-
Kodni sistem
Slovenska knjizevnost
Avtorji
Urednistvo <-> bralci

Jezik in slovstvo
Ocene in porocila
Jezik in slovstvo
Kazalo letnika
 
Zadnja verzija


 -



Tone Smolej
Ljubljana



Franc Zadravec: Slovenska ekspresionisticna literatura
(Murska Sobota: Pomurska zalozba Ljubljana: Znanstveni institut Filozofske fakultete, 1993; zbirka Domaca knjizevnost).



 - V bibliografiji akademika Franca Zadravca je veliko stevilo razprav in clankov posvecenih ekspresionizmu. Zadravec je ze v sestdesetih letih z objavo antologije Upornik (Kondor 92) obudil iz pozabe najpomembnejse slovenske ekspresionisticne enodejanke in prizore, davno pred Majcnovim zbornikom pa je rehabilitiral tega pisatelja, saj je njegovo Apokalipso vzporejal celo z dramskim delom Jeana-Paula Sartra. Z ekspresionizmom se je ukvarjal mdr. tudi v Zgodovini slovenskega slovstva VI in VII.

Ze leta 1966 je v spremni besedi k Uporniku zapisal, da so na podobo in zasnutek cloveka v nemski in slovenski ekspresionisticni dramatiki vplivali zlasti trije dejavniki (str. 162). Gre za prvo svetovno vojno, krscanstvo in freudizem. Ta tri zarisca je moc zaznati tudi v Zadravcevi monografiji Slovenska ekspresionisticna literatura.

Tako ze v prvem delu (Vojno desetletje) razpravlja o dejavniku prve svetovne vojne, ki ni samo vplival na celotno desetletje (1910-1920), marvec mu je tudi dal podobo; v tem obdobju Zadravca zanima zlasti pesniski ekspresivni subjekt. Medtem ko pri Vladimirju Levstiku prevladuje se uporniski, titanski subjekt, je pri Franu Albrehtu razbolel in osamljen. Za to obdobje slovenskega ekspresionizma je kljucna tudi pesem Dies irae Otona Zupancica, ki ubeseduje vsecloveski lirski dogodek: primerljiva je s Koncem sveta Jakoba von Hoddisa. Pri razclembah lirike se Zadravec posveca tudi t.i. barvnim besedam. Rdeca barva je v tem obdobju ekspresionisticne lirike vezana na motiva smrti in ljubezni, crna pa najveckrat izraza privide o koncu sveta.

V ekspresionisticni crtici vojnega desetletja pa po Zadravcu pripovedovalca zanima predvsem oseba, ki jo ogroza dani zgodovinski trenutek. Posebno mesto odmerja Majcnovi crtici Trenutek zivljenja, ki napoveduje rudarjev pogled s predsmrtne tocke. Zanimiva je nato avtorjeva razclemba stilizacije oseb v Pregljevi enodejanki Berac, v kateri je npr. slepec ekspresionisticna metafora za cloveka, ki nazorsko se ne vidi.

Prvo poglavje koncuje se razmislek o poetoloskih razgledih prve generacije slovenskih ekspresionistov. V njem Zadravec spregovori o uveljavitvi in opredelitvah pojma »ekspresionizem« med slovenskimi slikarji, hkrati pa omenja nekaj socasnih, pri nas objavljenih literarnih esejev o svetovnih pisateljih, ki veljajo za prednike ekspresionizma, vplivali pa naj bi tudi na literarno obzorje nekaterih slovenskih sodobnikov.

V drugem delu (Povojno desetletje 1920-1930) Zadravca zanima zlasti primerjalna motivologija slovenske ekspresionisticne lirike. Tako raziskuje najprej ljubezenski motiv pri Antonu Vodniku; ta ljubezen upesnjuje kot duhovno, sakralno kakovost. Edvard Kocbek se od cezmernega poduhovljenja prvi obrne k telesu, ceprav mu telesna cutnost povzroca bolecino in grozo. Miranu Jarcu je ljubezen sprva svatovsko veselje in slovesnost, kasneje pa njegovo ljubezensko izpoved skali Strindbergova metafizika, ces da je zenska snov, ki unicuje duha. Medtem ko Seliskarjeve ljubezenske naturalisticne ekspresije obtozujejo, pa daje Srecko Kosovel duhovnemu in telesnemu polu enako tezo.

