Prvine znanstvene fantastike v noveli Jona Branka Gradisnika^*

Jona je bil svetopisemski prerok iz osmega stoletja pred nasim stetjem. Njegova knjiga je med knjigami prerokov nekaj posebnega. Ni namrec zbirka prerokovih (Jonovih) besed, temvec je poucna in zabavna zgodba. Napisana je bila okrog leta 400 pred Kristusom.³

Jonova zgodba je naslednja. Jahve je Jona poslal v gresno mesto Ninive, da bi oznanjal sodbo. Ninivljani so bili sovrazniki Izraela, zato Jona ni ubogal. Vedel je namrec, da je Jahve dober in usmiljen bog in da bo Ninivljanom prizanesel, ce se bodo spokorili. Jona pri njihovi resitvi ni hotel sodelovati, ker je sovraznikom svojega naroda zelel smrt. Zato je pobegnil z ladjo. Bog pa je poslal vihar na morje in ladja je bila v nevarnosti, da se potopi. Mornarji so vrgli Jona v morje, da bi pomirili bozjo jezo in se resili. Vihar je res potihnil, Jona pa je pozrla velika riba. V tej nadlogi se je Jona spomnil na Boga. Molil je k njemu in mu obljubil, da bo izpolnil vse naloge, ce ga resi. Po treh dneh je riba vrgla Jona na kopno. Drzal je svojo obljubo; sel je v Ninive in oznanjal sodbo. Ninivljani so se spokorili, oblekli so se v rasevino in se postili. Zato se jih je Bog res usmilil in svoje groznje ni izvrsil. Jona je bil zaradi tega tako nesrecen, da si je zelel umreti. Jahve pa mu je pojasnil, da je milostljiv in usmiljen tudi do poganov, ne le do izvoljenega ljudstva, s katerim je sklenil zavezo.

Zgodba Gradisnikovega Jona se zacne s prebujanjem iz teme, iz nica. Lucke njegovega razuma so se prizgale pocasi, kot bi se prebujal iz globoke nezavesti. Najprej je obcutil samo mir in temo, takoj zatem pa mu je seglo v misel, da se mora necesa spomniti in da je to zelo pomembno. To vprasanje je ostalo nepojasnjeno, pojavilo pa se je veliko novih: kdo je, kaksen je, ali ima telo, kaksen je cas... Polagoma se je spomnil svojega prejsnjega zivljenja, a bolj ko ga je spoznaval, bolj ga je zelel pozabiti. Bil je namrec vojak, spominjal se je nasilja in nestetih smrti. V njegovem casu je vojna divjala po vsem osoncju in Jona je kot mlad vojak podpisal, da ga smejo poslati v casovno vojno, spreminjat zgodovino. Vedel je, da je v novem zivljenju na posebnem odposlanstvu, ni pa se mogel spomniti, kdo ga je poslal in cemu. Na lepem so mu zaceli stiskati telo --- sele v bolecini se ga je v celoti zavedel --- krci in zacelo se je rojstvo. Jona je bil otrok, ki je zdaj prihajal na svet. Ko se je rodil, je slisal nemscino, videl moza z brki, koledar na steni, potem pa ga je zagrnila pozaba in iz spomina mu je uslo vse, do cesar se je dokopal v dolgih mesecih osamljenosti. Dojencek je zajokal.

Kdo je Gradisnikov Jona? Ko se je rodil, je slisal prerokovati zdravnika, ces da bo minister. Zdravnik je govoril v nemscini, jeziku, ki je v Jonovem prejsnjem zivljenju veljal za izumrlega. Datum na koledarju je kazal 20. april 1889 --- to je dan Hitlerjevega rojstva. Jona je torej Adolf Hitler.

Oba Jona, preroka in vojaka, druzi podobna usoda. Oba sta bila na posebnem odposlanstvu, oba sta imela dve zivljenji (Bog je dal preroku se eno zivljenje, ko ga je resil iz ribjega trebuha), oba sta bila nacionalista, Jona prerok zidovski, Jona vojak pa nemski.

Oba Jona -- en moz

Nekatera znamenja kazejo, da si Jona nista samo podobna, ampak da sta en moz, ki sizifovsko dozivlja vedno isto usodo.

Na to opozarjajo spomini in razmisljanja Gradisnikovega Jona. Ko je razmisljal, kaj pomeni drhtenje in mehka temina, ki ju je edina cutil iz zunanjega sveta, mu je prisla na misel primerjava, da je tako kot v trebuhu neznanske zivali. Zelo nenevadno je, da clovek pomisli na kaj takega, ker obicajno nismo pojedeni in ne razmisljamo o tem, kako je v zivalskih trebuhih. Jona pa je imel to izkusnjo, ceprav pred priblizno 2700 leti.

