Marja Bester, Martina Krizaj-Ortar in Erika Krzisnik: Pouk slovenscine malo drugace

Nisem imela priloznosti, da bi se udelezevala omenjenega izobrazevanja. Ilustracije in vaje iz prirocnika, namenjenega prenovi pouka v osnovni soli, sem najprej uporabljala pri poucevanju slovenscine kot drugega jezika in pri tem nasla stevilne vaje, ki bi jih lahko koristno uporabila v srednji soli, v gimnazijskih oddelkih, kjer poucujem. Skusala sem ugotoviti, katere lastnosti ima prirocnik, da ga tako sprejemajo osnovnosolski ucitelji, uporaben pa je tudi pri poucevanju srednjesolcev in tujcev --- zacetnikov.

Teoreticni uvod Besedilo kot izhodisce in cilj, ki sta ga napisali Marja Bester in Martina Krizaj-Ortar, ter Frazeologija kot izrazanje v podobah Erike Krzisnik, naslovnika ucitelja seznanjata s sodobno jezikoslovno teorijo in njeno uporabnostjo v soli. Najvecji del prirocnika sestavljajo stevilne tipolosko razlicne vaje: Vaje za pragmaticno obravnavo besedila je sestavila Marja Bester, Vaje za pomensko obravnavo besedila Martina Krizaj-Ortar, Erika Krzisnik pa iz frazeologije Vaje za ucitelja in Vaje za ucenca.

Naslov prirocnika skromno obljublja le malo drugacen pouk, kljub obsegu komaj 140 strani pa vsebuje novosti, ki bi ga temeljito spremenile, ce bi jih dosledno upostevali. Cilj tako zasnovanega pouka je sporazumevalna zmoznost, tj. zmoznost tvorjenja in razumevanja besedil. Sporazumevalna zmoznost sestoji iz jezikovne zmoznosti (za tvorjenje pravilnih besedil) in iz pragmaticne zmoznosti (za tvorjenje ustreznih besedil). Prirocnik se ukvarja predvsem z makrostrukturo besedila, v uvodu pa obljublja (»kdaj drugic«) obravnavo mikrostrukture besedila --- slovnicnih, pravorecnih in pravopisnih prvin. Vse delo je zasnovano tako, da izhaja iz besedila in se vanj vraca. Pri tem se prirocnik tudi zdaj ze loteva stevilnih mikrostrukturnih sestavin in le-te bo z uporabo odlicnih vaj iz prirocnika najlaze vnasati v ze veljavne ucne nacrte, ce pa bi zares hoteli prenoviti pouk, bi morali socasno spreminjati ucne nacrte.

Ucna snov, ucni cilji in metode so v prirocniku utemeljeni s sodobno jezikoslovno teorijo --- poleg zacetnika strukturalnega jezikoslovja Ferdinanda de Saussurja upostevajo se pretvorbno slovnico Noama Chomskega, Austinovo teorijo govornih dejanj in pragmaticno jezikoslovje J. R. Searla. Kljub vnasanju sodobnih jezikoslovnih pogledov in metod pa nas vaje v prirocniku spominjajo na dobro »staro« solo: Vsaka stvar naj ima glavo in rep!

Domnevam, da vecina tezav pri jezikovnem poucevanju ne izvira iz sodobne jezikoslovne teorije, kot se velikokrat vulgarno razpravlja in celo pise, temvec iz naslednjih vzrokov: jezikoslovna teorija v srednji soli (po mojem mnenju) ne sme biti zgolj ucna snov, saj spreminja uciteljev pogled na jezik, za ucenca pa je sprejemljiva samo toliko, kolikor jo presnovimo v skladu z ucnimi cilji in opremimo z ucinkovitimi metodami --- vajami in razlagami. Sele tako postane jezikovni pouk ucenje jezika, ne pa le pouk o jeziku.

