-
Kodni sistem
Slovenska knjizevnost
Avtorji
Urednistvo <-> bralci

Jezik in slovstvo
Ocene in porocila
Jezik in slovstvo
Kazalo letnika
 
Zadnja verzija


 -



Vita Zerjal-Pavlin
Ljubljana



29. seminar slovenskega jezika, literature in kulture
Zbornik predavanj




 - Kot je ze navada, se tudi s XXIX. seminarjem slovenskega jezika, literature in kulture, ki je potekal od 28. 6. do 17. 7. 1993 v Ljubljani, lahko seznanimo prek zbornika; izdal ga je Center za slovenscino kot tuji in drugi jezik Filozofske fakultete v Ljubljani.

Po ustaljenem merilu so predavanja razvrscena v skupine o jeziku, litaraturi in kulturi, vendar v razdelku o literaturi beremo tudi o spominski prozi (pisec Igor Grdina), publicistiki (prispevek Janeza Rotarja) in celo zvrstnosti neleposlovnih besedil (avtor Drago Bajt). Glede na tako ohlapno pojmovanje literature bi v ta sklop iz kulturnega lahko »prestavili« tudi clanek Marka Terseglava Samosvoje slovstvo --- samosvoji normativi (Zvrstne, vrstne in druge posebnosti ljudskega pesnistva), med jezikovne pa prispevek Draga Ulage Problematika terminologije na podrocju sporta. Seveda omenjam premescanje samo zato, da opozorim na prepletanje problemov, se zlasti ob prevladujoci tematiki seminarskih prispevkov, in sicer terminologiji in zvrstnemu razvrscanju besedil. Glede slednjega se ob tradicionalnih klasifikacijah literarnih besedil pojavljajo se razvrstitve neliterarnih (ze omenjeni Bajtov prispevek) in t.i. solskih besedilnih vrst (pisec France Zagar).

Teorija besedilnih vrst spada k besediloslovju, ki je ze nekaj casa tudi v solskih ucnih programih. Na zalost vseh, ki slovenscino poucujemo po zdaj (se) veljavnih jezikovnih ucbenikih (ti bi morali biti predmet kritike tudi zaradi drugih strokovnih reci, ne le odpravljenih ideoloskih vsebin), je terminologija besediloslovja in sporocanja neusklajena, kot pravilno ugotavlja Joze Toporisic v clanku Pojmovanja in izrazje slovenskega besediloslovja. Popolnoma podpiram njegovo ugotovitev: »Mislim, da je posledica tako 'urejenega' nauka o besedilih nujna precejsnja neusklajenost v prirocnikih, v glavi ucenca pa naravnost zmeda oziroma nepovezanost (prav verjetno je enako pri njegovem ucitelju).« (Str. 9.) Sama sicer dijake opozarjam na tovrstno zmedo, vendar menim, da so za to porabljeni cas odgovorni sestavljalci ucbenikov, poleg tega pa taka neavtoritativnost ucbenikov pri ucencih ne pripomore toliko k vzgoji lastne pameti, temvec k se vecji poljubnosti, povrsnosti in vseenosti pri rabi jezika. V Toporisicevem clanku je se neka pomembna ugotovitev, ki bi jo kazalo upostevati pri vsem pouku slovenske knjizevnosti in jezika; ugotavlja namrec izrazno prenasicenost, »... veliko izrazov, ki so v tem pac tudi tezko obvladljivi ne le za ucenca, ampak tudi za ucitelja«. (Str. 14.) Poleg tega navaja svojo razvrstitev in poimenovanje delov snovi besediloslovja; nekaj, kar smo si morali ucitelji po lastnem premisleku ze narediti, a kot kaze, ne tudi sestavljalci maturitetnega kataloga, kjer ni opaziti nobene refleksije ucbeniske snovi tega podrocja.

