Joze Pogacnik: Kulturni pomen Slomskovega dela
(Maribor: Obzorja, 1991)

Ker je bil skof Slomsek tesno »zrascen z druzbenopoliticnimi in kulturoloskimi dejstvi dobe«, ga v drugem poglavju (Zgodovinske dolocnice) postavi v cas in zgodovinski trenutek.

Pogacnik pravzaprav na kratko orise vse pomembnejse mejnike preteklega stoletja, tri avstrijske cesarje, Metternichov in Bachov absolutizem, marcno revolucijo, nastanek modernega kapitalizma in liberalizma, cerkveni konkordat iz leta 1855 ter gospodarske in politicne razmere na Slovenskem. Treba pa je omeniti, da se skofova osebnost v siroko opisanem obdobju nekako izgubi.

Slomska prikaze kot kulturnega dejavnika sele v tretjem poglavju (Slovenski narod in njegov jezik). Pred tem orise osnovne probleme slovenskih slovnicarjev ter slovensko abecedno vojno. Slomsek naj bi po Pogacniku sledil sv. Izidorju Seviljskemu, ki je trdil, da je za izobrazenca sramota, ce ne zna jezika naroda, pri katerem si sluzi kruh. Nato opise njegovo drzo ob abecedni vojni in pomen Slomskove zavrnitve lokalne, stajerske dajncice ter vrnitve k bohoricici. Posveti se tudi njegovemu skoraj teoloskemu odnosu do jezika in besede, ki je »narimenitnejsi ino narveci dar milosti bozje«. V tem okviru nam predstavi pomembno pridigo, ki jo je imel na binkostni dan leta 1834. V njej se je dotaknil celo pojma naroda, naslonil pa se je na Tomaza Akvinskega, ki je locil dve domovini: tisto, ki skrbi za blagor drzavljanov, in tisto, ki nam je dala zivljenje.

Dolznost spostovanja jezika in naroda izvira po Slomsku (a) iz spostljivosti, saj je razdelitev clovestva v narode nasledek naravne volje, ki odkriva bozjo voljo, (b) iz ljubezni, ker je z jezikom in tradicijo v narod vtisnjen kod, po katerem je vsakdo specificum in unicum, ter iz (c) pravicnosti, ker je treba sprejeti naravni zakon, po katerem gre ljubezni do domovine prednost pred drugimi vrlinami.

Cetrto poglavje (Slovstveni model) govori o Slomskovi koncepciji proze in njegovi lastni literarni produkciji. Pod pojmom model razume Pogacnik nacin pisanja oz. ideolosko in strukturno vzorovanje pri Kristofu Schmidu, cigar besedila, vezana na verske norme, so dajala pri nas podlago za zgodbe z naukom, njim nasprotne pa so bile zgodbe z domisljijskimi zapleti.

Sodobni cas je vse bolj tezil v slovstveno laicizacijo in tako se je morala tudi arhetipska struktura, z biblijsko idejno-estetskimi izhodisci, prilagoditi novi dozivljajski usmerjenosti. Ta premik je privedel, po Pogacniku, do Ciglerjeve prve slovenske povesti. Ob tej tocki so se zaustavila tudi Slomskova prizadevanja za pripovedno prozo.

Da bi Joze Pogacnik dolocil temeljne prvine in izvor Slomskovih otroskih »prijetnih pripovedi«, primerja Schmidove Bisere v puscavi in Slomskovo besedilo Kdo je vecji divjak. V obeh zgodbah je dogodek postavljen v oddaljen svet, v njih je obilno moraliziranje; idealizacija junakov ni epska, marvec abstraktno polemicna in pateticna, avtor pa je pridigar in strog sodnik. Didakticna ali retoricna sredstva so v funkciji zgleda.

V Slomskovi liriki pa se v primerjavi s prozo, ki ostaja na ravni razsvetljenskega pripovednega koncepta, kaze celo razkol med idealom in resnicnostjo, saj opisuje npr. izpraznjeni, na glavo obrnjeni svet - »mundus inversus«. Toda pesnik se v glavnem poji iz domoljubja in priloznostnega navdiha. Zanj najznacilnejsa je Veseli hribcek iz leta 1833, blagoglasna stirivrsticnica v ritmu »gorenjske poskocnice«, ki vzbuja preprosto veselje do zivljenja.

Peto poglavje je posveceno Slomskovim pobudam v solstvu. Pogacnik se sprehodi po slovenski solski zgodovini, opise »boj zoper skodljivi duh casa« pred letom 1848, narahlo omeni Slomskovo navdusenje nad konkordatom iz leta 1855, opise raven slovenscine ter uveljavljanje izhodisc nove humanistike v nasih gimnazijah. Pogacnik tudi ne skopari s prikazom katoliske kritike modernega izobrazevalnega sistema.