Jona se je spominjal tudi ljudi, ki so v brezglavem strahu bezali pred necim, cesar on ni mogel videti. Ta spomin bi lahko bil iz prihodnosti --- iz njegovega vojaskega zivljenja, ali pa iz preteklosti, iz preroskih dni. Takrat je oznanjal sodbo, torej je moral imeti jasno predstavo o katastrofah, ki so si jih ljudje takrat razlagali kot posledico bozje jeze.

Tik pred rojstvom pa je Jona dozivel razsvetljenje. Pred seboj je videl ves svet. Svet je bil bolecina. Vojna je bila po vsem osoncju. Ljudje so umirali v vseh razlicicah, vsak je prezivel tisocero smrti. Ni bil samo en svet, ki je dozivljal grozo, bilo jih je nesteto.

Vojna je trajala ves cas. Atlantida je nestetokrat propadla, nestetokrat zrasla iz morja. Dinozavri so spet teptali zemeljsko oblicje. Ognjeniki, Hanibal, ki zavzame Rim. Robespierre, ki vedno znova giljotinira Dantona. Kolumb odkrije Ameriko, kdaj drugic ga kralj zavrne ali pa se njegova ladja potopi sredi Atlantika, navrtana od neznane roke... Svet se je nenehno oblikoval... In kaj bo spremenil on? Kam gre? V kateri cas, na katero izmed moznih Zemelj? Kaksen je ukaz, zapisan v njegovo DNA? (str. 47)

Drugacen pogled na nacizem

Jona prerok v svojem »prvem zivljenju« (preden ga je pozrla riba) ni hotel resiti smrti sovraznikov svojega naroda. Kaj natanko je pocel Jona vojak v svojem prejsnjem zivljenju, ni jasno. Spominjal se je nasilja, posilstev, mucenja. Prav tako nam ni znan sirsi kontekst vojne. Vemo samo, da sta se nasprotni sili bojevali na smrt, dokler bi ne bila ena izmed njiju dokoncno porazena.

Povezavo med prerokovim in vojakovim prvim zivljenjem lahko najdemo tako, da sklepamo na podlagi njunih drugih zivljenj. V drugem zivljenju je prerok postal na neki nacin Ninivljan, namrec njihov dobrotnik in resitelj. Vojak pa je v drugem zivljenju postal Nemec. Oboji, Asirci in Nemci, so Zide ogrozali. Asirci so si v Jonovem casu za priblizno dvesto let podjarmili Izrael in druga kraljestva v Siriji in Palestini. Plenili so domove in mesta, nepokorne ljudi pa vodili v suznost. Zidje so si to nesreco --- tako kakor vse druge --- razlagali kot bozjo kazen za svoje grehe, kot kazen za odmik od prave vere in izpolnjevanja zaveze. Asirce so imeli za bozji bic, ki je kaznoval izvoljeno ljudstvo, ker je zaslo s prave poti⁴. Podoben odnos so imeli Zidje do nacizma v drugi svetovni vojni in tudi zato so tako vdano odhajali v smrt.

Bog je torej uporabljal druge narode, da je svoje ljudstvo s kaznijo preusmeril in spet priblizal svojemu nacrtu. Asirce in Nemce pa je kasneje, ko je bil njegov nacrt dosezen, hudo kaznoval za njihovo okrutnost. Asirce so napadli Babilonci, jih pregnali z zasedenih ozemelj, Ninive pa do tal razdrli. Kdaj kasneje bomo izvedeli, kaj se bo zgodilo z Nemci --- vojak se je spominjal, da je v njegovem prejsnjem zivljenju nemscina veljala za izumrli jezik (to je bilo v tretjem tisocletju). Lahko si predstavljamo, da je to veljalo tudi za nemski narod, ker se zdi nemogoce, da bi se tako velik narod ohranil, jezik pa kar opustil ali ga zamenjal z drugim. Bog bo torej kaznoval tudi Nemce.

Zdaj se lahko vprasamo, zakaj je Gradisnik posla svojega Jona v preteklost. Morda je odgovor ta, da je hotel ponoviti prerokovo zgodbo in dogajanje ob njej v celoti. Pomembna stvar v prerokovi zgodbi je bila, da so bili Asirci za svojo okrutnost kaznovani, ceprav sele po prerokovi smrti. Jona vojak se iz prihodnosti spominja, da se je Nemcem godilo enako, vsaj namig je taksen. To dogajanje je Gradisnik lahko postavil samo v prihodnost.