Vecina sedanjih uciteljev sodi v strukturalisticno solo, vendar poucevanje precej ostaja pri de Saussurjevem sistemu (langue), ne da bi ga nadgrajevali z njegovim celovitim pogledom na jezik in z delom drugih jezikoslovcev. V pouk v skladu z ucnimi nacrti in ucbeniki sicer vnasamo stevilne sodobne prvine, vendar, ce niso didakticno dobro predelane, ostajajo samo informacija, zato z njimi ne dosegamo ucnih ciljev.

Ali naj bo torej v soli vec sodobnega jezikoslovja? Ne vec ne manj! Ravno toliko, kolikor ga zmoremo pretvoriti v primerno obliko. Tudi pouk naj bo pragmaticen! Vprasajmo se: kdo je naslovnik (ucenec), kaksen je nas namen (razvijanje sporazumevalne zmoznosti) in kako bomo to dosegli.

Prirocnik (za ucitelja, kot pise v uvodu) Pouk slovenscine malo drugace je iz vec razlogov nemogoce neposredno primerjati z jezikovnimi ucbeniki za srednjo solo Slovenski jezik I-IV. Njegov namen je, obravnavati v osnovnosolskih jezikovnih ucbenikih premalo obdelano snov in pokazati, kako bi z njo lahko prenovili pouk.

Teoreticna uvoda pred (tremi) skupinami vaj uciteljem omogocata spremljanje sodobne jezikoslovne problematike; sestavljalke prirocnika obvezujeta, da razlozijo in med seboj uskladijo strokovno izrazje. Vaje sestavljajo delovni del prirocnika, od srednjesolskih delovnih zvezkov pa se razlikujejo po dvojih navodilih: za ucitelja, kaj naj z vajo doseze/nauci, za ucenca pa, kaj naj v vaji naredi.

Razmerje med naravnim jezikom in metajezikom je v prirocnikih, ki jih uporabljamo pri pouku materinscine, nadvse obcutljivo vprasanje. Metajezik, s katerim ucencu razlagamo jezikovni pojav, naj ne bo zahtevnejsi kot to, kar razlagamo, sicer je nevarno, da bo ucenec jedro problema videl v tem, kako razumeti razlago, namesto da bi ta omogocila razumevanje in resitev jezikovnega vprasanja. Sporazumevalna zmoznost v strokovnih besedilih bo dosezena takrat, ko bo ucenec obvladal stroko, torej ne v osnovni ne v srednji soli, temvec na univerzi. Kolicinsko in zahtevnostno razmerje med primeri (naravnim jezikom) in razlago (metajezikom) je v vajah v prirocniku v korist naravnega jezika; to je razumljivo, saj bo ucenec razvijal sporazumevalno zmoznost s spoznavanjem in tvorjenjem besedil, ne pa s poslusanjem/branjem razlage jezikovnih pojavov, tj. z rabo, ne pa z opisovanjem jezika.

Navodila za vaje v prirocniku bo ucitelj dopolnjeval z razlago, ki jo bo sam najbolje prilagajal dojemanju ucencev. Prirocnik vsebuje tudi stevilne ilustracije, vendar ne zato, ker bi bil namenjen mlajsim ucencem. Z njimi je mogoce okoliscine predstaviti nazorneje kot z besedami; ilustracije kazejo, da je poleg jezikovnega sporazumevanja mogoce tudi nejezikovno; ucenci si uzavescajo uporabo razlicnih kodov (tj. sredstev sporazumevanja) v sporazumevalnem procesu.

Vaje z ilustracijami spodbujajo uciteljevo iskanje novih moznosti za delo. Osem slicic na straneh 38 in 39 npr. spremlja navodilo: »Tvorite besedilo na osnovi spodnjih osmih slicic (narisal T. Sajovic); upostevajte spreminjajoce se psihicno stanje osebe na sliki (uporabite premi govor)!« Poleg predvidenega lahko v srednji soli uporabimo vaje za tvorjenje opisov, pripovedi, razlage in utemeljevanja, ob slicicah obravnavamo zvrstno in custveno zaznamovane besede itd. Ce ucence premisljeno razdelimo v skupine in dolocimo obseg njihovih besedil, bo mogoce v kratkem casu tvoriti, pregledati in popraviti vecje stevilo besedil. Skratka, ilustracije lahko ucinkovito uporabljamo tudi v srednji soli.

