Ob jubileju profesorja Jozeta Sifrerja

Kdor bi si mislil, da po upokojitvi miruje in se vdaja lepotam gorenjske pokrajine (ze dolga leta zivi v Radovljici), bi se zelo motil. Znova in znova se oglasa v casopisju s svojimi literarnimi ocenami, poleg tega razmeroma pogosto prebirajo njegove kriticne presoje na Radiu Ljubljana; zagotovo najpomembnejse delo pa je urejevanje Finzgarjevega zbranega dela (v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev): doslej je izslo ze 12 knjig. Iskrivih misli, poln volje in moci, pripravljen vsak trenutek prijeti za pero, navdusen nad dobrim, ki se pojavi na slovenskem knjiznem trgu, na tekocem v slovstveni vedi, obcudovalec naravnih lepot (zlasti Gorenjske) --- to in se marsikaj spada h gradivu za temeljitejsi portret nasega jubilanta, o katerem smo trdno prepricani, da se dolgo ne bo odnehal. Razgibano in dokaj naporno sluzbovanje mu je velikokrat jemalo mir in zbranost za strokovno delo, vendar ni premagalo njegove strokovne vneme in ga ni moglo prisiliti, da bi se odrekel svojega prispevka k literanokriticnemu in literarnozgodovinskemu pisanju.

Jubilantovih poskusov na leposlovnem podrocju ni bilo veliko, tako da v tem ni sledil starejsemu bratu Tonetu (1942 je bil ustreljen kot talec v Mauthausnu), ki ga je kot leposlovnega ustvarjalca predstavil France Koblar z izborom v knjigi Kmet in stvari, brat Joze pa je uredil njegovo zbrano delo in ga z naslovom Mladost na vasi izdal leta 1971 pri zalozbi Borec. Pa vendar --- cisto brez leposlovnih objav nas jubilant ni, saj je med drugim leta 1954 izsla njegova daljsa novela Srecanje pod vrhom.

Druga dejavnost, s katero se je ukvarjal le nekaj let, je bila gledaliska kritika: v letih 1955-1957 je v Ljudski pravici, Ljubljanskem dnevniku in Glasu Gorenjske objavljal ocene o predstavah jeseniskega polpoklicnega gledalisca Tone Cufar (strnjeno je prikazal gledalisko dejavnost v sestavku Gledaliska dejavnost na Jesenicah, 1975). Z letom 1957 je zacel prof. Sifrer kriticno spremljati slovensko leposlovno produkcijo in od tedaj do danes je minilo priblizno petintrideset let, knjizevnih ocen pa je okrog 350. V posameznih obdobjih je sistematicno ocenjeval slovenske novitete, in sicer v Nasih razgledih, Nasi sodobnosti oz. Sodobnosti in po letu 1982 v Knjizevnih listih. Rezultat tega dela sta tudi dve knjigi slovstvenih kritik: Literarna mnenja (1968) in Pisatelji in knjige (1988). Tako obsezen literarnokriticni opus ima pri nas samo nekaj kritikov. V svoji kriticni spremljavi je z razclenitvijo skusal prodreti v jedro literarnega dela in ga osvetliti z idejno-sporocilne, kompozicijske in slogovne plati. V delih je iskal inovacije in hkrati posebnosti ter ze znane lastnosti in jih z vrednostno sodbo uvrscal v razvojno verigo slovenske leposlovne besede. Pri tem je bil vedno nacelen, dosleden in s tenkim posluhom za vrednote, ki jih posamezna dela vsebujejo. S svojo kritiko si je prizadeval bralce opozoriti na znacilnosti literarnih del in jih spodbuditi k njihovemu branju. Trudil se je, da bi kar se da razvidno in razumljivo pisal, brez zapletenih in tezko razumljivih miselnih in literarnoestetskih konstruktov. Ena od pomembnih odlik njegovega kriticnega pisanja je jasnost in neposrednost mnenja. S svojim literarnokriticnim opusom si je profesor Sifrer zagotovil nedvoumno in nespregledljivo mesto v povojni slovenski slovstveni kritiki.