Ob motivu smrti prihaja med slovenskimi ekspresionisticnimi pesniki do nazorskih razlikovanj. Verujoce smrt odresuje, drugim pa pomeni konec sveta, Evrope.

Poleg motiva katastroficne osamljenosti je ekspresionistom se zlasti ljub motiv borivca z Bogom --- povezujejo ga z bivanjsko krivdo. Bog je popoln, clovek pa pomanjkljiv. Ob tem Zadravec zapise pomembno tezo, da si doziveta religija podreja vse motive, saj lirski subjekt hrepeni po religioznem bivanju, odresenem snovnih primesi. S tem pa predstavi se drugi vplivni dejavnik slovenskega ekspresionizma, krscanstvo. Hkrati poudari, da zgodovinske okoliscine prekujejo subjekt v glasnika cloveske skupnosti. Pesnik je torej voditelj in prerok.

Obsezno poglavje namenja avtor disharmonicni ekspresionisticni metafori, bodisi posnovljeni (slika napetost med duhom in snovjo) bodisi poduhovljeni (bezi od snovnega, od telesa, od druzbe). Ob raziskovanju simbolov ugotavlja, da imajo slovenski ekspresionisti simbolistom podoben program. Oba npr. uporabljata drevo za simbol bivanjske tesnobe; znacilen generacijski simbol ekspresionistov je tudi ocean.

Pri stilisticnem raziskovanju ekspresionisticnega podobja pisec preide v razclembo barvnih besed. Ekspresioniste povojnega desetletja so pritegovale predvsem »barvne zmesi« pa tudi kontrasti. Po Zadravcu je moc ekspresije odvisna prav od gostote nasprotujocih si barv.

Za raziskovalce slovenskih verzifikacijskih sistemov so uporabne Zadravceve ugotovitve o verzu in rimi. V ekspresionisticni pesmi verzne sheme razpadejo, vendar preneha obstajati le metricna shema, metrum pa ni odstranjen. Enako je tudi z rimo, saj je uporabljena kot poseben zvocnopomenski poudarek. Na podlagi razclemb posebnosti ekspresionisticnega stavka postavlja Zadravec tezo, da je v ozadju njegove zvocne neubranosti misel Hermanna Bahra, da ekspresionisticna umetnost vresci. Za jezik ekspresionisticnega pesnika je treba se reci, da besedo prilikuje vsebinskemu programu, hkrati pa se ne ustavlja pred prostaskim besedjem.

V poglavju o jezikovni poetiki lirike nam Zadravec predstavi (na podlagi studija kritik in ocen) lastne teoretske poglede ekspresionistov na besedo, ki je npr. po Stanku Majcnu najvisje merilo vsakrsne zivljenjske izjave, za Kosovela pa je vsaka beseda svet zase.

Nekoliko bolj komparativisticno je poglavje Primerjava z nemsko liriko; v njem Zadravec fragmentarno spregovori o razlockih in sorodnostih s socasno nemsko liriko, manj pa o njenih dejanskih vplivih na slovensko ekspresionisticno pesnistvo. Tako naj bi vecina tedanjih slovenskih umetnikov poznala vsaj nemsko pesnisko antologijo Menschheitsdämmerung --- Symphonie jüngster Dichtung Kurta Pinthusa iz leta 1920. Georg Trakl, ki je zastopan tudi v njej, pa naj bi s svojo metaforiko navdihnil zlasti slovenske katolisko usmerjene ekspresioniste.

