Slovnicna zgradba in vloga stavkov s pomensko podstavo SZ1 biti SZ2^*

V Toporisicevi Slovenski slovnici SS (1984) so ti stavki obravnavani zelo na kratko, kar ustvarja vtis, da gre za razmeroma nepomembno in v govoru nestevilno kategorijo stavkov, vendar to ne ustreza dejanskosti. To so stavki, s katerimi se vzpostavi prva vez med nejezikovno dejanskostjo in pomensko-poimenovalnim sistemom jezika: »Kaj je to?« vprasujejo otroci odrasle, pri cemer kazalni zaimek to (deikticni izraz) kaze na referenco. V odgovoru dobijo poimenovanje ustreznega pojava: (To je) muca, kuza, skodelica. Toda tovrstni stavcni vzorci tudi kasneje ohranjajo pomembno vlogo, in sicer v vseh funkcijskih zvrsteh. V znanstvenem besedilu opazljivko istovetimo s pojmovno kategorijo (Ta beseda ali beseda mama je samostalnik), v umetnostnem besedilu so s tem stavkom izrazeni metaforicni pomenski preskoki (zivljenje (je) jeca, cas (je) v nji rabelj hudi), v vsakdanjem, zlasti politicnem govoru, pa so sredstvo za izrazanje stalisc (Nemiri na Kosovu so izraz separatisticnih tezenj). Vsekakor lahko ugotovimo, da je razmeroma skromna pozornost, ki jo tem stavkom posveca SS 1984, neskladna s pogostnostjo njihove rabe in z njihovo vlogo v vseh funkcijskih zvrsteh.

Kako te stavke opisuje Slovenska slovnica 1984?

Tipolosko so ti stavki uvrsceni med dvodelne glagolske stavke, povedek pa je sestavljen iz povedkovega dolocila in enega izmed pomoznih glagolov: »Povedkovo dolocilo je tak nesamostojni stavcni clen, ki se rabi ob pomensko nepopolnih glagolih stanja in poteka, npr. ob biti, imeti, postati (...).

Povedkovo dolocilo je torej del povedkove fraze: glagol ob njem se imenuje vez ali kopula« (J. Toporisic, 1984: 464). Oblikovno je povedek teh stavkov opredeljen tako: »Osebna glagolska oblika je samo tako imenovana povedkova vez (njena naloga je, da kaze cas, naklon, nacin, osebo in stevilo, eventualno se spol in sklon), predmetnopomenski del povedka pa je ali pridevniska ali samostalniska fraza (...), (n.d.: 481). Obliko za osebo, stevilo, spol in sklon dobi povedek ali od ustreznih lastnosti osebka (...), (n.d.: 483). Glede na polozaj v stavku je osebek, kot ze nakazano, stavcni clen, ki povedku doloca osebo (...), stevilo, spol in celo sklon (ce je povedek tak, da ga lahko izraza). Osebek torej zahteva ujemanje povedka, tj. od povedka zahteva, da odraza tiste lastnosti, ki jih ima kot samostalnik ali samostalnisko zlozena fraza« (n.d.: 477).

Slovenska slovnica 1984 pa ugotavlja ze tudi odmike od splosnega pravila: »Navadno osebek nima vpliva na obliko povedka, ce je v povedkovem dolocilu samostalnik v mnozini ali dvojini, v takem primeru je namrec vez kljub edninskemu osebku v mnozini ali dvojini: To mesto s o Brezice. --- To s o vrata, in to s o okna« (478). Ti zgledi glede izbire stavcnega osebka nikakor niso sporni, to pa ne velja za naslednji zgled: Starsi s t a oce in mati. Ali bi jezikovni cut naravnega govorca potrdil, da je stavcni osebek beseda starsi in ne oce in mati?

Domnevam, da bi naravni govorec slovenskega jezika, neobremenjen s slovnicnimi pravili, tvoril stavek Starsi so oce in mati, kar pomeni, da je beseda starsi povedkovo dolocilo in ne osebek. Vprasanje ni zanemarljivo, saj je razlocevanje med referenco, ki jo zaznamuje osebek, in predikacijo, ki referenci prisoja lastnost, s stalisca spoznavnih vlog jezika zelo pomembno. Poleg tega pa so zgledi, ki se ne podrejajo obcim pravilom o ujemanju povedka z osebkom, teoreticno izzivalni.

Postavimo si vprasanje, ali je tipoloska razvrstitev teh stavkov ustrezna in slovnicni opis tako zadovoljiv, da omogoca stavcno analizo, tj. dolocanje stavcnih clenov in skladenjskih razmerij, ki jih povezujejo v strukturno stavcno celoto.