Vse to so skupne lastnosti prirocnika, vsak razdelek zase pa ima se posebnosti, ki izhajajo iz snovi.

Razdelek Besedilo kot izhodisce in cilj, ima dva dela: Teoreticna izhodisca pragmaticnega jezikoslovja in Besedilo. V prvem je razlozeno, kako ucenec kot naslovnik sprejema sporocilo, prepoznava okoliscine in sporocevalcev namen, si uzavesca razlike med neposrednim in posrednim nacinom izrazanja istega namena ter razlikuje razlicne namene. Kot sporocevalec pri tvorjenju sporocila pa izbira namen, temo in ustrezna jezikovna sredstva ter pri tem uposteva zunanje in notranje okoliscine. V drugem delu, v Besedilu, je to definirano in nadrobno so razclenjene lastnosti jezikovnih sporocil: smiselnost, pomenska in slovnicna sovisnost (koherenca) ter popolnjenost. Razlozeni sta makro- in mikrostruktura besedil. Vecina teh pojmov je ze del srednjesolskega jezikovnega pouka. Na petih straneh tega dela uvoda sem nasla samo nekaj pojmov (prikazovanje, pozivanje, zavezovanje, povezovanje, izvrsevanje), ki v srednjesolskih ucbenikih niso niti omenjeni. Nov je izraz »izrek«, s katerim pragmatika nadgrajuje poved. Avtorici podrobno (teoreticno) razclenjujeta makro- in mikrostrukturo besedila. Na straneh 11 do 17 je zbrano in razclenjeno temeljno znanje iz besediloslovja, pr. eksplicitno in implicitno navezovanje. Ko analizirata nacine razvijanja teme (opisovanje, pripovedovanje, razlaganje in utemeljevanje), tudi natancno razlagata tipicne skladenjske vzorce, morfologijo, casovna in logicnopomenska razmerja.

Na koncu so doloceni naloge in cilji jezikovnega pouka. Podrobno sta razclenjeni jezikovna in pragmaticna zmoznost, v Posebnih ciljih pa, da ucenci obvladajo okoliscinsko, namensko in tematsko sestavo besedila. Poudarjeno je, da pridobivajo sporazumevalno zmoznost na vseh predmetnih podrocjih. Ta del uvoda se koncuje s seznamom strokovne literature, kar dodatno omogoca uciteljem, da spremljajo jezikoslovno problematiko.

Prvi vtis je, da so vaje Marje Bester (za pragmaticno obravnavo besedila) namenjene predvsem razvijanju pragmaticne zmoznosti, vaje Martine Krizaj-Ortar (za pomensko obravnavo besedila) razvijanju jezikovne zmoznosti, vaje Erike Krzisnik pa ucenju frazeologije. V uvodni besedi je Alenka Kozinc zapisala: »Vaje niso razmejene po tezavnosti, saj nakazujejo le posamezno temeljno tipologijo vaj,« vendar opazam, da so vaje smotrno razporejene od zivljenjske izkusnje k ucni snovi in od znane k novi ucni snovi; ucenec je najprej v vlogi naslovnika in nato sporocevalca.

Pragmatika je v prirocniku najmlajsa obravnavana veda. Tudi med ucbeniki za jezikovni pouk v srednji soli (Slovenski jezik od I do IV) se eksplicitno pojavi sele v Slovenskem jeziku IV, vendar je s stevilnimi prvinami ze prej vsebovana v ucnih temah o jezikovnih zvrsteh, o zaznamovanih besedah in v poglavjih o sporocanju. V Slovenskem jeziku IV iz leta 1985 je osnovna informacija o vedi, dopolnjena z malostevilnimi vajami, ni pa pokazana pot do ucenceve pragmaticne zmoznosti. Vaje v prirocniku (Marja Bester) uzavescajo vlogi naslovnika in sporocevalca ter razvijajo zmoznost tvorjenja razlicnih besedil v razlicnih okoliscinah z razlicnimi nameni. Vaje (posebej) za naslovnika in (posebej) za sporocevalca so razporejene tako, da ucenec ugotavlja, poimenuje in sele nazadnje tvori besedila. Pri tem razvija sporazumevalno zmoznost.