Poleg omenjenega je nas jubilant napisal vrsto obseznejsih analiticnih sestavkov, med katerimi se nekateri ukvarjajo s sodobnimi slovstvenimi pojavi in osebnostmi, vendar kljub temu niso brez literarnozgodovinskega pridiha. Sem bi uvrstili npr. tele razprave: Podoba Toneta Sifrerja, Ob smrti Ksaverja Meska, Jermanova podoba v Cankarjevi drami Hlapci, Socialni, zgodovinski in eticni motivi v Bevkovih mladinskih povestih, Podoba Karla Grabeljska idr. (Objavljal je v Jeziku in slovstvu, Sodobnosti, Snovanjih, v Otroku in knjigi idr.) Kot slavist pedagog je svoje bogate izkusnje in poglede predstavil v bolj didakticno obarvanih prispevkih v Jeziku in slovstvu, npr. Seminarske metode dela pri pouku materinscine v gimnaziji, Slavisticna ekskurzija po skofjeloskem podrocju, Od Skofje Loke proti Kranju.

Med najpomembnejsa literarnozgodovinska dejanja profesorja Sifrerja vsekakor spadata monografija o F. S. Finzgarju (zbirka Znameniti Slovenci) in urejanje Finzgarjevega zbranega dela. V monografiji je zaokrozil podobo pripovednika in dramatika Finzgarja, pri cemer je jasno predstavil vso obseznost in globino svojega poznavanja pisateljeve osebnosti in njegovega dela. Urejanje Finzgarjevega ZD pa mu je dalo moznost, da dodobra uveljavi svoje poznavanje razlicnih literarnozgodovinskih postopkov, ki jih pac zahteva edicija. Pri urejanju je pokazal popolno obvladanje gradiva ter smisel za natancnost, kombinacije in logicno sklepanje. Dosedanjih dvanajst knjig je za to nesporen dokaz, se s tremi knjigami, kot jih napoveduje, pa se bo uvrstil med urednike Zbranih del z najobseznejsimi opusi slovenskih klasikov.

Poleg tega je profesor Sifrer uredil (ter opremil s spremno besedo in opombami) izbor Grabeljskovih del z naslovom Velika vera, Finzgarjevo Izbrano mladinsko besedo idr.

Skica za jubilantov portret ne bi bila dovolj popolna, ce ne bi omenjali njegovega delovanja na bibliotekarskem podrocju. Seveda so bila pomembna organizacijska dela, vendar pa je po nasi sodbi trajnejse tisto, kar je publicirano. Sem spadata: Katalog rokopisov NUK v Ljubljani --- Inventarizirano gradivo (1980) in Katalog rokopisov NUK v Ljubljani --- Ms 1000 --- Ms 1170 (1980), vredna navajanja pa sta vsekakor tudi sestavka Slovensko rokopisno gradivo (Zakladi NUK, 1982) in Redki slovenski tiski (Zakladi NUK, 1982). Navsezadnje kaze omeniti tudi to, da je v letih 1979-1985 urejal bibliotekarsko strokovno glasilo Knjiznica. Za svoj prispevek na bibliotekarskem podrocju je prejel Copovo diplomo.

Tako smo preleteli vec kot petinstirideset let jubilantovega ustvarjalnega dela. Napisanega je resnicno veliko in njegova navzocnost v slovenskem kulturnem in slovenisticnem prostoru je dovolj opazna in pomembna. Niti v sedanjosti niti v prihodnosti Sifrerjevega opusa ne bo mogoce obiti. Na koncu jubilantu povejmo, da nikakor ne sme utihniti, marvec mora delo nadaljevati. Zato mu tudi zelimo se veliko zdravja in ustvarjalne volje.