Srecanje s problemom

Prvic sem postala na te stavke pozorna, ko ucenka sedmega razreda osnovne sole pri kontrolni nalogi ni soglasala z uciteljico. V stavku

(1) Najvecji problem Ljubljane je avtobusna postaja

je uciteljica za stavcni osebek izbrala SZ najvecji problem Ljubljane, ucenka pa avtobusna postaja. Prevladal je argument verjetja v uciteljico, sama pa sem odkrila pomanjkljivo opisan slovnicni pojav. Na podlagi slovnicnega opisa se namrec do odgovora ni bilo mogoce dokopati, saj sta obe ZS v imenovalniku, pravilo o ujemanju osebka s povedkom pa tudi odpove, saj sedanji povednik pomoznika biti/je ne izraza razlike v spolu, razlike v stevilu pa ni. Ugotovila pa sem, da se ujemalno pravilo aktualizira v pretekliku, kar omogoca dve skladenjski resitvi:

(1i) Najvecji problem Ljubljane je bil avtobusna postaja.

(1ii) Najvecji problem Ljubljane je bila avtobusna postaja.

Ce osebek doloca obliko povedka, potem je v stavku (1i) osebek najvecji problem Ljubljane, v stavku (1ii) avtobusna postaja. Ce sta obe resitvi mogoci, se postavlja vprasanje, kaksno pomensko razliko izraza nastala oblikovna razlika.

Postavila sem podmeno, da je izbira osebka odvisna od clenitve po aktualnosti, od izbire izhodisca kot znanega podatka in jedra sporocila kot novega podatka. Ce govorim o problemih, ki jih ima Ljubljana, z avtobusno postajo identificiram enega izmed njih. Lahko pa govorim o avtobusni postaji in ji prisodim potezo problematicnosti. Podmeno sem preizkusila empiricno. Petdeset poskusnih oseb (34 dijakov 4. letnika srednje naravoslovne sole in 16 studentk cetrtega letnika slovenistike je dolocalo stavcne clene v stavkih s spremenjenim besednim redom. Potrdilo se je, da je izbira osebka odvisna od besednega reda. Za osebek so v pomembno vecjem stevilu izbirali SZ na zacetku stavka. Poleg tega so imeli pri dolocanju stavcnih clenov velike tezave (O. Kunst Gnamus, 1989/90). O izsledkih te raziskave sem seveda dvomila, saj so slovnicna pravila pri opisu teh stavkov zelo nepopolna in pravilnosti resitve ni mogoce dokazati. Ugotovila pa sem zanimiv pojav: ce sta SZ v vlogi osebka in povedkovega dolocila razlicnega spola, se ujemalno pravilo izrazi v pretekliku, ne pa tudi v sedanjiku in prihodnjiku glagola biti. To pomeni, da imajo v sedanjiku in prihodnjiku ti stavki manjso pomenskorazlikovalno vrednost kot v pretekliku. Ta poteza bi kazala biti pomembno povezana z vlogo teh stavkov, za katere bomo videli, da so pogosto resnicnostno nedolocljivi, zato resnicnosti ne prikazujejo, temvec izrazajo stalisca do nje --- so oblikovalci dusevnih prostorov (Fauconnier, 1985).

Drugic sem postala na te stavke pozorna, ko sem v Delu prebrala:

(2) Moja najvecja ljubezen je bila organizacijske vede.

Jezikovni cut mi je govoril, da je stavek slovnicno napacen in bi se moral glasiti:

(2i) Moja najvecja ljubezen so bile organizacijske vede.

Predpostavljala sem, da je to edina mogoca izrazna realizacija stavka in je neodvisna od besednega reda. Toda kako to dokazati? Moja podmena, da je v stavku krsen jezikovni cut naravnega govorca, se je potrdila. Vendar o tem kasneje. Bralca naj opozorim, da zgled ni zanimiv samo zaradi krsitve slovnicnega pravila, postavlja se tudi vprasanje, katera besedna zveza je osebek in katera povedkovo dolocilo.

Tezave so imeli tudi lektorji oz. profesorji slovenscine. Stavek, ki ga je napisal ucenec osmega razreda osnovne sole, je uciteljica slovenscine popravila, ces da krsi pravilo o ujemanju:

(3) Knjiga je moj najvecji prijatelj.

Po njeni presoji bi se stavek moral glasiti

(3i) Knjiga je moja najvecja prijateljica,

ceprav prizadeti ucenec ocitno ni imel prijateljic, temvec samo prijatelje. Pravilo o ujemanju res velja v stavkih, v katerih je povedkovo dolocilo pridevniska besedna zveza, npr. knjiga je nova, svincnik je nov, radirke so nove. Toda ali velja to pravilo tudi v primeru, ce je povedkovo dolocilo SZ? Ujemanje srecamo vselej, kadar imamo na izbiro samostalnike moskega in zenskega spola, npr. Monika je uciteljica, Jure je ucitelj, vendar spostovanje tega pravila ni obvezno. Navedemo lahko stevilne zglede, zacensi s Presernovim verzom Zivljenje (je) jeca, drugi zgledi pa so se: Peter je baraba, teslo; matematika je problem; Igor je njena prva ljubezen; prostor sozitja je ozivljanje duha besede v telo dejanja; custvena struktura tega besedila je evforicen pogled v ekstazo rojstva; spoznavna podstava besedila je avtorjev uvid v delovanje sveta.