Zakaj ni postavil v prihodnost celotnega dogajanja? Zato, da je lahko preroka Jona primerjal s Hitlerjem. Bralec, ki na koncu novele razvozla uganko, kdo je novorojencek, ki »bo se za ministra«, dobi s tem informacijo, ki obarva novelo cisto drugace. To ni vec nekoliko eksoticno besedilo o reinkarnaciji, o hkratnem obstajanju vzporednih svetov in o casu, ki ne tece vedno »od prej k zdaj«, kakor je upal Jona. Ce poznamo ozadje, novela vse te pomene ohrani, hkrati pa jih naveze na konkretne zgodovinske okoliscine, osebe in dogodke. Ti so s tem interpretirani drugace, kot smo o njih vajeni razmisljati Evropejci. Novela gleda nanje s casovne razdalje, s stalisca vecnosti --- enako blizu ji je daljna preteklost, prihodnost in sedanjost. Temu je dodana se ideja o reinkarnaciji in teorija o vzporednih svetovih --- to je za bralca, ki je vajen pozitivisticnih miselnih vzorcev, zelo nenavadno.

Nauk o reinkarnaciji pravi, da clovekova dusa ni odvisna od zivljenja fizicnega telesa in se lahko po njegovi smrti naseli v drugo telo. Ko fizicno telo umre, se dusa od njega odtegne in iz sveta grobe materije preide v svet luci. Tu se spet zave svoje prave narave --- med inkarnacijo jo namrec zakriva tancica neznanja, zato ne pozna svoje prave narave. V svetu luci dusa premisli o izkusnjah iz preteklega zivljenja in po potrebi nacrtuje novo inkarnacijo. V zarodek se spusti, ko je ta star priblizno stiri mesece.⁵ To je zelo poenostavljen izvlecek nauka o reinkarnaciji, ki brez sirsega filozofskega konteksta morda zveni nesmiselno, vendar bo zadostoval za nase potrebe, za primerjavo z novelo.

V Gradisnikovi noveli poteka reinkarnacija drugace. Po vojakovi smrti se je njegova dusa zavedela sele, ko se je znasla v novem telesu. Prej je bila kot nezavestna. Kaze, da za dejavno zivljenje nujno potrebuje fizicno telo. Sele v telesu je bivsi vojak zacel razmisljati o sebi, o svojem prejsnjem zivljenju, na novo si je ustvaril moralo, spoznal je celo, kaj je prav in kaj ne. Vedel je, da mu ta moc razsojanja ne bo ostala, in zaskrbljen se je spraseval, komu je poslan in s kaksno nalogo. Pozabljenje ga je zajelo po rojstvu.

Faze reinkarnacije so v noveli ohranjene. Razlika je le ta, da je tu zivljenje duse vezano na fizicno telo. Posledica tega je, da dusa svojega zivljenja ne nacrtuje sama --- po nauku o reinkarnaciji se namrec odloci, ce in kdaj se bo inkarnirala, ter si izbere tudi okoliscine svojega prihodnjega zivljenja (tako da si izbere ustrezen zarodek). Gradisnik je v noveli to prikrojil po svoje, ker Jonova dusa ni bila svobodna, vodili so jo drugi. Jona je kot vojak podpisal, da ga lahko posljejo v casovno vojno, in tako so ga poslali v neki drug cas in prostor, ne da bi sam kaj vplival na to.

To se sklada s prerokovo zgodbo. Prerok je dobil nalogo od Boga in bi jo moral izpolniti ne glede na svojo voljo. Ko se je uprl, je bil kaznovan in resen sele, ko je bil spet pripravljen ubogati. Niti prerok niti vojak torej nista bila svobodna, oba sta sledila narocilu. Zato je Gradisnik Jonovo duso poslal takoj v telo, tako da je jasno, da med inkarnacijama ni imela svojega zivljenja in ni odlocala sama o svoji prihodnji utelesitvi.

Stara zaveza ni poznala ideje o reinkarnaciji. Ko govorim o tem, da je Bog dal preroku se eno zivljenje, ko ga je resil iz ribjega trebuha, tega ne smemo razumeti kot prispodobo za reinkarnacijo. Stara zaveza ni poznala dualizma med telesom in duso, smrt in vstajenje sta zajemala celega cloveka.⁶

Prvine znanstvene fantastike

Motivi znanstvene fantastike v noveli so: vesoljski poleti, potovanje skozi cas in vojna v vesolju.

