Uredništvu revije Jezik in slovstvo

Uredništvu revije Jezik in slovstvo

Spoštovani,

v 2.-3. številki XLII. letnika revije Jezik in slovstvo sem pri branju poročila (zapisnika) o občnem zboru Slavističnega društva Slovenije naletel na odstavek, zaradi katerega vas na podlagi Zakona o tisku prosim za čimprejšnjo objavo popravka oziroma pojasnila. Gre za del poročila o dejavnosti Sekcije za slovenščino v javnosti (po dnevnem redu občnega zbora SDS točka 3 e), glasi pa se takole (str. 125):

?J. Dular je napovedal ustanovitev Urada za jezik, pri tem pa ni upošteval pripomb sekcije in jezikoslovcev. Vprašanje ostaja odprto za čas po volitvah. Potreba po delu take inštitucije je vsekakor velika, treba pa je določiti njen delokrog, način dela in sodelavce.?

Ko sem spomladi 1996 kot takratni minister za kulturo javno napovedal ustanovitev omenjenega urada oziroma pripravo zakona o rabi slovenščine kot uradnega jezika, nisem mogel upoštevati nobene pripombe ?sekcije in jezikoslovcev?, saj so se te porodile šele kot odmev na besedilo pozneje nastalega delovnega osnutka za predlog zakona. Eno izmed različic osnutka sem namreč --- skupaj s prošnjo za pripombe --- poslal nekaterim slovenskim jezikoslovcem ter strokovni skupini za jezikovno načrtovanje pri ustreznem parlamentarnem odboru.

Nekateri jezikoslovci so mi potem res sporočili svoje pripombe in te smo skušali pri sestavljanju poznejših različic osnutka upoštevati.

S sekcijo za slovenščino v javnosti v času svojega dela za zakon o slovenščini nisem imel nikakršnega formalnega stika. Pripombe sekcije glede urada so nastale oziroma bile objavljene še pozneje, zanje pa sem zvedel iz množičnih občil in iz zasebnih pogovorov s posamezniki; tudi nekatere izmed teh pripomb bo zakonodajalec --- ne glede na zamegljene okoliščine njihovega nastanka in motivacijo --- morda lahko upošteval pri pisanju nadaljnjih, čedalje bolj izbrušenih različic zakonskega predloga, na začetku, že pri napovedi ustanovitve urada, pa jih še ni bilo.

(Poročilo z občnega zbora SDS pa ne omenja mojega sodelovanja z omenjeno strokovno skupino pri parlamentarnem odboru. Prišlo je namreč do dogovora o posebni obravnavi osnutka na seji skupine in bil sem uradno povabljen, da bi z osnutkom seznanil člane in izvedel njihova mnenja. Zaradi nenavadnega načina vodenja seje pa sem komaj kaj prišel do besede, in sicer šele potem, ko je predsedujoča po svoji uvodni napovedi, da bo v dveh treh stavkih navedla nekaj načelnih stališč o napovedani problematiki, razvila dvajsetminutno polemiko zoper osnutek in nekatere njegove člene, še preden sem ta osnutek in njegova izhodišča lahko predstavil. Obravnava potem seveda ni bila posebno umirjena ter se je končala v časovni stiski in brez formalno sprejetih skupnih pripomb strokovne skupine; nekoliko bolj konstruktivno je bilo naše drugo srečanje. Takrat izrečene pripombe sem deloma upošteval pri poznejšem popravljanju osnutka --- kolikor so se mi zdele utemeljene in kolikor sem si jih zapomnil, kajti zapisnikov teh dveh sej do danes še nisem prejel.)

O nadaljnjem oblikovanju, sprejemanju in uveljavljanju napovedanega zakona o jeziku in državnega jezikovnega urada --- ?/p/otreba po delu take inštitucije je vsekakor velika? --- je ta hip (štiri mesece po volitvah) težko zanesljivo napovedati kaj zelo določnega. Ena izmed možnosti bi bila ta, da urada sploh ne bi dočakali, saj ljudi, ki iz takih ali drugačnih vzrokov nasprotujejo resnemu, zavezujočemu urejanju jezikovnih zadev, v slovenskem gospodarstvu, oglaševalstvu in politiki ne manjka (to se je najlepše pokazalo pri oblikovanju končnega besedila Zakona o gospodarskih družbah). Takim bo zelo všeč, če se bodo pri svojih poskusih onemogočanja ustanovitve jezikovnega urada lahko sklicevali na razprtije med samimi slovenisti. Zato ni vseeno, kako se o tem govori v ugledni senci Slavističnega društva Slovenije.

Ljubljana, 19. 3. 1997

V vednost:

Zoltan Jan, predsednik SDS dr. Breda Pogorelec, voditeljica Sekcije za slovenščino v javnosti