Cim bolj se od cutnih referenc prestavljamo v pojmovni svet, tem bolj se zahteva po ujemanju v spolu pa tudi v stevilu izgublja. To pravilo je videti zlasti pomembno takrat, ko govorimo o pojavih z naravnim spolom.

Koncno sem opazila zadrego naravnega govorca, ko je tvoril naslednji stavek:

(4) Mostar je bil/je bilo lepo mesto.

Zaceti stavek je prekinil in ga zacel znova, pri tem je spremenil ujemalno pravilo. Ujemanje s SZ Mostar je zamenjal z ujemanjem s SZ mesto. Tako sta se spet pojavili dve mogoci stavcni realizaciji:

(4i) Mostar je bil lepo mesto.

(4ii) Mostar je bilo lepo mesto.

Skladenjska zgradba stavkov s podstavo SZ1 biti SZ2

Tezav je bilo zadosti na ravni stavcnoclenskega razclenjevanja kot tudi na ravni tvorbe, da se je bilo smiselno lotiti empiricnega raziskovanja, saj si s skladenjskim opisom teh stavkov v SS nisem mogla dosti pomagati. Problem me ni vznemirjal toliko s stalisca slovnicne pravilnosti ali skladenjskega razclenjevanja, temvec s pomenskega in funkcijskega stalisca. Kaj se skriva za na videz preprosto in nepomembno kategorijo stavkov, ki se izmika slovnicnemu opisu in je slovnicno pogosto dvoumna?

Kaj pravzaprav ti stavki pomenijo in kaj je njihova referenca?

Na to vprasanje je razmeroma lahko odgovoriti, ce je v podstavi stavka polnopomenski glagol, katerega nastajanje vodijo dvoja pravila, pravila vodenja (government) in pravila navezovanja (binding). Ce vzamemo za jedro oz. glavo (head) stavka polnopomenski glagol ustreliti, potem ta glagol doloci pomen in stevilo udelezencev (globinskih sklonov oz. vlog theta), tj. vrsilca in prizadeto. V povrsinski sestavi pa urejajo razmerja med sestavinami stavka pravila o ujemanju ter navezovanju (binding). Poleg teh pravil je treba predpostaviti se pretvorbe oz. premicna pravila (move ), ki udelezence premescajo s prvotnih na drugotna mesta. Tako lahko dobimo dve mogoci realizaciji: x je ustrelil zajca ali zajec je bil ustreljen od x.

S temi pravili pa ni mogoce opisati skladenjske sestave stavkov SZ1 biti SZ2, ki imajo v podstavi dve samostalniski zvezi, ki druga druge ne vodita. Na kaksnem pomenskem temelju sta postavljeni v skladenjsko razmerje, izrazeno z vezjo? Kako so uresnicena ujemalna razmerja med vezjo in SZ? Ali so ti stavki simetricni, tj., ali obliko pomoznega glagola lahko dolocata obe SZ, odvisno od clenitve po aktualnosti, ali so ti stavki asimetricni in je mogoce za stavcni osebek izbrati le eno izmed SZ? Katero?

V Hallidayevi funkcijski slovnici (1985) je podan poskus pomenske razvrstitve teh stavkov. Halliday tej teoriji stavkov posveti veliko pozornost. V poglavju Stavek kot predstavitev loci tri velike stavcne skupine: stavke, ki predstavljajo snovne dejavnostne procese (material process of doing), stavke, ki predstavljajo dusevne procese obcutenja (mental processes of sensing), in stavke, ki predstavljajo relacijske procese obstajanja (relational processes of being). Ta razvrstitev je po moji presoji utemeljena tako s stalisca pomenske podstave stavka kot tudi s stalisca glagolskih kategorij, ki jih je mogoce razvrstiti na polnopomenske glagole, ki zaznamujejo dejanja, stanja in procese v snovnem svetu, na glagole, ki zaznamujejo dusevna stanja (to so naklonski glagoli, glagoli rekanja in misljenja ter glagoli, ki izrazajo druga dusevna stanja).

Stavcne sestave, ki so predmet te analize, Halliday uvrsti v kategorijo stavkov, ki predstavljajo relacijske procese obstajanja. Halliday loci dve skupini relacijskih stavkov, prisojevalne (attributive): Ana je pametna, Peter ima klavir, Poroka bo v torek, in istovetnostne (identifying). Prisojevalne definira kot stavke, v katerih je nosilcu prisojana kakovostna lastnost, pomen teh stavkov pa je »x je clan razreda a«. Tako stavek Sara je pametna pomeni, da je Sara clan razreda pametnih; stavek Ivan je pesnik pa, da je Ivan clan razreda pesnikov. Lastnost (attribute) je realizirana z imensko zvezo, ki je praviloma (ne obvezno) nedolocna: jedro imenske besedne zveze je samostalnik ali pridevnik, ne pa tudi zaimek.