Vesoljsko potovanje je prvi Jonov spomin na prejsnje zivljenje:

Nekaj se je sprozilo. Vzorci so izginili in pred sabo je zagledal podobo, ki ni mogla biti drugega kot spomin --- crn prostor, neskoncno tih in posejan s svetlimi tockami. Zanje je takoj vedel, da so zvezde, in iz njihovega polozaja je spoznal, kje je; videl je sosesko Aldebarana, Betelgeze in Oriona, videl je tranzit Jupitrovih lun in sebe, kako plava po tej temoti, obsijan od sonca, privezan na ladjo kot s popkovino, in hkrati je vedel, da je mrtev. (str. 43)

Zacel si je ustvarjati moralo. Z natancnostjo, kolikor je je premogla njegova tolikokrat ustavljena pamet, se je odlocal za eno proti drugemu ... vse od zacetka ... macka ... sosed ... palica ... beg iz mesta ... materin obraz ... mucenje v kleti (je bilo mogoce, da so to pravi spomini, da je on tisti, ki posilja elektriko skozi ude te prikazni?) .. vesolje ... objem ... se en objem ... objemi z raznimi zenskami, majhni poleti v vesolje, majhne smrti ... posilstvo ... ogenj. (str. 45)

Drugi motiv znanstvene fantastike v noveli je potovanje skozi cas, tretji pa »vojna zvezd«. Oba sta samo omenjena:

Kdo je bil? Mrtev vojak, poslan v cas. Plul je proti njegovemu toku, toku, ki je bil preobcutljiv, da bi ga smelo vznemiriti kaj vecjega od drobne molekule. Krci so postajali cedalje hujsi. Nestabilnost casa. Zdaj je bil dan, potem spet noc. Stal je med zivljenjem in smrtjo, na ozkem pragu, in mahoma videl vse pred sabo: svet je bil vojna. In tista klet in nesteta posilstva in ogenj. Vse je bilo bolecina. Zgodovina je bila vojna, ki je segala tako v prostor kot v cas. Dve nasprotni sili sta se bojevali na smrt, dokler bi ne bila ena izmed njiju dokoncno porazena. Vojna se je v njegovem pasu raztezala po vsem Osoncju; zdaj se je spominjal krajev, po katerih je sejal smrt. Kdaj je zadelo njega? Ni vedel; konec je moral biti nepricakovan; spominjal pa se je casa, ko je kot mladenic stopil v vojsko in podpisal, da ga lahko posljejo tudi v casovno vojno ... Spreminjat zgodovino ... Spodkopavat sovraznika v preteklosti ... (str. 46-47)

Novelo lahko beremo na dva nacina. Od tega, na kateri nacin jo beremo, je odvisno, koliksno tezo imajo znanstvenofantasticne prvine. Lahko je beremo kot zaprto besedilo in ne upostevamo drugih besedil in informacij, na katere namiguje novela (z naslovom, datumom Jonovega rojstva in podobno). Ce pa namige in sirsi kontekst upostevamo, dobimo s tem toliko novih informacij, da novelo beremo in razumemo cisto drugace.

O dveh nacinih branja govorim zato, ker so namigi na druga besedila in zgodovinske okoliscine skopi in bralcu niso ocitni na prvi pogled. Velika verjetnost je, da obicajni bralec, ki enkrat prebere besedilo in se ne ustavlja dolgo pri njem, teh namigov ne razbere. Na primer, edini znak, ki kaze na Hitlerja, je datum Jonovega rojstva. Le malo verjetno je, da bo bralec to povezal, ker Hitlerjev rojstni dan ni splosno znan. Vednost, da je glavna oseba v noveli Hitler, pa je za branje odlocilna, ker je to izredno mocna informacija.

Najmocnejsih podatkov torej v noveli ni. Poiskati jih moramo drugje, poti do njih pa so zabrisane. Zato je realno govoriti o razlicnih branjih. Temu v prid govori tudi to, da noben od recenzentov zbirke Cas ni opazil skritih pomenov. Res je, da se niso posvecali interpretaciji posameznih besedil, pac pa so predstavljali zbirko. Novelo Jona so omenjali samo z nekaj stavki. A ravno to kaze, da so jo brali tako kot vecina bralcev. Denis Poniz pravi, da sta se v Joni srecala dva svetova in dva casa v eni osebi;⁷ Tomo Rebolj pa, da je to novela o reinkarnaciji.⁸ Samo Metka Kordigel je v doktorski disertaciji omenila, da je datum Jonovega rojstva Hitlerjev rojstni dan.⁹

Pri obeh nacinih branja je novela izredno zanimiva. Preseneca z nenavadno temo, s stalisci, ki jih nismo vajeni, in s posebnim nacinom pripovedovanja.

