v domovino. Vendar pa pomen ne ustreza vec aktualnemu stanju, ker so se mnogi odlocili ostati v tujini, torej je njihova izselitev trajna in ne samo zacasna. Zato se zdijo najprimernejsi izrazi »Slovenci po svetu«, »Slovenci na tujem« in »izseljenci«, katerih pomeni ne implicirajo pomenske sestavine zacasnosti oz. stalnosti (prim. tudi Slovar slovenskega knjiznega jezika II, 1985).

²

Ingrid Slavec, Slovenci v Mannheimu, Ljubljana, 1982.

³

Joseph Paternost, Slovenian Language on Minnesota's Iron Range: Some sociolinguistic aspects of language maintenance and language shift, General linguistics, 1984, 95-150.

⁴

Nada Sabec, Funktional and structural constranints on slovene-english code-switching, Slovene Studies 1, Ohio, 1988, 71-80.

⁵

U. Weinreich nasteva vec taksnih okoliscin: starost bilingvistov, izobrazbeno strukturo, druzbeni polozaj, trajanje stika, ekonomsko strukturo, razlog za jezikovni stik, kulturno in etnicno pripadnost, povezanost z maticno domovino ipd.

⁶

B. Pogorelec, Sociolingvistika (predavanja na Filozofski fakulteti v Ljubljani v stud. letu 1990/91).

⁷

U. Weinreich, Sprachen in Kontakt, 1977, str. 131.

⁸

B. Pogorelec, po Francescatu, Sociolingvistika (predavanja na Filozofski fakulteti v Ljubljani v stud. letu 1990/91).

⁹

J. A. Fishman, Sociologija jezika, Sarajevo, 1978.

¹⁰

Prim. M. Kaucic-Basa, Slovenscina kot jezik soseske v Trstu, 1991. Tudi: J. A. Fishman, Sociologija jezika, Sarajevo, 1978.

¹¹

M. Kaucic-Basa, Slovenscina kot jezik soseske v Trstu, 1991, str. 21-24. Raba L₁ je definirana glede na govorcevo jezikovno znanje, priloznost za jezikovno rabo in glede na govorcevo jezikovno lojalnost.

¹²

Tako ocenjuje slovenski duhovnik v Oberhausnu Janez Pucelj.

¹³

Fran Ramovs, Morfologija slovenskega jezika, Ljubljana 1947-49, str. 135. Prim. tudi Z. Zorko, Narecna podoba mariborskega predmestja, Jezik in slovstvo 7-8, 1989/90, 170-178.