V istovetnostnih stavkih pa a omogoca definirati istovetnost x. A in x sta razlicni bitnosti, ena je identificirana, druga je identificirajoca (identified, identifier). Razmerje med njima ni pripadnost razredu. Toda ker istovetnost ni izrazena tavtolosko (Sara je Sara), mora med obema clenoma istovetnostnega razmerja obstajati drugacno razmerje. Kaksno? Halliday odgovarja, da je en clen istovetnostnega razmerja ime (Token), drugi vrednost (Value), to je pomen, referent, polozaj, vloga. Te bitnosti se potem povezejo z identificiranim oz. identificirajocim, pri cemer je razmerje med temi vrednostmi obrnljivo (reverzibilno):

Temeljna razlika med prisojevalnimi in istovetnostnimi stavki naj bi bila v obrnljivosti oz. neobrnljivosti (reverzibilnosti oz. ireverzibilnosti) vlog. Prisojevalni stavki naj bi bili neobrnljivi in asimetricni, istovetnostni pa obrnljivi oz. simetricni: Tom je vodja skupine. --- Vodja skupine je Tom.

Tvorno ali trpno obliko naj bi v anglescini, kjer je besedni red stalen, dolocala izbira stavcnega osebka. Ce je osebek ime, govorimo o tvornem nacinu, ce je osebek vrednost, o trpnem nacinu. Halliday dvomi, da bi bila njegova razclemba popolna.

S stalisca slovenscine pa se postavlja vprasanje, ali obstaja razlika med prisojevalnimi in istovetnimi stavki oz. med neobrnljivimi stavki, ali lahko govorimo o dveh vrstah skladenjskih razmerij v stavkih s podstavo SZ1 biti SZ2, in ce lahko govorimo, kako se to oblikovno izraza glede na to, da imamo prosti besedni red, nedolocnosti in dolocnosti pa pri samostalniku ne izrazamo.

Stavki s podstavo SZ1 biti SZ2 v logiki in argumentaciji

Stavki SZ1 biti SZ2 so temeljno izrazno sredstvo kategorialne logike, ki omogoca induktivno in deduktivno silogisticno sklepanje. V potek sklepanja sodita dve temeljni operaciji: (1) kategorizacija ali razvrscanje pojavov v mnozice na podlagi skupnih lastnosti in (2) prisojanje (atribucija ali predikacija). Zgled:

1.

premisa je splosna ali univerzalna sodba:
VSI LJUDJE so u m r l j i v i.

2.

premisa je posamicna sodba:
Sokrat je CLOVEK.

3.

sklep:
Sokrat je u m r l j i v.

Samostalniki so imena bitij, reci ali pojmov.

Beseda clovek je ime bitja.

Beseda clovek je samostalnik.

Toda pomembno je razlikovati med bistvenimi in nakljucnimi lastnostmi. Hamblin (19770: 85) misli, da Aristotel imenuje lastnost bistveno tedaj, kadar sta osebkov in povedkov del obrnljiva. Ce pa ta operacija ni mogoca, je lastnost nakljucna. Ce nakljucno lastnost v argumentaciji obravnavamo kot argument, pride do logicne napake.

V logiki so stavki s podstavo SZ1 biti SZ2 obravnavani kot elementarni stavki, ki so (pogosto?) resnicnostno nedolocljivi. Resnicnostna vrednost stavka France Preseren je najvecji slovenski pesnik naj bi bila po Kamlahu in Lorenzenu (cit. po F.H. van Eemeren in drugi, 1987: 143) odvisna od soglasja oziroma nesoglasja kompetentnih razsojevalcev. To je po njunem mnenju medosebna verifikacija trditve, ki se seveda razlikuje od induktivne verjetnostne verifikacije, na kateri temelji induktivno sklepanje, in logicne verifikacije, na kateri temelji deduktivno sklepanje. Kot smo videli, slovnicno sklepanje temelji na indukciji in dedukciji.

Zanimivo je, da so tezave z resnicnostno dolocljivostjo stavkov SZ1 biti SZ2 zlorabljali ze sofisti, o cemer piseta tudi njihova velika kritika Platon in Aristotel. Aristotel v Topiki napake v argumentaciji razcleni na dve skupini. V prvo skupino uvrsti napake, ki izhajajo iz jezika (in dictione), v drugo od jezika neodvisne napake (extra dictionem). Prve razcleni na sest vrst, njihov izvir pa isce v dvoumnosti vsakdanjega pogovornega jezika (cit. po F. H. van Eemeren, 1987: 79-81).

Za nas je zanimiv naslednji zgled:

(1) Ta pes je oce. Ta pes je tvoj. --- Ta pes je tvoj oce.

Ce sledimo povrsinski zgradbi stavkov, imamo lahko sklep za veljaven: v njem sta vsebovani obe lastnosti, ki se prisojata osebku ta pes. Toda pri tem je zanemarjena pomenska podstava stavkov, ki razkrije, da imamo opraviti s pomensko razlicnima stavkoma kljub enaki povrsinski zgradbi. V globinski zgradbi svojilni zaimek tvoj nadomestimo z glagolom imeti --- imas.

Tako dobimo naslednjo pomensko razlago:

(1i) Imas (si lastnik) psa. Ta pes je oce.

Si torej lastnik psa, ki je oce. Tvoj pes je oce. V globinski podstavi osebka stavkov nista vec istovetna, zato sestevnost povedkov ni mogoca in je sklep Ta pes je tvoj oce neveljaven.