Prvi nacin branja

Prvi nacin je, da pri branju novele ne upostevamo drugih besedil in zgodovinskih okoliscin, na katere novela namiguje. Pri takem branju so znanstvenofantasticne prvine edine konkretne informacije o literarni osebi.

Jona se je iz svojega prejsnjega zivljenja spominjal vesoljskega poleta, vojne v osoncju in moznosti potovanja skozi cas. Vse to je v noveli, kot smo videli, samo omenjeno. Ne vemo, kaksna je bila vojna, zakaj je prislo do nje, kdo se je boril in kako. Tudi ne vemo, kako je Jona potoval skozi cas. Vemo samo, da se je v preteklost rodil; kako je to potekalo in kaj se je dogajalo od njegove smrti v prejsnjem zivljenju do rojstva v novem casu, pa novela ne pove. Nikjer ne beremo o kakih casovnih strojih, gravitacijskih vrtincih in podobno, o cemer bi se razpisala trivialna znanstvena fantastika.

Tezisce novele je izrazito na Jonovem razmisljanju in dozivljanju novega polozaja. Ce bi bilo to vse, kar bi hotel Gradisnik povedati, ne bi bilo potrebno ozadje, informacije o Jonovem prejsnjem zivljenju bi bile odvec. Pri povrsinskem nacinu branja delujejo znanstvenofantasticne prvine kot zanimivost, kot poseben sklop pomenov, ki je prvemu dodan, ni pa nujno potreben. Pri takem branju bi se vse bistvene sestavine novele ohranile, ce bi Jona prisel iz preteklosti ali pa iz prihodnosti brez znanstvenofantasticnih okraskov --- brez vesoljskih poletov, potovanja skozi cas in vojne v osoncju. Znanstvenofantasticne prvine so s tega vidika res samo dodatek, ki novelo popestri z nasprotjem med staro idejo o reinkarnaciji, ki je obicajno povezana z vzhodnimi religijami in filozofijami, in med stehnizirano in robotizirano znanstvenofantasticno prihodnostjo.

Drugi nacin branja

Mi smo brali novelo drugace --- upostevali smo namige na druga besedila in zgodovinske okoliscine. Ugotovili smo, da je Gradisnik Jona pripeljal iz prihodnosti zato, ker je hotel ohraniti celotno konstelacijo prerokove zgodbe. Tudi kaznovanje naroda, ki je sluzil za »bozji bic«.

Prihodnost je torej potrebna zaradi zgodbe. Podobna pa mora biti razmeram v Izraelu v osmem stoletju pred Kristusom. Potreben je boj za prevlado, in Gradisnik se je odlocil za drasticno varianto --- za vojno v osoncju. V primerjavi z asirsko okupacijo je to mocno stopnjevano: Asirci kot okupatorji namrec niso bili okrutni. V mestih, ki se jim niso upirala, so samo pobirali davek, ljudi pa so pustili na miru. Nasilni so bili do upornih mest.¹⁰ Velika razlika je med takim nasiljem in med vojno zvezd v Gradisnikovi noveli. Takih razlik najdemo v noveli vec. Tendenca je, da se stvari dogajajo po istem vzorcu, so pa cedalje hujse.

To vidimo tudi, ce primerjamo dejanje preroka Jona in Hitlerja. Prerok je svojemu ljudstvu skodil pasivno. Njegova krivda je bila ta, da je resil smrti sovraznike Izraela, s tem pa je seveda posredno preprecil osvoboditev svojega ljudstva. Hitler pa je Zide fizicno iztrebljal. Se en primer stopnjevanja je obcutje Jona in Hitlerja po storjenih dejanjih. Jona si je zelel smrti in je prosil Boga zanjo (ta mu seveda ni ugodil), Hitler pa se je ubil sam.

Morda bi nasli se kaksen primer, a je to kar dovolj za sklep, da se v svetu Gradisnikove novele zgodovina ponavlja, vendar na vse hujsi nacin. Ta ugotovitev je pomembna za razmisljanje o vlogi znanstvenofantasticnih prvin v besedilu.