Slomsek ima predvsem pomembno vlogo pri zamisli osnovne sole na kmetih, ki naj bi bila ob nedeljah ter v dostopni materinscini. Taksna sola naj bi izoblikovala vernika, drzavljana in delavca. Slomskova Blaze ino Nezica v nedeljski soli je prinesla precej vec gradiva kot uradni ucbeniki za osnovne sole.

Potem razglablja Pogacnik o Slomskovi pastorizacijski dejavnosti in o njegovem odnosu do politike vatikanske kurije. Anton Martin Slomsek vsaj do leta 1848 ni sledil negativnemu vatikanskemu staliscu do uveljavljanja nacije, povsem pa je sprejel idejo o skodljivosti modernizma. Velik pomen namenja Pogacnik spisu Kaj pred vsem storiti dusnim pastirjem v nasih dneh, kjer se skof spusca v svet kot zdravnik in analizira »krivi razumek slobode«.

S posebnim zarom emocionalne narave se je Slomsek posvetil ideji verske prenove. Jedro tega naziranja je kratki tekst iz leta 1854, Opomemba. V njej primerja clovesko zivljenje s potovanjem, na katero je treba iti z »dobro solo za zivljenje«, ki jo morajo osvetljevati moralna nacela krscanstva. Nato Pogacnik nasteje se tri ravni njegove pastoralne pedagogike: pastoralna dejavnost ne sme biti »golo naboznikovanje«, neizobrazeni imajo vec srca kot uma in jim je zato lazje najti pot skozi srca do razuma; zadnja raven je povezana z mejami narodnega custvovanja.

V sedmem poglavju se Pogacnik zazre v obdobje citalnistva in v ozracje, ki je leta 1851 podnetilo Slomska, da je sestavil oklic Drustva za izdavanje in razsirjevanje dobrih bukvic. Sele ko se je osem let kasneje preimenovalo v Drustvo svetega Mohorja in postalo cerkvena bratovscina, se je po Pogacniku zacel druzbin prodor na podezelje, ki ga je kulturno dvigala in ucila. Slomsek ja namrec zelel doseci homogenizacijo slovenskega naroda prav s kulturo.

V predzadnjem poglavju nam avtor predstavi Slomskovo kulturnopoliticno delovanje. Kljuc za razumevanje tega je skofovo pastirsko pismo iz leta 1848, kjer sicer obsoja zahteve kmetov, a soglasa, da sta tlaka in desetina pretezki in preveliki. Tovrstno delovanje primerja Pogacnik s protestantsko doktrino in z njenim odnosom do kmeckih uporov. S tako metodo je ugotovil precejsen Trubarjev odmik od Martina Luthra, ki je klical, naj se upori zaduse s krvjo, Trubar pa je skusal uskladiti svoje blazje stalisce z zivljenjsko demokraticnostjo.

Po Pogacniku ni zanemarljiva niti skofova ekumenska dejavnost, ki je vezana predvsem na ustanovitev bratovscine sv. Cirila in Metoda. S prenosom sedeza levantinske skofije iz Sentandraza v Maribor je izoblikoval drugo slovensko metropolo, resil ta del Slovenije pred neizogibno germanizacijo, skratka, bil je zacetnik procesov, ki jih je kasneje koncal general Maister.

Pogacnikov Kulturni pomen Slomskovega dela je interdisciplinarno delo, saj posega po slovenski zgodovini, razvoju solstva in citalnistva na Slovenskem, pa tudi po obci zgodovini Cerkve in primerjalnemu raziskovanju krscanskih doktrin. Ceprav je sam zapisal, da ni zelel ustvariti klasicne monografije, je vendar napisal podroben prikaz dobe vizij, idej in vpliva le-teh na skofa Antona Martina Slomska. Posebej kaze omeniti poglavje, kjer razglablja o pisateljevem slovstvu. Z analizo lirike je dokazal celo nekaj romanticnih elementov v nekaterih pesmih, medtem ko je nekoliko zapostavil razsvetljenski in predromanticni okvir Slomskovega pisanja.

Nekolikanj manj izvirno se zdi avtorjevo razpravljanje o Slomskovem solskem delovanju. V tem sklopu pogresamo obsirnejso obravnavo Blazeta ino Nezice ter omembo in nadrobnejso razjasnitev vezi med Slomskom in tedanjim avstrijskim solskim ministrom, grofom Thunom.

Ob praznovanju 130. obletnice Slomskove smrti je nastalo vec del, posvecenih prvemu mariborskemu skofu. Pogacnikova knjiga je izvrstno literarno in kulturolosko dopolnilo Zavrnikovi in Habjanovi biografiji, pa tudi interpretacijski dodatek Slomskovemu berilu Mohorjeve zalozbe.