Ce ta stavek ponovno razstavimo na podstavna stavka, dobimo stavka Ta pes je oce. Ta oce je tvoj. --- Imas oceta, kar ni skladno s stavkoma Ta pes je oce. Ta pes je tvoj. Pokaze se, da imata stavka Ta pes je oce. Ta pes je tvoj v podstavi razlicna osebka (v prvem stavku je osebek ta pes, v drugem pa 2. oseba --- naslovnik --- izrazena s koncnico oblike imas), kar onemogoca sestevnost prisojanih lastnosti. Prepoznavanje osebka je mogoce sele, ko stavek Ta pes je tvoj izrazimo v eksplicitni svojilni obliki, izrazeni glagolsko z imeti, biti lastnik (svojilni zaimki so do pomena v posrednem razmerju in nadomescajo osebnozaimenske deikse oziroma svojilne pridevnike).

Ta razclemba razkrije dvoje, prvic, da na povrsinskih stavcnih sestavah, ce niso istovetne z globinskimi, ni mogoce opravljati logicnih operacij (konjunkcije, disjunkcije, implikacije, ekvivalence), in drugic, da imajo stavki s podstavo SZ1 biti SZ2 v globinski sestavi razlicne pomenske podstave oziroma logicne oblike. Stavek Ta pes je tvoj izraza svojino, stavek Ta pes je oce prisoja osebku lastnost ocetovstva, stavek Ta pes je vodnik imenu prisodi vrednost, to je vlogo. Resnicnostna dolocljivost stavkov je odvisna od njihove pomenske podstave oziroma logicne oblike. Zato nas v jezikoslovju cakata dve pomembni nalogi: razvrstitev stavkov SZ1 Vf SZ2 na podlagi njihove pomenske podstave oziroma logicne oblike in opis razmerja med povrsinsko sestavo in pomensko podstavo oziroma logicno obliko. Slovenski jezik je za take raziskave zelo primeren, saj imajo ti stavki v povrsinski sestavi dve zanimivi potezi: besedni red in ujemalno razmerje, slednje je opazljivo tedaj, ko se SZ1 in SZ2 ne skladata v spolu in stevilu. Sele take raziskave bodo razkrile bogastvo sistemskih pomenov in sporocilnih vlog, ki jih opravljamo s stavki, ki so v slovenski slovnici glede na njihov izjemni pomen pomembnostno podcenjeni in pomanjkljivo opisani.

Pomembno je opozoriti, da bo treba natancno preuciti besednoredno obrnljivost in morebitno dvosmerno ali enosmerno ujemalnost (simetricnost ali nesimetricnost). Besednoredne obrnljivosti ni mogoce istovetiti z ujemalno enosmernostjo ali dvosmernostjo. Besednoredno obrnljivost bi kazalo povezovati z razlikovanjem tvornim in trpnih oblik oz. s clenitvijo po aktualnosti, enosmerno ali dvosmerno ujemalnost pa z drugimi pomenskimi potezami. Slovenski jezik pomenske poteze teh stavkov obcutljivo zaznamuje. Obsezno kodiranje pomenskih razlik v slovenskem jeziku sicer otezuje njegovo ucenje in pragmaticno ucinkovitost, toda povecuje njegovo pomensko-spoznavno vznemirljivost.

Empiricne raziskave

Da bi odgovorila na nekatera vprasanja, sem opravila dve empiricni raziskavi. Oprla sem se na jezikovni cut in pravila, ki jih naravni govorci uporabljajo pri tvorbi stavkov.

1. raziskava

Poskusne osebe (39 studentk in studentov pri prvi nalogi in 53 pri drugi nalogi) so resevale naslednje naloge (ob nalogah je navedeno tudi stevilo odgovorov):

Izidi govorijo v prid podmeni, da je mogoce lociti simetricne in nesimetricne stavke. Simetrija tu ni misljena kot besednoredna lastnost (dva mogoca besedna reda), temvec kot dvosmerna ujemalnost. Tako je stavek (2) Mostar je bil/je bilo lepo mesto simetricen, saj poskusne osebe izbirajo v enakem stevilu ujemanje pomoznega glagola s samostalnikom Mostar kot s samostalnisko zvezo lepo mesto. Pri nalogi tvorjenja (1.a, b) simetrija ni popolna, je pa nakazana. Nasprotno sta stavka Peter je bil velika mevza in Matematika je bila moj najvecji problem izrazito nesimetricna. Tako pri tvorjenju kot presoji slovnicno pravilnega stavka poskusne osebe za osebek izbirajo SZ1, ki zaznamuje referenco, za povedkovo dolocilo pa SZ2, s katero govorec izraza svoje stalisce do reference. Tako stavka ne izrazata istovetnostnega razmerja, temvec prisojata s SZ1 zaznamovani referenci intencionalno izbrano lastnost, ki ni lastnost razreda. Teznjo k nesimetricnosti oz. simetricnosti bi v teh primerih lahko pojasnjevali s pripadnostjo osebkove in povedkove SZ istim ali razlicnim dusevnim prostorom oziroma s konvencionalnimi in intencionalnimi pomeni. Ce SZ2 izraza intencionalne, motivirano izbrane in subjektivno prisojane pomene (za nekoga je x mevza, za drugega pa razsoden clovek, ki se tezko odloca, za nekatere je matematika problem, za druge uzitek), SZ1 pa zaznamuje referenco v zunanjem svetu, potem te bitnosti pripadajo razlicnim dusevnim prostorom in so izrazene v nesimetricnem stavku. Za osebek je izbrana SZ1, za povedkovo dolocilo SZ2. Ce pa SZ1 in SZ2 zaznamujeta isto referenco, le na razlicni stopnji abstraktnosti (lastno in obce ime, vrstno in rodovno ime), je opazna teznja k simetriji. Poskusne osebe so obliko pomoznega glagola uskladile bodisi s SZ1 bodisi SZ2. Postavlja se torej vprasanje, ali sta slovnicno sprejemljiva oba stavka: Mostar je bil lepo mesto --- Mostar je bilo lepo mesto. Ce sta mogoci obe izrazni realizaciji, kaksno pomensko razliko izrazata?

