-
Kodni sistem
Slovenska knjizevnost
Avtorji
Urednistvo <-> bralci

Jezik in slovstvo
Ocene in porocila
Jezik in slovstvo
Kazalo letnika
 
Zadnja verzija


 -



Irena Zerjal
Trgovski tehnicni zavod Ziga Zois v Trstu



Brizinski spomeniki v italijanscini



 - Pred skoraj petdesetimi leti je dr. Janko Jez predstavil v Rimu Brizinske spomenike, ki so bili dotlej italijanski javnosti neznano dejstvo. Clanek je izsel v reviji La cultura nel mondo (Kultura v svetu), dr. Jez pa ga je pisal, ko je predaval na rimski univerzi slovenscino. Ker je bil takrat vodilni slavist na isti univerzi prof. Enrico Damiani, predavatelj za bolgarski jezik, in je ravno ob tistem casu konceval svojo zajetno knjigo o slovanskih knjizevnostih, a se ni bil seznanjen z nasimi Brizinskimi spomeniki, je vse zadevne podatke takoj uvrstil vanjo. Se po desetletjih univerzitetni profesorji trdijo, da je Damianijevo delo za italijanski prostor najboljsa predstavitev slovenskega slovstva. Seveda knjige ni mogoce nikjer kupiti, ker se z njo dogaja to, kar vemo tudi o drugih delih pri nas doma! Pomalem so knjizne prodajalne podobne zelenjavnim trgovinam: kar je najnovejsega, dobis, kolikor hoces, kar je izslo pred nekaj leti, je ze zastarelo!

Vrnimo se k Brizinskim spomenikom! Knjige nikjer ne bo mogoce prezreti: je dovolj velika, obsezna in prinasa doslej najizcrpnejso dokumentacijo o nasih prvih zapisih. Knjigo krasi lepa italijanscina, zivahen predgovor Paola Parovela, jasen faksimile, dodani pa so diplomatski prevod, kriticni in foneticni zapis v slovenscini ter italijanski prevod. Nadvse dragocen je zgodovinski pregled dogodkov pred Brizinskimi spomeniki. Prav ta del zgodovine Slovencev je bilo nujno osvetliti italijanskemu bralcu. V trzaski italijanski javnosti ves cas dozivljamo izpade, ki skusajo naprtiti slovenskemu delu prebivalstva tezke grehe iz zadnje vojne, tako da se je med publicisti marsikdo znasel v polemiki z italijanskim iredentizmom, ki nikakor ni nedolzen pojav v mestu v Zalivu. Prav zato je prevod Brizinskih spomenikov predstavljen kot socasen pojav z italijanskimi Placiti Cassinemi, t. j. italijanskimi prvimi zapiski. Tezko je demagoge prepricati, da so Slovenci zgodovinski narod. Dr. Janko Jez je dobro preizkusen z nevihtami, ki so se sproscale v italijanskem tisku s hipotezami, da so se nasi predniki podali na obalo sele po drugi svetovni vojni, kakor tudi o zaljivih trditvah, da je bila Gregorciceva poezija zlonamerna.

Trzaska zalozba Mladika in firenska zalozba Vallecchi Editore sta z naslovom Monumenta Frisingensia v pravem casu predstavili prve slovenske zapiske, ob njihovi tisocletnici.

O Brizinskih spomenikih je bilo veliko napisanega in dognanega, ob raznih priloznostih pa se oglasa mnenje, da bi morali se naprej iskati doslej neodkrita slovenska besedila v raznih arhivih, ki so jih svojcas prebrskali Slovaki, bi pa utegnilo biti v njih se kaj tudi v nasem jeziku. Morali bi pregledati padovanske in beneske arhive, saj se v njih nahajajo molitveniki, ki jih ze stoletja niso odprli. Poleg tega bi bilo umestno veckrat poudariti, da so bili najditelji dragocenih pergamentov ze v zacetku prejsnjega stoletja v Brizinju prepricani, da so spomeniki slovenski, medtem ko so nekateri slavisti, zlasti Isacenko, o nasi dragoceni listini dvomili.

Ob velikih predstavitvah bi morali zasluznim mozem, ki so ohranili in izrocili Brizinske spomenike kulturnemu svetu, dodati se eno ime. To bi bil Friedrich Schnurrer, rektor tübingenske univerze na zacetku 19. stoletja. On je namrec Brizinske spomenike izrocil javnosti prek Docena in listina je imela odmev v velikih univerzitetnih srediscih, ne pa v Ljubljani! Profesor Martin Jevnikar domneva, da niti Kopitar ni doumel, kaksno dragocenost ima v rokah, razumel je predvsem Dombrowski. Vsi zapletljaji, ki so se sprozili od leta 1803., so omenjeni, le da ne v celoti, ker bi sicer brez dodatnih razlag zavedi bralca, ki bo prvic seznanjen s slovensko kulturo.

V knjigi je italijanskemu bralcu v razumljivi in sodobni italijanscini natancno prevedeno besedilo vseh treh spomenikov. Stil prevodov ustreza pristnosti izvirnika; v tem je odtisnjena vera, s katero se je srednjeveski clovek obracal k Bogu. Kesanje, eno poglavitnih dejanj tistega casa, je izrazeno v ganljivih detajlih, v svetem strahu pred neznanim; prav vse je prepricljivo, od prosnje za odpuscanje izvirnega greha do grozece izpostavljenosti pred Gospodom na sodni dan. V natancnem prevodu izzvenijo molitve in obrazec za kesanje drugace kot v slovenscini, ker se tudi poeticne strukture med jezikoma ne krijejo. Knjiga je opremljena z vsemi bistvenimi pojasnili, saj mora nasim sosedom dokazati, da gre za poeticno liturgicno besedilo, ki so ga se stoletja uporabljali med Slovenci.

Ko smo koncno dosegli samostojno drzavo in ker nekateri verujejo v magijo stevila tisoc, ne smemo prezreti, da je tisocletnici Brizinskih spomenikov prvi posvetil velicastno knjigo Slovensko slovstvo pisatelj in literarni zgodovinar Anton Slodnjak. To je bilo v letu 1968. Danes smo lahko ponosni na staroste, ki so pravocasno razumeli, da je razlika med knjizevnostjo velikega in malega naroda v tem, da je knjizevnost velikega naroda razbobnana po vsem svetu, knjizevnosti malega naroda pa kradejo ideje, zamolcujejo njeno starost in izvirnost ter jo odrivajo na rob.









 BBert grafika