Ob pregledovanju vaj za pragmaticno obravnavo besedila se zavemo, da bi morali biti pragmaticna in pomenska obravnava besedila drugace vpleteni v pouk (tudi) v srednji soli. Nobena shema jezikovnih zvrsti namrec ni dovolj nadrobna, da bi z njo lahko obvladovali zapleteno jezikovno pojavnost. Iz prakticnih razlogov bi morali poglavju o socialnih in funkcijskih zvrsteh dodati vsaj se prenosniske zvrsti, saj vemo, da govorjeni jezik interferira s pisnim in koliko se z njim ukvarjamo pri odpravljanju (pisnih) jezikovnih napak predvsem v besednem redu in skladnji. A ceprav bi socialne in funkcijske zvrsti, kot jih obravnavamo v 1. razredu gimnazije, dopolnili s prenosniskimi, casovnimi in mernostnimi zvrstmi, kot jih navaja Slovenski pravopis 1990, tudi v tej novi shemi ne bi dovolj razclenili zapletene jezikovno-zivljenjske pojavnosti. Ucenec jo bo ucinkoviteje obvladoval, ce se bo ucil prepoznavati okoliscine in namen ter si pri jezikovnem pouku nabiral izkusnje in znanje o tvorjenju njim primernih besedil. Od vseh vaj v prirocniku so prav vaje za pragmaticno obravnavo besedila najgloblje zasidrane v zivljenjski resnicnosti in sooblikujejo jezikovno kulturo.

Vaje za pomensko obravnavo besedila (Martina Krizaj-Ortar) se ujemajo s stevilnimi v srednjesolskih ucnih nacrtih in ucbenikih ze uveljavljenimi temami, le tezisce obravnave dosledno pomikajo na pomensko in besedilno ravnino. Najbolj me spominjajo na poprave pisnih izdelkov, predvsem solskih nalog. Ne smemo pa pozabiti, da solske naloge popravljamo enkrat v redovalnem obdobju in da celoviti obravnavi 30-36 besedil posvetimo eno solsko uro. Vaj v prirocniku je na sreco veliko vec, a ucitelj (vsaj na srednji soli) tezko najde cas zanje, saj mu ucni nacrti in katalogi znanj narekujejo drugacno izrabo casa.

V vajah v prirocniku ucenec prepoznava sporocilnost nejezikovnih sporocil; na razlicne nacine si uzavesca merila besedilnosti --- ugotavlja, kaj je v besedilu narobe, izbere nadaljevanje za besedilo, ureja povedi v besedilo in jim doloca izrazila sovisnosti; prepoznava temo, s tem da besedilom doloca naslov. Nacine razvijanja teme, t. j. opisovanje, pripovedovanje, razlaganje in utemeljevanje, ucenec spoznava v vajah, v katerih povezuje povedi in jih razporeja po casovnem zaporedju, napise, o kom pripovedujejo posamezni zivljenjepisi, izbira pravilno razlago, vstavlja manjkajoce dele razlage, povezuje teze z njihovimi utemeljitvami in izbira pravilno utemeljitev. Ucenec spoznava lastnosti besedil in nacine razvijanja teme. V prirocniku si nato sledijo vaje za prepoznavanje poimenovanja prvin/motivov in prepoznavanje ter urejanje logicnopomenskih razmerij med njimi. Ucenec najprej naredi vaje, v katerih je v vlogi naslovnika, nato sam tvori besedila. Odlika te skupine vaj je tudi v tem, da so v njih pokazani zanimivi nacini/vzorci besedil, s katerimi se lahko ucimo slovenscino in druge predmete.