2. raziskava

Drugi preizkus je zajemal stiri sklope nalog. Naloge R so zahtevale, da se govorec odloci o tem, kateri izmed ponujanih stavkov je po njegovi presoji slovnicno pravilen. Stavki so se razlikovali po smeri dolocanja. V enem je obliko vezi dolocala SZ1, v drugem SZ2. Naloge M so zahtevale stavcno analizo v kategorijah stavcnih clenov s podcrtovanjem. Naloge T1 in T2 so zahtevale tvorbo stavkov v pretekliku. Tako se je v povrsinski sestavi izrazila razlika med skladenjskima vlogama osebka in povedkovega dolocila, ob predpostavki, da obliko pomoznega glagola doloca SZ v vlogi osebka. Naloge T1 in T2 so se razlikovale samo po besednem redu. Tako sem zelela preizkusiti vpliv besednega reda na izbiro stavcnega osebka. Test je predstavljen v prilogi 1.

V raziskavi sem si zastavila naslednja vprasanja:

(1) Katero samostalnisko besedno zvezo bodo govorci izbrali za stavcni osebek? Postavila sem podmeno H1, da bo to besedna zveza SZr, ki zaznamuje referenco v zunanjem svetu, medtem ko bo povedkovo dolocilo besedna zveza SZp, ki zaznamuje govorcevo stalisce do reference.

(2) Ali na izbiro osebka vpliva besedni red in govorec dodeli vlogo osebka SZ1, ki se v stavku pojavi na zacetku? Domneva H2 je bila, da bo pri izbiri osebka v nasih stavkih pomensko nacelo prevladalo nad nacelom clenitve po aktualnosti, izrazenim z besednim redom.

(3) Zanimalo me je, ali se bo pri dolocanju oblike teh stavkov pojavila razlika med nalogami razumevanja oz. izbire pravilne oblike (R), tvorbe (T1 in T2) in stavcnoclenskega dolocanja (M). Podmena H3 je bila, da bo prihajalo do razlike med nalogami razumevanja oz. izbiranja in tvorjenja T1 in T2 ter nalogami M, ki zahtevajo stavcno analizo. Domneva je bila, da se slovnicna metavednost ne sklada z jezikovnim cutom naravnega govorca.

(4) Iz povedanega sledi, da so stavki s podstavo SZ1 biti SZ2 pomensko nepojasnjeni in slovnicno pomanjkljivo opisani. Stapljanje pomenskih razlik v enaki zgradbeni realizaciji omogoca istovetenje pomenov, ki dejansko pripadajo razlicnim duhovnim prostorom, ter zamenjavanje referenc z njihovimi intencionalnimi interpretacijami. Ti stavki izrazajo navidezno istovetnost med pomensko razlicnim. Tako tipolosko kot funkcijsko se razlikujejo od stavkov, ki imajo v podstavi polnopomenski glagol.

Raziskovalni izsledki

Rezultate sem izrazila kolicinsko, s stevilom odgovorov pri posamezni nalogi, mestoma pa tudi z odstotnim delezem posameznega stevila odgovorov glede na vse mozne odgovore. Najprej bom predstavila stevilo odgovorov za posamezne oblike stavkov, nato zbirne preglednice, koncno bom rezultate raziskave interpretirala.

Preglednica 1:
Izbira stavcnega osebka med razumevanjem (R) in tvorjenjem (T1 in T2) ne glede na vrstni red

Preglednica 2:
Dolocanje stavcnega osebka -- metavednost (M)

Preglednica 3:
Skladnost (S) in razlicnost (R) pravil pri razumevanju (R), tvorjenju (T1, T2) in slovnicnem razclenjevanju (M)

Preglednica 4:
Vpliv besednega reda na izbiro osebka

Interpretacije

Interpretacije poskusajo odgovoriti na vprasanja (1), (2), (3), (4) in temeljijo na rezultatih, prikazanih v zbirnih preglednicah. Tudi interpretacije je mogoce imeti za podmene, saj temeljijo na razmeroma malostevilnem vzorcu, ki omogoca le verjetnostno indukcijo. Opraviti bo treba obseznejse raziskave.