Z upostevanjem tega sklepa postane razumljivo, zakaj je v noveli vojna po vsem osoncju. Vojna zvezd je splosno znan klise znanstvene fantastike. Z njim se je Gradisnik izognil opisovanju prihodnosti. Ni se mu bilo treba izmisljevati novih situacij, samo omenil je vojno v osoncju in v zavesti bralca se je ze izoblikovala podoba. To je pomembno predvsem zaradi prvega, povrsinskega nacina branja novele. Pri takem branju bi bil vsak konkretnejsi polozaj motec. Kot smo videli, bi ze skope opombe o Jonovem zivljenju, ki so v noveli, lahko manjkale. Te sicer niso odvec, motilo pa bi, ko bi namesto splosnih opomb novela govorila o propadu Nemcije ali kaj podobnega --- to bi bilo pri povrsinskem branju cisto nerazumljivo. Vojna zvezd je resitev, ki odlicno izpolni oba pogoja, namrec veliko razseznost pojava, kar se sklada s splosno tendenco stopnjevanja, in splosnost, ki je potrebna zaradi povrsinskega branja novele.

Ker je Gradisnik v noveli ze uporabil znanstvenofantasticni motiv vojne zvezd, je naravno, da je uporabil se nekaj drugih motivov tega zanra. Zelo domiselno je cepil casovno potovanje na idejo o reinkarnaciji, vesoljski poleti pa naravno sodijo v to povezavo.

Sklep

Pomemben del novele Jona se dogaja v prihodnosti. Gradisnik je vnesel vanjo nekaj motivov znanstvene fantastike, ker je to edina zvrst knjizevnosti, ki govori izrecno o prihodnosti. Bralcem so motivi znanstvene fantastike znani iz literature ali pa iz filmov. Poleg tega so zelo specificni, saj jih ni v nobeni drugi zvrsti knjizevnosti, tako da se pri bralcu, ko v besedilu odkrije tako prvino, ustvari celotna podoba sveta, kot je obicaj pri tej zvrsti.

To se zgodi, ko bralec novele Jona naleti na informacijo o vesoljskih poletih. Takoj ve, da gre za prihodnost, in ve, da je clovestvo v tej prihodnosti ze toliko napredovalo, da poleti v vesolje niso niti prenevarni niti predragi --- novela jih ima za povsem obicajno stvar. Potovanje v casu ima podobno vlogo. Poglejmo si se motiv vojne v osoncju. Ko se bralec sreca s tem motivom, se takoj spomni na vesoljske vojne, na cudezna orozja, tirane, ki obvladujejo cele svetove in podobno. S tem motivom je Gradisnik na najkrajsi nacin bralcu naslikal prihodnost, ta pa si na podlagi nekaj informacij s stereotipi dopolni, kar manjka. Kratka predstavitev prihodnosti je pomembna predvsem zaradi povrsinskega nacina branja, ki je pri vecini bralcev najverjetnejsi.

Opombe

^*

Novela Jona je izsla v prvi zbirki Gradisnikove kratke proze Cas leta 1977. Beseda Jona se pojavi samo v naslovu in nas spomni na svetopisemskega preroka Jona, zato sem Jonovo knjigo upostevala pri interpretaciji novele.

¹

Prerok Jona, Sveto pismo stare in nove zaveze (Ljubljana: Britanska biblicna druzba, 1989; dalje: Sveto pismo), str. 862-863.

²

Branko Gradisnik, Jona, Cas (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1977), str. 47.

³

Biblicni leksikon (Celje: Mohorjeva druzba, 1984; dalje: Biblicni leksikon), str. 362.

⁴

Alan Millard, Asirska groznja, v: Svetopisemski vodnik (Koper: Ognjisce, 1984; dalje: Svetopisemski vodnik), str. 395.

⁵

Primoz Skoberne, Luc prastare modrosti, Skripta za slusatelje prvega letnika Duhovne Univerze (Ljubljana: Center za duhovno kulturo, 1991), str. 114-120.

⁶

Biblicni leksikon (geslo dusa), str. 259.

⁷

Denis Poniz, Pitanja povodom nove proze, Izraz 22 (1978), st. 3, str. 330.

⁸

Tomo Rebolj, Branko Gradisnik, Cas, 2000 3, (1978), st. 10, str. 111.

⁹

Metka Kordigel, Recepcija slovenske znanstvenofantasticne literature, Doktorska disertacija (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 1991), str. 177.

¹⁰

Svetopisemski vodnik, str. 395.