Vaje Martine Krizaj-Ortar so sestavljene tako, da se v njih ves cas povezujeta makro- in mikrostruktura. V stevilnih vajah se neposredno izpricuje, da je slovenscina ne samo ucni predmet, temvec tudi ucni jezik. Nekatere tipe vaj, se posebno tistih, pri katerih gre za razlicne nacine razvijanja teme, bi lahko z zahtevnejso vsebino uporabili tudi v srednji soli. Kot najzahtevnejso nalogo za ucence v srednji soli bi dodali tvorjenje podobnih besedil, ki bi jih uporabili kot uganke pri delu v dvojicah in skupinah ucencev.

Vaje vsebinsko ustrezajo ucencu. V njih se pojavljajo primeri iz sodobnega in solskega zivljenja, pogosto humorno obarvani. (Npr. vaja na strani 49: »Besedilom izberi ustrezno nadaljevanje: Cenca, ti mi pa povej, kdo je premagal Spartance.« Ucenec mora izbrati odgovor: »Ne vem, nisem bila na tekmi.«) Omenili smo ze vaje za tvorjenje besedil s snovjo iz drugih ucnih predmetov. Pri stevilnih vajah z vstavljanjem pa se ucenec socasno posveca besedilu, besedoslovju, oblikoslovju in pravopisu. S takimi vajami ucinkovito preverjamo jezikovno zmoznost, najdragocenejse pa so vaje za urejanje logicnopomenskih razmerij; najdragocenejse zato, ker so v nasih ucbenikih in delovnih zvezkih malostevilne.

Domnevam, da bomo prav vaje za pomensko obravnavo besedila najhitreje vnasali v solsko prakso, ce pa bomo s tem predvsem razsirili metajezikovno obravnavo mikrostrukture, njihov namen --- pomenska obravnava besedila --- niti najmanj ne bo dosezen.

Na pragmatiko in besediloslovje je opozorilo moderno jezikoslovje, neutemeljeno pa bi bilo misliti, da jima je s frazeologijo, tretjim obravnavanim podrocjem v prirocniku, skupna samo zapostavljenost pri pouku. Erika Krzisnik uporablja besedo frazeologija v dveh pomenih: prvic kot zbir posebnih, tj. frazeoloskih enot, in drugic kot jezikoslovno vedo, ki te enote proucuje. Frazem je frazeoloska enota in ustreza poimenovalni vrsti fonem, morfem itd., ki je ze uveljavljena v srednji soli.

Seznam literature na koncu teoreticnega dela o frazeologiji dokazuje, da je zanimiva tudi za sodobno jezikoslovje. Frazemi so pogostni v sodobni mladinski knjizevnosti in sicer v izvirni obliki, se pogosteje pa kot prenovitve; stevilni se pojavljajo v sodobnih publicisticnih besedilih.

Sodobni nacin zivljenja zmanjsuje moznosti za zivo posredovanje frazeologije iz roda v rod in to nalogo naj bi bolj prevzela sola. France Zagar v svojem clanku v JiS l. 1980/81 poudarja pomen frazeologije v soli, ker posreduje in ohranja ljudsko modrost. Erika Krzisnik v JiS l. 1989/90 v clanku o frazeologiji v osnovni in srednji soli razlaga, zakaj je treba obravnavati frazeologijo.

Ce bi pri ucenju frazeologije slo samo za premalo upostevano ucno snov, bi morali zanjo poiskati potreben cas (stevilo ucnih ur) in nacin (ustrezne razlage in vaje). Avtorica Erika Krzisnik ni neposredno zapisala ucnih ciljev, ki jih zelimo doseci s tako obravnavo, zaradi umestitve tega poglavja v prirocnik Pouk slovenscine malo drugace pa se sprasujemo o splosnejsih in pomembnejsih ciljih --- o razvijanju sporazumevalne zmoznosti ucencev: Ali jih bomo naucili tvoriti besedila, v katerih bodo frazeme pravilno (jezikovna zmoznost) in ustrezno (pragmaticna zmoznost) uporabljali? Zaradi zapletenosti same frazeologije (Slovenci se nimamo sodobnega frazeoloskega slovarja) in interesov ucencev, ki so v tej starosti veliko bolj naklonjeni prenovitvam frazemov kot spoznavanju modrosti, predvsem pa zaradi sedanjega ucnega nacrta in nacina dela v srednji soli je nemogoce dosegati ta cilj.