Izbira stavcnega osebka med razumevanjem in tvorjenjem (naloge R, T1 in T2, Preglednica 1): Ce izhajamo iz postavke, da je osebek tista sestavina stavka, ki doloca osebo, stevilo in spol pomoznega glagola, potem poskusne osebe v 92,41 % vseh primerov za osebek izberejo samostalnisko zvezo SZr, ki zaznamuje referenco v zunanjem svetu, za povedkovo dolocilo pa SZp, ki izraza govorcevo stalisce do te reference. Uporaba tega pravila je skladna pri vseh nalogah tvorjenja in razumevanja oz. izbire slovnicno pravilnega stavka in ni odvisna od besednega reda. Zato lahko trdimo, da pomenska podstava teh stavkov v vecji meri doloca njihovo izrazno zgradbo, tj. izbiro osebka, kot besedni red, ceprav ta ni povsem brez vpliva.

Ta ugotovitev govori v prid pomensko motivirane skladnje, tj. skladnje, ki raziskuje pomenske razlike, ki se izrazijo kot razlike v skladenjskih pravilih povrsinske zgradbe.

Kaksno je razmerje med jezikovnim cutom naravnega govorca in njegovo slovnicno metavednostjo, pridobljeno v soli? (Preglednica 2.) Medtem ko v vajah tvorjenja (T1 in T2) ter izbire pravilnega stavka (R) poskusne osebe v 92,41 % vseh odgovorov besednim zvezam matematika, organizacijske vede, Peter, avtobusna postaja prisodijo vlogo osebka, in to ne glede na besedni red, pa je podoba drugacna pri vaji M, ko morajo s podcrtovanjem dolociti stavcne clene. Te besedne zveze so izbrane za stavcni osebek samo v 43,89 % primerov, v 30 % primerov pa jim poskusne osebe prisodijo vlogo povedkovega dolocila, v 14,17 % primerov v stavku najdejo dva osebka, torej stavek razclenjujejo kot simetricen. Posebej kaze opozoriti na stavek Moja najvecja ljubezen je organizacijske vede. Ta stavek je napacen, saj je besedni zvezi organizacijske vede v nalogah R, T1 in T2 dodeljena vloga osebka kar v 97,78 % odgovorov, pri analizi pa ga za stavcni osebek pod vplivom napacnega ujemalnega razmerja izbere samo se 13,33 % poskusnih oseb. Ucinek napake, ki je posledica neskladja med pomenskim razmerjem in njegovo slovnicno realizacijo, je naravnost neverjeten. Poskusne osebe se ne ravnajo vec po jezikovnem cutu, temvec po pravilih povrsinskih sestav. Stavek bi bilo vredno obravnavati kot simptomatsko opazljivko ter postaviti podmene o globljih zakonitostih, ki jih razkriva. Videti je namrec, da razlicna slovnicna realizacija enakih pomenskih podstav pomembno vpliva na interpretacijo reference, ki jo predstavlja.

Dolocanje stavcnih clenov temelji na znanju slovnicnih pravil. Toda v nasem primeru se slovnicno dolocanje stavcnih clenov ni skladalo z jezikovnim cutom naravnih govorcev. Ce slovnicna pravila niso utemeljena pomensko in funkcijsko, s stalisca sporazumevalnih vlog, nacenjajo jezikovni cut naravnega govorca, njegovo pomensko obcutljivost in ne osmisljajo razlicnih slovnicnih realizacij enakih pomenskih podstav komunikacijsko.

Ali poskusne osebe ravnajo skladno, uporabljajo enaka slovnicna pravila v vseh polozajih? (Preglednica 3.) Kaj nam pove preglednica? Pove nam, ali poskusne osebe uporabljajo pri razumevanju, tvorjenju in razclenjevanju istih stavkov enaka slovnicna pravila, ali pa se ta od enega do drugega polozaja razlikujejo? Najprej opazimo, da je kar 64,05 % vseh odgovorov neskladnih. Najvisja skladnost je pri nalogah tvorjenja T1 in T2, med izbiro R in tvorjenjem T1 in T2, v vseh primerih 88 % ali vec. Neskladnost v rabi slovnicnih pravil pa opazimo med slovnicno metavednostjo, izkazano s stavcnoclenskim razclenjevanjem, ter nalogami tvorjenja T1 in T2 ter izbiro slovnicno pravilnega stavka R (38,43 % do 39,55 %). Ugotovimo lahko, da se govorci med tvorjenjem ravnajo po jezikovnemu cutu, ki temelji na pomenskem nacelu, pri razclembi pa po slabem slovnicnem znanju, ki v tem primeru ni zanesljivo, saj slovnicni opis teh stavkov, kot so ga podale poskusne osebe, ne ustreza jezikovnemu cutu naravnega govorca.

