Narecje pod Vrtaco. Mlini in zage. Dokumentacija

Videofilm nas po kratkem uvodu v knjiznem jeziku s koroskim pridihom ter ob pesmi domacinov popelje v naravnost idilicni svet pod Vrtaco, kjer za mizo pred licno hisico obujajo spomine na mline trije kljub castitljivi starosti zivahni domacini. Na podoben nacin se trije drugi govorci spominjajo Bukovnikovega mlina. Beseda jim tece gladko, govorni tempo je izredno hiter, tu ni sledu o kaksni dolenjski razvlecenosti; in ko ze mislis, da se je govorcu vsaj malo zataknilo, da se bo za hipec ustavil, je to samo vtis, ki ga daje njihov grlni k. Torej govorica --- hitra, melodicna, poskocna, razgibana, kakrsni so potoki, ki so nekoc gnali njihove mline in zage, in kakrsna je vsa narava okrog njih. (Ze ta primerjava upravicuje videoprikaz narecja.) O Ozekarjevi zagi se razgovori njen lastnik in zagar sam, sledijo spomini na druge zage, malo bolj podrobno pa je v pogovoru z zeno pokojnega zagarja in njenim sogovorcem predstavljena se Strugarjeva zaga. Po petju domacinov se ob posnetkih narave oglasi spet komentator z naslednjimi, zelo povednimi besedami (avtor spremnega besedila je Hartmut Weidner): »Le malo stvari je se v Podnu na Koroskem, ki spominjajo na stoletno tradicijo mlinov in zag. Nekdaj neutrudna kolesa, ki jih je poganjala voda, so danes tiha in zarascena trohnijo. Odsluzena so postala zrtev naravnih sil in civilizacije. Pricajo o kulturi, katere prvine brez sledu izginjajo. --- Izgubilo se je tudi marsikaj v jeziku prebivalcev v Podnu. Njihovo narecje z nekdaj tako bogatim strokovnim izrazjem odhaja v pozabo. Umira z mlini vred in z generacijo, ki se se spominja casov, ko so sumece vode v Podnu poganjale kolesa.«

Te besede tudi zavrnejo morebitni ocitek, da so mlini prikazani samo v spominih --- se zivecih mlinarjev ocitno ni vec. Da bi ti drugace govorili o svojih mlinih, nam da slutiti govorec, nekdaj zagar na Ozekarjevi zagi, ki edini v svojo pripoved vpleta tudi strokovno izrazje. Morda bi vec zvedeli tudi o Strugarjevi zagi in celo o Bukovnikovem mlinu, ce bi besedo prepustili samo nekdaj tam zivecima govorkama. Sogovorci naj bi sicer pomagali ozivljati spomine, vendar glavnega pripovedovalca vcasih usmerjajo v pripoved, ki njemu osebno spominsko ni blizu (Strugarjeva zaga). Prepricanost o nujnosti sodelovanja zene nekatere govorce v ponavljanje za glavnim pripovedovalcem oziroma v rabo masil (Spomini na mline, Bukovnikov mlin), kar je motece tako za pripovedovalca --- ga dekoncentrira, kot za poslusalca. Sicer se strinjam z navedenim metodoloskim pristopom (Priloga videfilmu, str. 9-10), po katerem naj bi cim manj posegali v govorni polozaj in tako ohranili njihovo naravnost oziroma postavili samo tematski okvir; zato pa je treba dobro premisliti o izboru sprasevancev oz. informatorjev, o njihovem stevilu, odnosih med njimi, seznanjenostjo z izprasevanim. Od sestih informatorjev v svoji predstavitvi (Priloga videofilmu, str. 11-19) samo trije govorijo o obravnavanih temah kot o sestavini svojega zivljenja; in to se na filmu tudi odraza. Vendar je zaradi razmer na Koroskem to mogoce razumeti. Te bolj ali manj metodoloske pripombe pa ne zmanjsujejo dokumentarne vrednosti videokasete: je namrec zadnji odsev neke stare, nekdaj tako nepogresljive in pomembne ljudske dejavnosti ter narecja, ki zaradi civilizacije in vse bolj redkih govornih polozajev z moznostjo njegove uporabe pospeseno izginjata.

Ker je filmska dokumentacija narecja namenjena sirsi javnosti, je tiskana »Priloga videfilmu« dobrodoslo in nepogresljivo dopolnilo --- natisnila in zalozila jo je Krscanska kulturna zveza v Celovcu. Poleg podatkov o vseh sodelujocih pri filmu, nastanku videokasete in priloge vsebuje ze prej omenjeno posvetilo, kratko predstavitev plajberskega govora, narecno transkripcijo, zamisel o nastanku in poteku snemanja videofilma ter metodoloski pristop --- vse kratko in jedrnato (10 strani). Precej prostora je namenjenega sestim govorcem --- informatorjem (rojenim med leti 1910 in 1923), ki se predstavijo s sliko in besedo o samem sebi oziroma tistem, kar so v zivljenju najraje poceli --- to pove vec kot suhoparni zivljenjepisi. Sledita fonoloska transkripcija filmskega besedila na lihih in prevod v slovenscino na sodih straneh. --- Morda se bo kdo spotaknil ob izraz prevod, vendar mislim, da je povsem upravicen, saj gre dejansko za prevajanje iz enega sistema --- tj. narecnega, v drugega --- tj. knjiznega. --- Besedilo je razdeljeno na naslednje podnaslove: Spomini na mline, Bukovnikov mlin, Ozekarjeva zaga, Spomini na zage in Strugarjeva zaga. Na notranji strani zadnje platnice je natisnjeno tudi zakljucno spremno besedilo, medtem ko uvodno manjka.

V brosuro se je prikradlo tudi nekaj napak oziroma pomanjkljivosti:

1. Pogresam navedbo imen potokov, ki so poganjali obravnavane mline in zage.

2. Plajberski slovenski govor ne sodi »v rozansko narecno skupino« (str. 5), pac pa v rozansko narecje koroske narecne skupine.

3. Pri razvezavi transkripcije (str. 6) sta izpostavljena napacna znaka za akut in cirkumfleks, na samoglasniku v oklepaju pa sta pravilna. je nazalizirani j (ne nazalirani).

4. Manjka razvezava kratic posameznih govorcev, ki so rabljene pri zapisu besedila (npr. AW, MW ...). Tako na strani 2, kjer so govorci nasteti, ne najdemo nikogar z zacetnicami AL in AW, saj sta oba Andreja tu zapisana kot Drejca (pravilno sicer na str. 16 oz. 18).

Avtorica Herta Maurer-Lausegger je sedaj vodja projekta Raziskovanje slovenskih narecij na Koroskem na Institutu za slavistiko Univerze v Celovcu. Z obravnavano temo se ukvarja ze dalj casa, izrazje za mlinstvo in za stope je bilo tudi predmet njene obsezne disertacije in posameznih objav. Je ucenka graske narecjeslovne sole Hafner, Prunc, Karnicar) --- najbolj znane po znamenitem (seveda se nedokoncanem) »Thesaurusu« ---, ki je zelo dejavna in (po mnenju Toporisica) metodolosko tudi najbolj inovativna. »Prvi slovenski dialektoloski film« to seveda potrjuje.

Videodokumentacija narecja je torej dobrodosla novost, ki bo prav gotovo nasla posnemovalce. Pri prebroditvi financnih tezav pa bi lahko pomagale turisticne organizacije, saj bi bila taka videokaseta lahko neprecenljiv turisticni spominek.