Nova ceska knjiga o sestavi pesniskih besedil

Termin kompozicijska gradnja ima F. Vseticka za temeljnega in ga zeli natancneje opredeliti zaradi proste uporabe sopomenskih izrazov s pogosto precej ohlapno vsebino (zgradba, sizejska zgradba, sestava, arhitektura, tektonika...). Dve temeljni ravni kompozicijske gradnje predstavljata arhitektonika (kot njena staticna prvina) in kompozicija (kot notranja sestava, usmerjena na dinamicne prvine). Med pojme arhitektonike uvrsca arhitektonsko enoto (formalna ureditev, npr. po kiticah, v nasprotju s sizejsko ureditvijo, t. j. konkretno razvrstitvijo dogajanja po posameznih delih besedila). Poleg arhitektonske enote postavlja sem tudi arhitektonski impulz, vez, stroficno anaforo. Arhitektonski impulz npr. prispeva k celovitosti enote kot izrazit element, ki stoji na njenem zacetku in koncu. Njegova vloga je bila pomembna predvsem v obseznih srednjeveskih besedilih, uveljavlja pa se tudi v moderni poeziji.

Glavno tezo kompozicijske gradnje vidi avtor v kompozicijskih nacelih in postopkih. Kompozicijsko nacelo definira kot nacin poenotenja notranje sestave dela, pri cemer delo praviloma temelji na vec kompozicijskih nacelih. Za najpomembnejsa ima vzporedno in kontrastno nacelo, ki s svojimi koreninami segata do prvih zacetkov predumetnostne knjizevne izpovedi. Imata lastnosti arhetipov cloveskih stalisc in razmerij, ki izrazajo temeljne nujnosti cloveskega obstoja. Cela lestvica drugih kompozicijskih nacel (klimaks, kontradikcija, konvergenca, stevilsko nacelo, dnevnik, okvir itd.) v bistvu variira, dopolnjuje ali precizira vzporednost in kontrast. Sledi nadrobnejsa karakterizacija, tako je bilo npr. stevilsko nacelo navadno v srednjeveski in folklorni knjizevnosti. Simbolika stevil je izhajala iz pomena, ki so ga pripisovali posameznim stevilom (t. i. magicna stevila ter njihov pozitivni in negativni pomen, kot so ga dobila v verskem in druzbenem izrocilu).

Kompozicijsko nacelo, ki poenoti notranjo sestavo dela, pripelje do koncne podobe s kompozicijskimi postopki. Podobno kot pri kompozicijskih nacelih knjizevno delo navadno izhaja iz veckompozicijskih postopkov. Nekatere kategorije delujejo kot kompozicijski postopki samo v dolocenem sobesedilu. Kompozicijsko funkcijo lahko izpolnjuje npr. oseba, ki anticipira tezo, uresniceno v nadaljnjem dogajanju, ali kadar uokvirja delo v njegovi prvi in sklepni arhitektonski enoti. Kategorija casa ima prav tako kompozicijsko vlogo v obliki kronoloskega, retrospektivnega ali subjektivnega casa, ki je navadno cas izrednih trenutkov, ali mejnega casa kot vnaprej dolocenega casovnega mejnika. Podobno kot cas in oseba niti prostor ni izkljucno kompozicijska zadeva, lahko pa to postane. Tudi arhitektonska enota deluje v dolocenem sobesedilu (npr. kot kulminacijska kitica, kitica okvir itd.) Kompozicijski dejavnik lahko postane celo ritem. Sodobna teorija verza ga postavlja v nasprotje z metrom, njegovo bistvo ustvarjajo tektonske sestavine, ki se v besedilu pojavljajo v dolocenem zaporedju.

V oddelek kompozicijskih postopkov uvrsca pisec t. i. zgradbene eksponente, znacilne ravno za pesniska besedila. Njihova izpostavljenost v verzu prispeva k vecji izrazitosti misli, tako kot to med drugim dosegamo z aliteracijo, refreni, poanto in rimo. Tudi naslov pravzaprav pomeni gradbeni eksponent s popolnoma izredno vlogo. Medtem ko je Jii Levy, pomembni ceski strukturalist, ki se je ukvarjal predvsem s teorijo prevajanja, locil dve vrsti naslovov (opisnega in simbolnega), navaja F. Vseticka pet tipov (protagonisticnega --- po glavni osebi, temporalnega --- po casovni kategoriji, zanrskega --- ki oznacuje literarno vrsto in zvrst dela, mitiziranega --- ki izhaja iz mita, pogosto biblijskega, in metaforicnega --- ki temelji na konfrontaciji pojavov in predstav).

Kompozicijskim postopkom so dodani: anticipacija kot sizejska prvina, ki napoveduje prihodnje dogodke, introdukcija in finale ter koncno tudi uokvirjenje, ki temelji na medsebojnem ujemanju sorodnih pojavov ali polozajev.

Uvodnemu poglavju, v katerem pisec utemelji izhodiscno teorijo in doloca strokovno izrazje, sledi sestnajst poglavij z razclembami besedil znanih ceskih avtorjev 19. in 20. stoletja (K. J. Erben, K. Hlavácek, V. Dyk, P. Bezruc, F. Srámek, K. Toman, J. Wolker, J. Seifert, J. Kainar, K. Biebl, F. Hrubín, na prvem mestu je P. J. Safaík, pomembni slavist, ki je bil najprej pesnik). Iz kazala je razvidno, da gre za delne poglede, ki sestavljajo mozaik razvojnega reda. Vseticka pri tem izrecno poudarja, da si v tem delu ne postavlja za cilj sistematicne obdelave razvoja.

Frantisek Vseticka se kot docent ceske literature na Pedagoski fakulteti Univerze Palackega v Olomoucu sistematicno ukvarja s poetiko knjizevnega dela, metodolosko pa izhaja iz ruske formalisticne sole. Sestava pesmi zavzema v vrsti njegovih knjiznih izdaj ze sesti naslov, znan je tudi po stevilnih revijalnih studijah, objavljenih na Ceskem in v tujini. Poleg pesniskih besedil posveca pozornost tudi prozi, lani je Praska imaginacija (zalozba, ki slovi predvsem po izdajanju zbranih del Bohumila Hrabala) objavila njegovo knjizno studijo o ceskem prozaiku Jakubu Arbesu.

Vsetickova metodologija ne deluje kot izziv le za literarno teorijo, temvec tudi za teorijo literarne vzgoje, saj prinasa nove ideje za interpretacijo besedil.