Zlatko Vince, 1922 -- 1994

Zlatko Vince je bil rojen v Djakovu, studije je koncal 1945. v Zagrebu, potem pa je pouceval na srednjih solah v Zagrebu, Pazinu in Pulju. 1956. je bil izvoljen za asistenta za sodobni hrvaski jezik na tedaj ustanovljeni Filozofski fakulteti v Zadru. 1958. je zagovarjal disertacijo za doktorat znanosti, 1960. pa se je na zagrebskem vseuciliscu tudi habilitiral za docenta s posebno jezikoslovno razpravo, ceprav posebna habilitacija po doktoratu takrat ni bila obvezna. A na Filozofski fakulteti v Zadru ne z doktoratom in ne z disertacijo ni dobil docentskega mesta. Druga struja si je namrec prizadevala mesto dodeliti ucitelju iz drugega jezikovnega kroga. Tako je Zlatko Vince s svojimi odsel v Zagreb in se zaposlil na akademijskem Institutu za jezik, od 1969. pa je delal na Filozofski fakulteti v Zagrebu in pouceval neslaviste, ki so se pripravljali za pedagoski poklic. Leta 1979 je postal redni profesor, 1988 pa je bil izvoljen za dopisnega clana Akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu.

Prav neprijazne, tudi surove okoliscine, ki so tu nakazane le najbolj skopo, so Zlatka Vinceja dodatno spodbujale k nenehni dejavnosti in raziskovalni vztrajnosti. O tem prica njegova bibliografija (Radovi zavoda za slavensku filologiju, 28-29, 1993/94). V svojem raziskovanju in objavljanju se je vseskozi osredinjal na razvoj hrvaskega knjiznega jezika predstandardizacijskega in standardizacijskega obdobja. Tako je v posebnih hrvaskih jezikovnozgodovinskih okoliscinah »odkrival zasuto dediscino«, kakor se je slikovito izrazil eden tistih, ki dodobra poznajo in cislajo sadove Vincejevega znanstvenega raziskovanja. Vince je znanstveno delal brez take ali drugacne strasti ali pristranskosti, kar v raziskovanju materinscine ni vedno samoumevno. Zlasti se je izkazal z obravnavami dalmatinskih regionalisticnih jezikovnih in pravopisnih tezenj, denimo v Zori Dalmatinski, izhajajoci v Zadru (1844-1849) (ob socasnih zagrebskih Danici in Kolu), pomembnem casopisu hrvaskega narodnega preroda na poti k integraciji in k normativnosti knjiznojezikovnih razlicic. Drug znacilni primer je vrednotenje jezikoslovnega dela minulih obdobij, zlasti se Toma Maretic'a (1854-1938), njegovih del s podrocja terminologije, sloga in slovnice v ozjem pomenu besede (avtorja Gramatike i stilistike hrvatskoga ili srpskoga jezika, 1899). Ob aktualizacijah skupnega jezika je bilo Maretic'evo delo hvaljeno in Gramatika ponatisnjena (1931, 1962), ob drugacnih naravnavah pa grajano. Znanstveno natancen in zvest svojim trdnim izhodiscem je bil Zlatko Vince tudi kot jezikovni svetovalec v zagrebskih obcilih, kot slovnicar in soavtor knjige Jezicni savjetnik s gramatikom, 1971, prav tako pa tudi kot visokosolski pedagog. Sedanjim in naslednjim rodovom bo ostalo Vincejevo kapitalno delo, obsezna monografija Putovima hrvatskoga knjizevnog jezika, Zagreb 1987. Knjiga je dozivela dopolnitev in obogatitev z obsezno bibliografijo v drugi izdaji (1990), njeno vrednost in jasnost njene znanstvene govorice pa potrjuje okoliscina, da je izsla celo zvocna izdaja za slepe in slabovidne (1990), kar se ne primeri kmalu kaki tako obsezni in zahtevni monografiji s podrocja jezikoslovja. Vincejevo kapitalno delo je nastajalo domala tri desetletja in je sad avtorjevega problemsko osredinjenega raziskovanja. Ker je to podrocje hrvaskega jezika in njegovega razvoja prvic sistematicno in v celoti ter dokumentirano obdelano, lahko dodamo le se to, da je pomen te knjige v enciklopedicnih razseznostih in vzorni izvedbi.

Poleg te monografije je Zlatko Vince napisal tudi Portrete hrvaskih jezikoslovcev (1993), metodolosko zasnovo kratkih monografij o posameznikih pa je podal v svoji knjigi o jezikoslovcu Ivanu Brozu (1992). S portreti in s kratko monografijo o Brozu je tudi pokazal, kako danasnje znanstveno umovanje ne more mimo natancne razclembe in vrednotenja prizadevanj in uspehov poprejsnjih jezikoslovnih rodov.

Zlatko Vince je z razpravami sodeloval v vrsti znanstvenih publikacij in casopisih Zadarska revija, Filologija, Jezik. Sprico svoje osebne skromnosti in blagega znacaja ni silil v ospredje, a je s kakovostjo, tematiko in obsegom svojih del, raziskovalno ves cas disciplinirano osredinjenih na poglavitno temo, v ospredju vendarle bil, cenjen in spostovan.

Naneslo je, da sem ga poblize poznal od leta 1957, ko sva si do njegovega odhoda v Zagreb v lepi palaci zadrske Filozofske fakultete delila kabinet z oknom, odpirajocim pogled k bliznjemu otoku Ugljanu in usmerjajocim oci gor k srednjeveski trdnjavi Sveti Mihovil na najvisjem hribu tega otoka ali pa v neposredno blizino dol k morju, ob jugu ali burji zviharjenemu in pljuskajocemu vse na »Rivo«, medtem ko je ob mirnih dneh ob soncnem zahodu morje svojo gladino docela umirilo, da je bilo brez kodrastih valov in se je zleknilo v predvecerno bonaco, v kateri so se zrcalile in svetlikale vecerne barve. S kolegom Vincejem sva delala pohode v zadrsko okolico in se povzpela na Svetega Mihovila. Ugljan je ves zeleno porasel, bogatijo ga njive in vrtovi in pa naselja. Kolega je bil zmeraj priljuden, zvedav sobesednik, zanimale so ga slovenske stvari o jeziku, jezikoslovju, literaturi, kulturi. Takrat ni bilo niti pomisliti, da bi mogla spet priti ujma in z njo »rasuta basc'ina«, kakor je v 16. stol. sprico Benecanov pel in tozil zadrski pesnik Petar Zoranic' v svojih Planinah. Ko je pred tremi leti postal Zagreb cilj bombnih napadov, se je Zlatko Vince ze bolehen umaknil v Ljubljano s skrbno soprogo, hcerjo slovenske matere in hrvaskega oceta, jezikoslovca J. Ribaric'a, nekoc profesorja v Mariboru, sicer pa poznavalca in popisovalca istrskih hrvaskih narecij. Dozivljanje trpkosti begunstva v tujem okolju je krhalo Vincejevo sibko zdravje. A ni se moglo slutiti, da mu je odmerjenega le se tako malo casa, ki pa ga je skoraj do zadnjega prebil v delu.