V Frazeologiji kot izrazanju v »podobah« avtorica najprej poimenuje in doloci obseg frazeoloske enote in nato podrobno razlozi stiri temeljne lastnosti frazemov: vecbesednost, stalnost (in stalno spremenljivost) oblike in pomena, neizpeljivost pomena celote iz pomena sestavin in ekspresivnost frazeoloske enote. V zvezi z rabo frazemov analizira njihovo jezikovnozvrstno dolocenost in njihovo rabo v razlicnih besedilnih zvrsteh. Pise o povezavi med otrokovo starostjo oz. stopnjo njegovega spoznavnega razvoja in zmoznostjo za razumevanje frazemov ter o ucenju frazemov. Pri tem navaja tematske sklope --- dom in druzina, razred, sola, naselje, naravno okolje --- ki so najprimernejsi za ucenje frazeologije, in utemeljuje, zakaj bi bilo pri tem koristno uporabiti tudi snov drugih ucnih predmetov, predvsem spoznavanje narave in druzbe.

Prirocnik se (seveda) ne ukvarja s frazeologijo v srednji soli. Da bi jo ucitelj v srednji soli ustrezno obravnaval, bi si moral poiskati cas v nasprotju z ucnimi nacrti, uskladiti terminologijo in sestaviti dobre vaje. Zato me je presenetil zakljucek ze omenjenega clanka Erike Krzisnik v JiS, v katerem poroca tudi o »poznavanju frazeologije pri ucencih« in pravi: »Prijazen je podatek, da se dijaki od konca osnovne do konca srednje sole tudi o frazeologiji nekaj naucijo.« Domnevam, da so ucitelji povezali razdrobljeno ucno snov, in --- to bi bilo najbolj razveseljivo --- da se ucenci naravno ucijo frazeologijo v svojem zivljenjskem okolju in pri pouku.

Kako pa se frazeologijo ucijo v srednji soli pri slovenscini?

• V prvem razredu gimnazije pri snovi »stalne besedne zveze« obravnavamo »pomenska razmerja med posameznimi besedami in morebitni skupni pomen zveze« (Slovenski jezik I, str. 83). Prilastek »morebitni« nam pove, da to niso frazemi, temvec frazeoloske enote, katerih edina lastnost je stalnost, npr. vecbesedni strokovni izrazi. Pomen besede frazem iz prirocnika se le delno prekriva z reklom in recenico v Slovenskem jeziku I. Vaje v delovnem zvezku za 1. razred srednje sole niso zahtevnejse, kot so jih ucenci ze resevali v 5. razredu osnovne sole, zato je (zelo verjetno) pri obravnavi tega poglavja v ospredju jezikoslovna veda, ne pa ucenje jezika.

• V 2. razredu srednje sole po ucnem nacrtu obravnavamo skladnjo in oblikoslovje, lahko pa bi vanj vnesli tudi frazeologijo, predvsem obravnavo omejene spremenljivosti frazemov. Pri tem bi skladnjo povezovali z morfologijo (npr. pustim/s na cedilu, mlatim/sem mlatil prazno slamo, pustim/bi pustil na cedilu, boljsa/boljse polovice itd. --- primeri iz prirocnika). Ce se bomo odlocili za vnasanje frazeologije, pa bomo morali resevati terminoloska vprasanja; ucitelj, ki bi uporabljal ucbenik in prirocnik socasno, bi moral paziti, da izrazi ne bi med seboj interferirali. Razdelitev na samostalniske, pridevniske, prislovne in glagolske besedne zveze v Slovenskem jeziku II (stran 48: »Glagolska besedna zveza je zelo pomembna, ker je lahko ze sama po sebi glagolski stavek, ne samo stavcni clen«) se ne ujema s prirocnikom. V njem Erika Krzisnik po obliki razdeli frazeme na nestavcne ali besednozvezne (vzporedno z besednimi vrstami so frazemi samostalniski, pridevniski, prislovni in glagolski) ter stavcne.