Ekspresionisticno dramatiko povojnega desetletja Zadravec razdeli po zasnovi tragike v sest skupin. Nosilec prve je v vojni nravno travmatizirani clovek, nastopa pa zlasti v Majcnovi Kasiji in napoveduje konec perverzni druzbi. V drugi skupini se Zadravec srecuje z dramskimi besedili, ki opisujejo razdvojenega humanista (Jarcev Vergerij). Tretjo skupino zaznamuje opisovanje posameznikovih in znotrajdruzbenih socialnih spopadov (Kreftov Tiberij Grakh, Leskovceva Dva bregova), medtem ko je snov cetrte razdor med »svetim« in »temnim« (Pregljev Azazel). V besedilih petega kroga gre za boj med spoloma (Leskovceva Kraljicna Haris) ali med rasami (Majcnova Zamorka). Predstavnik zadnje, seste skupine, ki jo pisec monografije opise pod metaforicnim naslovom Trn podzavestnega, pa je Slavko Grum. V tem poglavju sega Zadravec tudi po psihoanaliticni metodi in nam tako izrise se tretje veliko zarisce ekspresionizma --- freudizem; v tej luci razclenjuje neznosno ozracje Goge. Poleg Freudove teorije osebnosti naj bi na slovenske ekspresioniste vplivala tudi nemska drama, vendar je nasa dramatika, po Zadravcu, dokaj samosvoja.

V poglavju, posvecenem prozi, namenja Franc Zadrevec posebno pozornost delom Ivana Preglja. Razclenjuje predvsem pojav »trpecega duha« v romanih Plebanus Joannes ter Bogovec Jernej, pa tudi jezikovni manierizem, ki ga oblikuje za Preglja znacilni folklorni historicizem. Novelo Matkova Tina pa razglasi za vrhunsko umetnino ekspresionisticnega tipa.

Za slovensko ekspresionisticno prozo je pomemben roman »peterodelnega, razkosanega subjekta« Novo mesto, ki hkrati ze napoveduje Jarcev prehod iz ekspresionizma v novo stvarnost. Sicer pa sta upor in iskanje izhoda iz mescanskega labirinta znacilna tudi za stevilne druge crtice Mirana Jarca. V poglavju Psihiatrovi zapiski Zadravec pretresa crtice Slavka Gruma; to so ekspresije mejnih stanj.

V svojem tretjem velikem poglavju (Idealisticna in radikalna nova stvarnost) avtor med drugim vnovic razpravlja o vplivu Paula Claudela na Kocbekovo preddnevnisko prozo. Art poétique naj bi vplivala na Kocbekov cut za zemeljskost. S tem se Zadravec priblizuje nekaterim ugotovitvam slovenske komparativistike (T. Krecic, J. Kos).

Zanimivo pri Zadravcevi monografiji o slovenski ekspresionisticni literaturi je, da pisec tako obseznega dela niti enkrat ne podvomi o uporabi samega izraza ekspresionizem, temvec se bolj ukvarja z vprasanjem njegovega pojava med slovenskimi umetniki. Njegova knjiga tudi ne polemizira z literarnim leksikonom Ekspresionizem Lada Kralja, ki je v slovenskem prostoru nacel vprasanje o obstoju tovrstnega literarnega obdobja. Zdi se, da je nekaksen Zadravcev odgovor na Kraljevo razpravo moc videti prav v obilici obravnavanega gradiva, saj Kralj svoje delo koncuje z ugotovitvijo, da je »tekstualna baza slovenskega ekspresionizma kvantitativno preskromna, da bi upravicevala poimenovanje celega obdobja s taksnim imenom« (str. 186). Kakorkoli ze, slovenska komparativistika se v zadnjem desetletju priblizuje Weisgerberjevim dognanjem, ki imajo ekspresionizem za enega od treh tipov prvega avantgardnega vala, medtem ko je slovenistika bolj v sozvocju z germanisticnimi studijami, ki ekspresionizem obravnavajo kot samostojno literarno obdobje in mu podrejajo druga avantgardna gibanja.

Med slednje sodi tudi Zadravceva monografija, vendar skusa biti tudi politicno in kulturno ogledalo prvih treh desetletij tega stoletja; veliko pozornost naklanja tudi samemu subjektu, ki je »v sebi razdrt ali pa napada«. Posebna odlika knjige je tudi nekolikanj povzdignjen jezik, ki izstopa iz pustega znanstvenega besedovanja, da bi lazje ponazarjal dusevnost in umetnine ekspresionizma; tega je Gottfried Benn ironicno primerjal s »konglomeratom, z morsko kaco, posastjo iz Loch Nessa, neke vrste Ku-klux-klanom«, za Kasimirja Edschmida pa je bil nadcasovni slogovni tip, ki je omogocil vrnitev umetniskih hotenj gotike, baroka in romantike.







 BBert grafika