Ali besedni red vpliva na izbiro stavcnega osebka? (Preglednica 4.) Da bi lahko odgovorila na to vprasanje, sem zasnovala dve skupini nalog tvorjenja, T1 in T2. Samostalniske besedne zveze, ki so bile v nalogah T1 na zacetku, so v nalogah T2 zavzele koncni polozaj. Ugotovimo lahko, da polozaj besednih zvez matematika, organizacijske vede, Peter, avtobusna postaja v stavku ni bistveno vplival na izbiro stavcnega osebka, izrazenega z ujemalnim razmerjem. Od 67 poskusnih oseb je v zacetnem polozaju 89,85 %, v koncnem polozaju 88,40 % poskusnih oseb te besede oz. besedne zveze izbralo za stavcni osebek. Torej je izbiro stavcnega osebka dolocalo pomensko nacelo, besedni red pa le neznatno. Jezikovni cut naravnih govorcev, voden pomensko, je bil zanesljiv in je neskladen s slovnicno metavednostjo, izkazano s stavcnoclenskim razclenjevanjem teh stavkov.

Sklep

Opravljena raziskava omogoca nekatere sklepe, ki jih bo seveda treba preverjati z nadaljnjim raziskovanjem:

(1) slovnicni opis stavkov s podstavo SZ1 biti SZ2 ni izcrpen, saj se pravila, po katerih poskusne osebe te stavke tvorijo in ki temeljijo na jezikovnem cutu govorca, pridobljenem med naravnim ucenjem jezika, ne skladajo s slovnicnim stavcnoclenskim razclenjevanjem teh stavkov. Ceprav so ti stavki pomensko nesimetricni in neobrnljivi, poskusne osebe pri slovnicni analizi tezijo k rabi simetricnih in obrnljivih pravil.

(2) Raziskava govori v prid Hallidayeve podmene, da je mogoce stavke, ki pomenijo relacijske procese obstajanja, razdeliti na obrnljive in simetricne ter neobrnljive in nesimetricne, vendar pa je videti njegov pomenski opis teh stavkov in njegova delitev na prisojevalne in istovetnostne stavke nepopolna. Uporabiti bo treba se druga pomenska merila (stopnja pomenske konvencionalnosti in intencionalnosti, pojem pomenskih prostorov ter pripadnosti istemu ali razlicnemu pomenskemu prostoru, torej teorijo Searla (1983) in teorijo pomenskih prostorov Fauconnierja (1985).

(3) Ucenje slovnicnih pravil, ki ne razkriva razmerja med obliko stavka, njegovo pomensko podstavo in sporazumevalno vlogo, je za naravnega govorca, ki ta pravila pozna in obvlada, premalo osmisljeno. Domnevamo lahko, da povrsinske sestave znatno usmerjajo clovekovo spoznavanje in misljenje v skladu s sporazumevalno namero govorca. Avtonomnost misljenja je videti mogoca le, ce pri pouku jezika spoznavamo razmerja med pomenom, njegovimi mogocimi izraznimi realizacijami ter njihovo odvisnostjo od sporazumevalnih vlog.

(4) Stavcna tipologija v pomensko-funkcijskem pristopu ne more temeljiti na strukturalnih podobnostih povrsinskih sestav, temvec mora temeljiti na pomensko-predstavitvenih nacelih, ki so se izrazila v tipologiji glagolov (glagoli, ki zaznamujejo dejanja, stanja in dogajanja v snovnem svetu, glagoli rekanja in misljenja, naklonski glagoli, pomozni glagoli v vlogi vezi in drugi relacijski glagoli) in posledicno v tipih stavkov. Pomensko-funkcijska raziskava izraznih sredstev slovenskega jezika je po moji presoji projekt naslednjih desetletij slovenisticnih raziskav.

Poskusni test:

Literatura

Chomsky, N. (1981), Lectures on Government and Binding. Dordrecht: Foris Publications.

Fauconnier, G. (1985), Mental Spaces: Aspects of Meaning Construction in Natural Language. Cambridge: The MIT Press.

Halliday, M. A. K. (1985), An Introduction to Functional Gramar. London: Edward Arnold.

Hamblin, C. L. (1970), Fallacies. London: Methuen.

Kunst Gnamus, O. (1989/90), Tezave s stavcnoclenskim razlocevanjem zaradi oblikovnega sovpadanja pomenskih in sklonskih razlik. Jezik in slovstvo, 1-2: 15-24.

Kunst Gnamus, O. (1991), Sporazumevanje med zeljo, resnico in ucinkom. Ljubljana: Slovensko drustvo raziskovalcev solskega polja.

Nezmah, B. (1987), P. Stanislav Skrabec - slovenski Austin. Problemi - Razprave 7-8, Ljubljana.

Van Eemeren, F. H., Grootendorst, R., Kruiger T. (1987), Handbook of Argumentation Theory. Dordrecht: Foris Publications.

Toporisic, J. (1984), Slovenska slovnica. Maribor: Zalozba Obzorja.

Opombe

^*

Kratica SZ pomeni v naslovu in clanku zmeraj samostalniska besedna zveza.