• V tretjem razredu je mogoce obravnavati frazeme pri zvrstno, casovno in custveno zaznamovanih besedah. Tako kot v vajah Erike Krzisnik pa nanje opozarjamo pri obravnavi literarnih del v vseh stirih razredih.

• V cetrtem razredu lahko frazeme obravnavamo pri pragmatiki.

Na razlicne vire in jezikovno zvrstnost je v svojih vajah opozorila tudi Erika Krzisnik. Prevladuje delo z besedili. V vajah npr. ucenec napise/narise zgodbo, kot bi »videl« dobesedni pomen frazema, za primerjavo pa se zgodbo o njegovem ustaljenem pomenu. V vecjem stevilu vaj spoznava prenovitve frazemov v salah in umetnostnih besedilih; iz drugih ucnih predmetov (ne iz SJK) so navedeni stevilni frazemi z ustaljenim pomenom. Za ucitelja na srednji soli je najpomembnejsi uvodni teoreticni del, ki vnasa potrebne terminoloske resitve in natancno razclenjuje lastnosti frazemov.

Primerjava ucnih vsebin v ucbenikih Slovenski jezik I-IV in v prirocniku pokaze, da je v srednji soli ze zdaj veliko moznosti za obravnavo pragmatike, besediloslovja in frazeologije. Za resnicno prenovo pouka, katere najpomembnejsi cilj bi bila sporazumevalna zmoznost (za tvorjenje pravilnih in ustreznih besedil), pa ne bo zadostovalo, ce bomo vanj vnasali posamezne prvine iz pragmaticne in pomenske obravnave besedila ali celo razsirili metajezikovno obravnavo.

Tri mlade raziskovalke so pragmaticno opravile svojo trojno nalogo: posredovale moderno jezikoslovno problematiko, dolocile ucne cilje in sestavile stevilne vaje razlicnih tipov.

Z usklajeno terminologijo in podrobno dolocenimi ucnimi cilji ter primernim gradivom je mogoce v soli uspesno delati. Ucitelji razlagamo snov ter pri tem izbiramo ustrezne oblike in metode dela. Laze se posvetimo svojim stevilnim ucencem, predvsem pregledovanju njihovih pisnih besedil. Dokler bomo ostajali pri starih ucnih nacrtih in zdajsnjih katalogih znanj, ki v precejsnji meri narekujejo tak nacin dela, da pri njem ne razvijamo niti jezikovne zmoznosti, kaj sele sporazumevalno, pa bo prirocnik Pouk slovenscine malo drugace kljub svojim odlikam ostal »ena lastovka, ki se ne prinese pomladi«.

Nismo se odgovorili na vprasanje, kaksne lastnosti ima prirocnik, da bi ga bilo mogoce uporabljati na tako razlicnih stopnjah solanja. Njegove uporabnosti v srednji soli ne morem dokazati --- povem lahko samo mnenje, ki izhaja iz izkusenj; premalo poznam delo v osnovni soli, da bi lahko presodila, ali ni prirocnik prezahteven zanjo. V srednji soli poucujemo sporocanje (nekoc smo mu rekli opismenjevanje), kot zahtevajo ucni nacrti in potreba, saj moramo ucence se veliko nauciti o tem. Gotovo bo prirocnik Pouk slovenscine malo drugace uciteljem v osnovni in srednji soli dragocen pomocnik pri osebnem strokovnem izpopolnjevanju in pri pouku --- s stevilnimi vajami ter idejami, da bomo sami sestavljali podobne.