Bistveno bolj na tekocem s sodobnimi teoreticnimi zamislimi pa so bili pripravljalci »knjizevnega« dela mature. Pravzaprav so vanj (zavestno?) vkljucili tudi besediloslovje, saj bo pomemben del mature esej o knjizevnih besedilih. Naloga je v skladu s temeljnim smotrom pouka knjizevnosti, vzgojo za vsestransko komunikacijo z leposlovjem, kot ga v prispevku Novejsi pogledi na pouk knjizevnosti navaja Boza Krakar-Vogel. Opozarja na novost, in sicer je prvi delni cilj pouka razvijanje knjizevnih sposobnosti, med katerimi je tudi sposobnost ucenceve lastne interpretacije, na primer s tvorjenjem besedil, kot je esej. Sele na drugem mestu naj bi torej bilo sirjenje knjizevnega znanja. Ceprav se verjetno vecina uciteljev strinja s to hierarhijo ciljev, pa sprememba v vseh svojih metodoloskih razseznostih glede na bliznjo maturo ni bila pravocasno pripravljena v solski praksi. Ta naj se (kot ob zgornjem primeru) pac znajde!

Ce se vrnem k drugim prispevkom zbornika, lahko ugotovim njihovo zelo razlicno razpravljalno raven in namen. Kar nekaj jih je pregledne narave in zato predstavljajo temeljno informacijo; zanimivo verjetno za kakega s slovenskimi razmerami manj seznanjenega seminarista. To vsekakor velja za Kmeclov prispevek Zacetki slovenskega romana in novele, ustrezno podnaslovljen kot »porocilo«, delno tudi za clanek Oblikovne znacilnosti slovenske mladinske proze Helge Glusic. Mladinska knjizevnost je v slovenisticnih publikacijah dovolj zanemarjena, da so tudi »preglednice« dobrodosle. Podobno velja za Dolganov prispevek Dva obraza ene prostitucije, ki po uspesnih knjigah Slovenska muza pred prestolom in Fuk je Kranjcem v kratek cas, o katerih tudi tokrat govori, ne more biti vec kot ponovno opozorilo na ti dve ravni slovenske knjizevnosti. Nasprotno pa Janez Rotar ze z naslovom Pubicistka rediviva opozarja na novost svojega clanka, saj meni, da so ta za narod pomembna besedila, ki izrazajo posameznikov duhovni vpogled v aktualne javne zadeve, premalo raziskana. Svoj clanek ima za prvi korak v tej smeri, ceprav glede na besedila, ki jih navaja in so vecinoma znana iz slovstvene zgodovine, to drzi le kot zaokrozanje in loceno obravnavanje besedil, ki so bila doslej bolj ali manj pomozni vir.

Med prispevki s podrocja literature so svojske Zadravceve Samorefleksije slovenskega romanesknega pripovedovalca (1950-1990) o poetoloskih izhodiscih nekaterih avtorjev) in Juvanova Parodija kot medbesedilna vrsta, ki je zgled izredno natancne, s primeri bogate dolocitve izraza.

Med jezikovnimi temami je raziskovalno temeljit, a specialisticen clanek Marka Snoja Naglasevanje praslovanskih nosniskih osnov moskega spola. Zaradi polemicnosti do dosedanjih razmejitev pogovornih zvrsti knjiznega jezika od neknjiznih nadnarecij je zanimiv tudi prispevek Vlada Nartnika Govorna slovenscina med knjiznostjo in neknjiznostjo. Neustreznost te razmejitve verjetno obcuti se marsikateri govorec, ki ne prihaja iz osrednjega slovenskega obmocja. Upajmo, da se bo iskanje nove definicije nadaljevalo. Pragmaticni vidik cerkvenoobredne rabe slovenskih liturgicnih besedil z nakazanimi raziskovalnimi problemi primerjanja razlicnih prevodov teh besedil je predstavil Marijan Smolik (Slovenska liturgicna besedila). Edini prispevek, za katerega menim, da je pripravljen neustrezno, je clanek Petra Weissa Izvenjezikovni vplivi na govore Zadrecke doline med Gornjim g(?)radom in Nazarjami. Dodobra nas seznani z zemljepisnimi in statisticnimi podatki, med katerimi je pisec nedvomno lahko iskal hipoteticne vplive, vendar jih je z jezikovnimi zgledi dokazoval le za nekatere primere v drugi polovici clanka. Mogoce je vzrok v tem, ker je clanek prirejen po magistrski nalogi, vendar to avtorja (in urednika zbornika) ne opravicuje, da ni pomislil na seminarskega poslusalca in bralca.







 BBert grafika